Generacija Erasmus

Prijatelji vedo, da mi mesto Bruselj ni najbolj pri srcu. Razen samega starega zgodovinskega jedra je prestolnica Evropske unije zame en velik, hladen, birokratski aglomerat sodobnih, neosebnih zgradb, v katerih so standardne, montažne pisarne. Tam sedijo dobro plačani uradniki, ki pa v moji glavi zasedajo mesto zelo nesrečnih predstavnikov današnje civilne družbe. Kot pravi neka moja kolegica, trenutno preseljena v belgijsko prestolnico: "Če želiš biti bogat in nesrečen v življenju, postani EU-birokrat." Ko se moram zaradi službenih dolžnosti nekaj dni na leto sprehajati v omenjenih zgradbah oziroma po hodnikih, padem v "katatonično stanje". Počutim se transportiran v drugi svet, v katerem je nujno, da čim prej opravim vse svoje naloge, tako da se lahko vrnem v normalen svet. Prepričan sem, da bi Franc Kafka, če bi živel danes, vse svoje vizionarske romane o požrešnem, samo sebi odgovornem in samouničujočem birokratskem aparatu umestil prav v Bruselj.

Prejšnji teden sem sedel prav pred enim od visokih predstavnikov omenjene kategorije funkcionarjev. Delovno okolje je ena sama žalost. Moja izčrpanost na koncu dneva je skoraj pri kraju, nato pa me človek pred mano prebudi iz vzporednega življenjskega stanja z japonskim pregovorom, ki mu ga je pred davnimi leti na nekem EU-sprejemu med enim in drugim kanapejčkom zabrusil veleposlanik azijskega otoka: "Vizija brez strategije je sen, strategija brez vizije je nočna mora." V glavi se mi je zabliskalo: "To je tisto, kar sem iskal!" Potreboval sem potovanje v Bruselj, da sem prišel do popolne sinteze celotnega svojega pisanja zadnjih mescev glede prihodnosti Slovenije in Evrope. Evropa tako kot vedno živi ciklično. Če ostanemo optimisti, lahko rečemo, da je pred tedni dobila ponovno vizijo za lastno prihodnost. V Sloveniji, čeprav želimo imeti enako stopnjo optimizma, pa že dlje časa živimo brez vizije. Slovenija je dosegla sam svetovni vrh v mednarodni politiki. Ker smo imeli vizijo, ki so nam jo priznali tudi tuji partnerji. Takrat smo v obdobju priključitve EU-ju in drugim mednarodnim institucijam dobivali nepojmljivo finančno in tehnično podporo. Žal istočasno doma nismo znali oziroma, bolje rečeno, Slovencem ni bila dana možnost izboljšanja kakovosti notranjega socialnega in političnega prostora. Posledice takšnega neprocesa normalnega družbenega razvoja pa plačujemo zdaj, ko nismo več pomemben faktor stabilizacije mednarodne šahovnice in bi svojo razvojno moč morali črpati znotraj domačega sistema.

Beseda elita ima po svetu večinoma pozitiven prizvok. Elite so vedno obstajale. So normalen del socialnih sistemov. Elite so izšolani in vodstveno pripravljeni deli družbe, ki vedo, da morajo biti vodilni pri oblikovanju usode določenega naroda. Elite odgovarjajo in naj bi bile vzorne. Slovenska elita je že zdavnaj odpovedala. V resnici je sploh ni. Slovensko elito kličemo strici iz ozadja! Elite morajo biti tudi primer etične in moralne drže. Pri nas predstavljajo požrešnost in krajo. Stare strukture, izvirajoče še iz komunističnih časov, so si navidezno razdelile politično-družbeni prostor, zaprle državo pred tujimi vplivi, si prilastile peskovnik in nas umetno do danes razdelile pri vseh, vitalno nepomembnih, temah naše zgodovine, namesto da bi nam govorile o prihodnosti in potencialih naše lepe dežele. "Tranzicijska elita" je izkoristila samo staro rimsko taktiko: divide et impera! Deli in vladaj. Ampak tudi rimsko cesarstvo je nečastno propadlo v trenutku, ko ni imelo več notranje energije, vizije in je bilo izčrpano zaradi neodgovornih voditeljev, ki so se borili le za politične stolčke. Politični stolček brez zdrave družbe, gospodarstva, socialne kulture je samo tempirna bomba in tega se naši politiki ne zavedajo.

Slovenija potrebuje vizijo prihodnosti. Slovenci moramo vedeti, kdo bo odgovarjal za grehe preteklosti, moramo vedeti, zakaj smo se zdaj pripravljeni odpovedati (delno!) svoji blaginji in zakaj so reforme potrebne. Če nimamo končnega cilja, tako kot v japonskem pregovoru nastopi nočna mora! Mi pa si zaslužimo prihodnost.

