Filozofija tržnega totalitarizma

Morda ne bi bilo slabo, če bi slovenski finančni minister na koncu dodal še: "Ne ustrelite me, sem le sel!"

Kdor je živel v prepričanju – in takšnih očitno sploh ni tako malo –, da je tržna logika omejena na področje ekonomije, je živel v zablodi. V podobni zablodi živijo tudi tisti, ki so prepričani, da se bo stvar ustavila v sferi izobraževanja. Če je bila izobrazba v komunizmu vrednota sama po sebi, to v kapitalizmu ni več.

Osebe, ki slovenskega finančnega ministra poznajo malce bolje, pravijo, da gre za zelo iskrenega in doslednega človeka. Da pri njem ni pretvarjanja. Da pove točno tisto, kar tudi misli. Gre pač za značilno mentaliteto profesorjev ekonomije, ki doma sestavljajo grafe uspešnosti svojih otrok – in če opazijo, da krivulja tri mesece zaporedoma pada, jih nemudoma pošljejo Smiljanu Moriju. (Da, kapitalizem je lahko zelo krut tudi do otrok.)

Liberalizacija vsakdanjega življenja V Sloveniji očitno še vedno prevladuje zastarelo prepričanje, da je veljavnost t. i. ekonomskih zakonov strogo omejena na ekonomsko sfero. Gary Becker, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo leta 1992, je, nasprotno, pokazal, da trg prežema celotno človekovo dejavnost, ali drugače, da vse medčloveške odnose uravnavajo zakoni trga.

Povedano preprosteje: trg je instanca, ki bivajočemu podeljuje njegovo bit. Na trg je treba potemtakem gledati kot na totaliteto človeškega življenja.

Glavna težava v Sloveniji je, da tu še vedno prevladuje socialistična miselnost. Slovenščina je pač eden od tistih jezikov, v katerem zveni Internacionala bolj prepričjivo kot v drugih. Če Slovenca npr. vprašaš, zakaj se dve osebi poročita, ti bo brez premisleka odgovoril, da zaradi ljubezni. (Razen če seveda ne srečaš kakšnega liberalnega skrajneža iz društva Svetilnik.)

Becker bi v Sloveniji brez dvoma izgubil živce. "Vi ste idioti!" bi rekel, "vsak bedak vendar ve, da se človek poroči zaradi ekonomske enačbe, s pomočjo katere ugotovi, da je korist poroke večja od koristi nadaljnega življenja v samskem stanu."

Ista logika velja za ločitev: za ločitev se odločiš natanko v tistem trenutku, ko s pomočjo iste enačbe izračunaš, da ti bo samsko življenje oz. poroka z drugo osebo prinesla večjo korist od vztrajanja pri aktualni izbiri.

V skladu s tem je treba gledati na otroka kot na investicijo. In kaj imata od te starša? Najbolj neposreden odgovor je: psihični dohodek. Bralec je najbrž dobil vtis, kako Beckerjeva "formula ljubezni" deluje v praksi, kakšna je njena logika itd., zato navajanje podobnih primerov iz psihopatologije vsakdanjika bržkone ni potrebno.

Mimogrede, Becker je med drugim znan tudi po predlogih za vzpostavitev trga s človeškimi organi, vendar je bil s tem preveč napreden celo za ZDA.

Keynesianska različica formule ljubezni Becker je bil "chicaški deček", zato ni naključje, da je napravil največji vtis ravno na republikance – lahko bi se reklo, da je bil Reaganov človek.

Demokrati so bili – v primerjavi z republikanci – vedno nekoliko sentimentalni. Ampak o dostojanstvu trga si tudi oni niso drznili podvomiti. Dejstvo je, da Clinton in Blair nista nikoli zares pod vprašaj postavila dosežkov Reagana in Thatcherjeve. Bolj kot za kaj drugega je šlo za spremembo stila vladanja.

