Fratres carissimi

Latinščino sem študiral kar nekaj let, ampak ko sem v Rimu pred nekaj dnevi zaslišal besede Benedikta XVI., sem imel verjetno enak izraz na obrazu kot večina kardinalov, ki so sedeli okoli papeža, ko jih je izrekel. Večina se je gledala z začudenim pogledom in z mislijo, da zelo verjetno glede na jezik niso ujeli ravno pravilnega sporočila. Večina nas je zagotovo bila prepričana, da smo napačno razumeli stavke in da bi potrebovali kakšno dodatno uro za obnovo znanja latinščine. Vendar ni bilo tako. Strela z jasnega, kot jo je imenoval državni sekretar, kardinal Sodano, se je sprožila nad celotnim mednarodnim političnim svetom. Dan prej si nisem mislil, da sem med zadnjimi, ki dobivajo blagoslov Benedikta XVI. v slovenščini, ampak ne glede na presenečenje naslednjega dopoldneva se ne morem strinjati z besedami kardinala Sodana, da je bila odločitev popolnoma nepričakovana. Od leta 1983 je primer odstopa s funkcije papeža predviden v kanoničnem pravu (kanon 332), če je odločitev osebna in prostovoljna. Janez Pavel II. je podpisal nov zakonik, vendar ga sam ni izkoristil sebi v prid v trenutku, ko se mu je zdravje začelo slabšati. Držo prejšnjega vodje Katoliške cerkve je najbolje opisal njegov tajnik, ko je povedal, "da s križa ne moreš odstopiti". Nekaj ur po odstopu Benedikta XVI. sem se sprehajal po Rimu. Velikega navdušenja nad odločitvijo med prebivalci večnega mesta ni bilo čutiti. Najbolj omiljen komentar sem slišal od nekega cvetličarja: "Janez Pavel je bil očitno takoj primeren za svetnika, Benedikt XVI. pa je potreboval nekaj udarnega, da bi se vpisal v zgodovino." Če bi Dante Alighieri živel še danes, bi papeža Ratzingerja zagotovo skupaj s Celestinom V. – edinim papežem, ki se je do danes odpovedal funkciji – uvrstil v pekel Božanske komedije. Vendar prav njegovi grobnici se je pred letom dni poklonil današnji papež in nanjo celo položil lastno ogrinjalo. Ta poteza nam danes lahko veliko pove. V analiziranju dogajanj ne smemo pozabiti, da je ob prvem govoru pred diplomatsko kurijo pred petimi leti Benedikt XVI. povedal, da vidi pred seboj omejeno delovno obdobje, ki ga je takrat ocenil na nič več kot šest let mandata, še težje pa lahko pozabimo njegov komentar pred nekaj mesci za nemški časnik Suddeutche Zeitung, ko je poudaril, da si prepisuje vso pravico do odstopa s funkcije, ali pa na odgovor na vprašanje, ki mu ga je postavil Peter Seewald v njegovi zadnji knjigi. Na vprašanje, ali si torej lahko predstavljamo okoliščino, v kateri bi papež pomislil, da je primerno odstopiti, je vodja Katoliške cerkve odgovoril: "Da, ko papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in mentalno ni več primeren za vodenje. Takrat ima celo dolžnost, da odstopi." Pozoren spremljevalec dogajanj torej ni mogel spregledati detajlov, ki so očitno kazali na "mandatno obdobje" Benedikta XVI. Njegova odločitve ima in bo imela dolgoročne posledice. Prvič v zgodovini je papež odstopil na zelo racionalen način. Zunanji dejavniki so minimalni. Sveti oče je očitno dobro premislil in se odločil, da ni primeren za vodenje institucije, ki potrebuje nekoga z ogromno energije in potrpežljivosti v času, ko je Cerkev pod pritiskom svetovne javnosti zaradi pedofilije, VatiLeaksa, notranjih ravnovesij moči in preostalih znanih težav. Trpljenje Janeza Pavla II. je bila zanj velika izkušnja. Zagotovo se je pri sodelovanju s človekom, ki je lastno fizično nemobilnost uporabljal kot sredstvo za uveljavljanje evangelija, veliko naučil oziroma imel možnost veliko premisliti. Ne glede na oceno njegovega delovanja ali učinkovitosti je Benedikt XVI. uprizoril revolucijo. Odprl je možnost, da se Cerkev otrese srednjeveškega pridiha in da tudi zadnji absolutistični vladar na svetu pridobi svežino, s katero so se sicer že obdale nekatere kraljevine. Papež lahko zdaj postane funkcija, ki ni več dosmrtna. To je velik korak k posodobitvi. Geopolitično gledano bo zdaj zelo težko računati na teoretično pomanjkljivo vodenje Cerkve in na sprejemanje odločitev nižjih rangov vatikanske kurije. Kardinali lahko zdaj izbirajo tudi mlajše namestnike svetega Petra, ki bodo času primerni, ne da bi bili obremenjeni z njihovo "dobo kraljevanja". Svet, v katerem se stvari vrtijo z nedojemljivo hitrostjo, potrebuje primerne ljudi in tega se, kot kaže, zavedajo tudi znotraj najbolj konservativne strukture na zemlji. Še huje: tega se zaveda najbolj konservativen človek od vseh. Človek, ki je vse življenje posvetil teologiji in globokim analizam. Še enkrat se kaže, da je imel prvi italijanski premier, grof Camillo Benso de Cavour, popolnoma prav: "Konservativec je tisti, ki zna spremeniti lastno mnenje ob pravem trenutku." Benedikt XVI. se bo očitno vpisal v zgodovino ... Cvetličar v Rimu ima prav: vsak gre pač po svoji poti.