Grčija in evropska prihodnost

Previdnejši analitiki so sicer spet uporabljali znano prispodobo o brcanju konzerve po ulici, ki se je trajno udomačila v angleškem jeziku, toda cilj je bil očitno dosežen. Glavno je bilo, da se je na trge končno spet vrnilo veselje. Za trenutek se je celo zazdelo, da so tisto konzervo brcnili vsaj nekaj mesecev daleč. Največji kamen se je gotovo odvalil s srca grškega premiera Papandreuja, ki je v zgodovinskem dogovoru videl nič manj in nič več kot "preživetje Grčije". No, težava je v tem, da je kamen čez nekaj dni priletel na noge Merklove in Sarkozyja. Napovedani referendum je v zgodbo o reševanju evra vnesel popolnoma nepričakovani zaplet. V tem trenutku se zelo veliko ljudi sprašuje, v čem je sploh smisel tega Papandreujevega manevra. Odgovorov in teorij je bilo mogoče slišati kar nekaj, toda najbolj zapeljive so bržkone tiste, ki izhajajo iz dejstva, da lahko v trenutnem položaju pravzaprav ravno Grčija najbolj izsiljuje preostale članice. Gre za to, da je Papandreu najbrž uganil, da je "grška pomoč" v veliki meri namenjena nekomu drugemu. Kakorkoli že, v vsakem primeru se je spustil v zelo tvegano igro, katere vložki so za vse igralce zelo visoki, zato bo šlo na koncu skoraj dobesedno na nož. Problem seveda ni referendum kot tak, problem je čas, ki si ga je Papandreu za to izbral. Ravno to je tudi eden od najpogostejših očitkov, ki mu jih naslavljajo Grki na atenskih ulicah: ta referendum bi bil smiseln pred leti, zdaj prihaja mnogo prepozno. Konec koncev, to pilatovsko umivanje rok, demokratično prelaganje odgovornosti na ljudstvo deluje predvsem zelo ceneno. Vprašanje, če bodo to kupili poslanci, ko bodo v petek glasovali o zaupnici. Včeraj zvečer je bilo zanimivo opazovati obraze Merklove in Sarkozyja, ki sta, potem ko sta imela v Cannesu posebni sestanek s Papandreujem, pripravila tiskovno konferenco. Tokrat ni bilo nobenih nasmeškov in hudomušnega muzanja, bilo je zgolj zelo veliko jeze, ki se je niti nista trudila prikriti. Njuno sporočilo je bilo zelo jasno: referendum je legitimna pravica Grkov, ki jim je ne misli nihče kratiti. Vendar pa mora biti vsakomur jasno, da bo to referendum o tem, ali ostanejo v območju evra ali ne. Če se na koncu odločijo, da ostanejo, potem bodo pač zlepa ali zgrda morali sprejeti tudi pravila igre. Obenem sta poudarila še to, da pred referendumom ne bo nikakršne pomoči. Skratka, igre je konec: vzemi ali pusti! Toda glavna težava se skriva pravzaprav čisto nekje drugje. Dejstvo je, da EU za "celovito rešitev krize v območju evra" v bistvu sploh nima zadostnih finančnih sredstev. To pomeni, da jih bo morala dobiti od nekoga drugega. Različne neevropske države je zato že pozvala k nakupu državnih obveznic. Največ pozornosti je pri tem posvetila državam BRIC-a (Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske), od katerih prve tri niso pokazale kakšnega pretiranega zanimanja. Edina, ki se je bila o tem pripravljena pogovarjati, je bila Kitajska. Vendar pa, jasno, Kitajci niso neumni. Njihova pomoč, če bo na koncu do nje res tudi prišlo, gotovo ne bo zastonj. Zanjo se bo treba trdo pogajati. Zadnji Papandreujev manever tako še dodatno slabi že tako ne preveč močna pogajalska izhodišča evropskih držav. Obenem pa prihaja na dan neprijetna resnica o tako ohlapni zvezi: takšna Evropa ne more igrati opaznejše vloge na svetovnem odru. In glede na to, da je v marsičem – še zdaleč ne samo v nafti – usodno odvisna od preostalega sveta, bo prej ali slej prišla do nekih bolečih spoznanj.