Francosko-nemška uganka

V zadnjem tednu, ko je razpravo o Grčiji, tudi s padcem belgijsko-francoske banke Dexia, zamenjalo vprašanje trdnosti evropskih bank, je že vse delovalo, kot da gre Grčija v bankrot. Reševanje bank je navsezadnje veliko cenejše kot reševanje države, odpisi dolgov so boleči, a ne toliko kot množice nezadovoljnih ljudi na ulicah, ki ne bodo nikoli več volili, kot so. Belgija bo za Dexio, denimo, plačala štiri milijarde evrov, samo novembrski obrok pomoči za Grčijo znaša osem milijard. Glede na dokaj pozitiven zapis trojke posojilodajalcev bo Grčija sicer pridobila naslednji obrok lani dogovorjene pomoči. Vodja evroobmočja, luksemburški premier Jean-Claude Juncker, je včeraj v pogovoru z avstrijsko televizijo znova ponovil, da države z evrom ne morejo dopustiti, da bi katera izmed njih bankrotirala, pri čemer Juncker ne izključuje morebitnega odpisa dolga Grčiji.

A očitno, kot je razvidno tudi iz besed luksemburškega premierja, osrednja postavka ostaja, da nenadzorovanega bankrota ne bo, pri čemer je vseeno že kolikor toliko tudi jasno, da se bo bankrot zgodil pod drugačnim imenom. Poudarjena skrb za evropske banke bo danes delo predsednika evropske komisije, medtem ko ideje francoskega predsednika in nemške kanclerke očitno še zorijo. Sporočilo padca Dexie je namreč povsem jasno. Stresni testi za evropske banke so bili, preprosto povedano, znova slabi. Lani se je nekaj podobnega zgodilo z irskimi bankami, ki so izkazovale solidno zdravje, čez nekaj mesecev je države prosila mednarodno skupnost za pomoč. Tudi Dexia je bila še poleti "zdrava". Zdaj je mrtva. Prva žrtev grškega kvazibankrota. Pokazala pa je nekaj povsem drugega. Ko gre za banke, politika deluje hitreje. Deluje.

Prestavitev zasedanja voditeljev evroobmočja zaradi poročila trojke in novih idej francosko-nemškega vlaka dejansko ne deluje preveč dobro. Morda bo tokrat res kaj več od gasilskih vaj, ki jim še pred dejanskim začetkom gašenja primanjkuje vode. Prvi pomislek je seveda, mar res vedo, kaj delajo. Drugi, ali mislijo, da vedo, kaj delajo, pa to nemara počno narobe. Tretji, kakšno bo šele razočaranje, če mislijo, da vedo, kaj delajo, pa bo tisto, kar bodo pripravili … no, benigno.

Junckerjeva včerajšnja misel, da so voditelji evroobmočja prepočasni v svojih odzivih, poudarja pomemben razkorak med delovanjem trgov, kjer se vrstijo hipni odzivi na dogodke, in procedurami v parlamentih, ki trajajo. Je kriza dovolj resna za resno ukrepanje ali zgolj za večtedensko podpihovanje pričakovanj pred končnim sporočilom samoumevnega? Sveženj ukrepov za zajezitev dolžniške krize, ki so jih v območju evra sprejeli 21. julija, še ne velja. Včerajšnja slovaška zavrnitev to zgolj poudarja. Že zdaj je v pripravi nekaj novega. Skrivnostnega. Nekaj, kar je zraslo na relaciji med Parizom in Berlinom in naj bi prineslo "rešitev za težave v območju evra". Zadnje besede so sicer izrekli 21. julija. Tam nekje smo.