Kot rečeno, demokrati so po naravi sentimentalni. To pomeni, da ljubezen še vedno dojemajo kot nesebično razdajanje za drugega. Zaradi tega pride ekonomija, ki ima po definiciji opravka s fenomenom sebičnosti, v določeno zadrego.

Priznati je treba, da so se keynesianci iz te zadrege rešili precej elegantno. Takole odgovarjajo: s tem, ko ekonomija promovira egoizem, človeka pravzaprav rešuje pred razsipavanjem z redkimi dobrinami v vsakdanjem življenju. In med najredkejše dobrine spada tudi oz. predvsem ljubezen. Skratka, v bistvu gre za njeno ekonomizacijo: ker v vsakdanjem življenju, v katerem slediš egoistični ekonomski logiki, z ljubeznijo pridno varčuješ, si jo prihraniš za trenutke, v katerih jo resnično potrebuješ.

Težava je pravzaprav le v tem, ker nihče natančno ne pove, kdaj napočijo tisti pravi trenutki. (V času dopusta? Konec tedna? Za novo leto? Pol ure pred ločitvijo?)

L. Summers, Clintonov človek, bi torej Slovencem svetoval nekako takole: "Ljubezen je redka dobrina, njena količina je zelo omejena, zato z njo nikar ne razsipavajte preveč." Morda je najbolje, če se človek zgleduje po tisti slavni nemški gospodinji – ona se na varčevanje brez dvoma spozna.

American way* Tovrstna logika se zdi marsikateremu Evropejcu, ki se je formiral v evropski kontinentalni šoli mišljenja, milo rečeno precej bizarna. No, vsaj v ZDA predstavlja način življenja. V ZDA vladajo tržni zakoni celo v zaporu: v Santa Ani si lahko privoščiš nadstandardno celico za 82 ameriških dolarjev na dan.

Žal na spletu ni mogoče najti podatka, koliko bi stale posebej izurjene paznice.)

Po enakem principu deluje tudi politika. Ravno zato malce čudi odmevnost zadnjega škandala, ki je nastal zaradi pisma 47 republikanskih senatorjev iranskim oblastem.

Glede na to, da Planet Siol.net o tem ni poročal, samo kratko pojasnilo, za kaj gre: prejšnji teden je javnost izvedela, da je 47 republikanskih senatorjev iranskim oblastem poslalo pismo, v katerem jih vljudno poučijo, da je vsakršen sporazum z Obamo o jedrskem programu v bistvu brezpredmeten, ker ga lahko odpravijo z eno potezo peresa itd.

Vsi ameriški mediji so se zato ukvarjali s to "veleizdajo" – dejansko je to potezo težko označiti kako drugače –, za katero bi se lahko omenjeni senatorji teoretično celo znašli pod vislicami (praktično te bojazni seveda ni).

Danes je tudi republikancem jasno, da so ga s tem pismom pošteno polomili, saj so z njim spodkopali mednarodno kredibilnost in avtoriteto ZDA. Vsekakor večina Američanov to potezo obsoja.

Omenjeno pismo je kajpada posledica tržne logike, ki opredeljuje ameriško politiko: izraelski lobiji so republikancem pošteno plačali in oni so potem v skladu z uveljavljeno poslovno prakso po pošti dostavili izdelek. Nič posebnega. Tako pač stvari delujejo v Washingtonu. Temu se strokovno reče ameriška demokracija. (Keynesijanci bi senatorje verjetno branili tako, da bi poudarili redkost patriotizma, s katerim je zato treba varčevati.)

Slovenija lahko vse skupaj samo gleda in se uči. Brez dvoma jo čaka še zelo veliko dela. No, tolaži jo lahko dejstvo, da se v doslednosti izpeljave tržne logike v Evropi še nikomur ni uspelo približati ZDA. Ampak kjer je volja, tam se slej ko prej najde tudi pot. Kakorkoli že, glavno je, da Slovenija ni več v komunizmu.

*ameriški način