V resnici je vse moje pisanje do zdaj le uvertura v končni koncept, do katerega sem želel pripeljati cenjene bralce. Pred kratkim sem prebral komentar neke gospe pod svojo kolumno. Mislila je, da nimam časa upoštevati njenega mnenja, ker sem preveč zaposlen z izoblikovanjem svoje javne podobe na televizijskih nastopih, in da povprečnega Slovenca ne razumem, ker živim v svojem svetu.

Očitno komentarje berem. Moja navada pa seveda ni odgovarjati. Vedno sem si mislil, da bi tisti, ki imajo kaj pametnega povedati, lahko nastopali z imenom in priimkom ter stali za dejstvi, ki jih navedejo, tako kot delamo kolumnisti. Gospa me je prijetno presenetila, ker uporablja lastno ime in je celo dala sliko ob vzdevek. Mislil sem si, da si zasluži odgovor.

Ne živim v svojem svetu. Tako kot večina mojih kolegov med tridesetim in štiridesetim letom starosti nisem izoliran iz današnje Slovenije. Večina nas je študirala v tujini in čez mejo nabirala prve delovne izkušnje. Tam bi lahko ostali in, iskreno povedano, precej bolje zaslužili, vendar smo se vrnili. S slovenskimi plačami (ko jih imamo!) shajamo mesec za mesecem in natančno vemo, kdaj se dvigajo cene mleka in nutelle (moj standardni zajtrk!) ali elektrike in bencina. Naša generacija je zadnja, ki se približno spomni, kaj vse je Slovenija imela in kaj vse je v zadnjih dvajsetih letih izgubila. Vemo, kaj vse so nam pokradli! Kot socialna bitja se zavedamo, da je naša odgovornost, da se politično angažiramo in da naredimo nekaj dobrega za svojo državo, ampak že pred nekaj leti smo odkrili neprijetno resnico: politični prostor je hermetično zaprt! Nas ne želijo. Daleč od tega, da bi mi "mlajši" naduto mislili, da lahko rešimo vse težave. Imamo pa željo pomagati skupaj s starejšimi generacijami pri prenovi slovenske države, ki nujno potrebuje nov zagon in vizijo. A vsak dan naletimo na gumijasti zid. Politični sistem se boji svežega vetra, ker ve, da lahko naleti na kolaps, ko se bo Pandorina skrinjica odprla.

Po svetu nas imenujejo generacija Erasmus, ker smo prvi preizkusili svobodo evropskih študijskih izmenjav in potencial večjega dialoga. Imamo svoja prepričanja, a se ne delimo na naše in vaše. Sodelujemo z vsemi, ker nas zanima le prihodnost. Več kot očitno je, da nimamo botrov, sicer bi že bili na vodilnih položajih. V zadnjih letih smo se skušali vedno bolj organizirati, da bi prišli vsaj do minimalne prepoznavnosti. Sam sem od prof. Bučarja prevzel vodenje Slovenskega panevropskega gibanja, znotraj katerega vidim ogromno potenciala za prihodnost slovenske politične elite. Ustanovilo se je Gibanje odgovornih in še nekaj inštitutov, v katerih se mladi izoblikujejo. Večina nas ni članov delujočih strank, ker nas nobena popolnoma ne predstavlja in vemo, da so sestavni del težave. Verjetno še sami ne vemo, kako in kdaj nam bo usoda ponudila priložnost, vendar skušamo biti proaktivno prisotni na sceni in ponuditi rešitve. Težave in delitve niso del našega besednjaka. Vse to delamo, ker verjamemo, da je potrebna prenova našega političnega prostora, in ker smo prepričani, da si kot narod zaslužimo več. V zameno dobivamo obilo kritik, groženj in diskvalifikacij. V osebnem življenju plačujemo negativni davek. Težave so ogromne, sploh pri kolegih, ki imajo družine, ampak vsaj živimo po načelih, ki smo si jih zadali, in radi bi neki dan videli Slovenijo spet bogato in uspešno, ker tako bomo – egoistično – lahko vsi bogatejši in uspešni.

Če povzamem: mi vemo, koliko stane kruh. In prav zaradi težav, ki jih občutimo na lastni koži, razumemo, da moramo presekati negativni ciklus. Slovenija potrebuje vizijo. In če je res, kot je napisal B. Russell, da so velike spremembe delo norcev, potem smo nori. Pač ... še ena kritika več. Smo navajeni.