Ponedeljek,
19. 9. 2011,
12.15

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 19. 9. 2011, 12.15

8 let, 7 mesecev

Evropski vlakec smrti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Vse kaže, da se ob tretji obletnici smrti banke Lehman Brothers vlakec smrti z vrha počasi spet spušča navzdol.

Tovrstne obletnice so sicer sijajna priložnost, da se človek spomni, kako se je zgodba pravzaprav sploh začela. Ob poslušanju nekaterih nadvse pametnih in glasnih ekonomistov se namreč ustvarja vtis, kot da je za vse skupaj kriva izključno preveč radodarna država, ki je tako dolgo razvajala svoje državljane. Kot so izračunali ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada, naj bi evropske banke ta trenutek potrebovale vsaj 200 milijard evrov svežega kapitala. Christine Lagarde je svoje stare znance iz Evrope zato že pozvala k rekapitalizaciji bank. Pri tem je v bistvu le ena manjša težava: evropski politiki ne vedo, kako naj to sporočijo svojim volivcem. Ali naj porinejo v ogenj zdravstvene ministre, ki bodo pojasnili nekako tako: "Evropske študije kažejo, da ima večina državljanov EU težave s preveliko telesno težo, kar je tudi glavni vzrok za njihovo prezgodnjo smrt. Ker vas imamo vaši politiki radi, smo se odločili, da bomo poskrbeli za vašo prehrano. Od zdaj naprej boste jedli zdravo, torej samo še zelje in krompir." Zadnji škandal na švicarskem bančnem gigantu UBS še dodatno zapleta stvari, saj opozarja, da so stare prakse še zmeraj tu. Čeprav se je pred tremi leti toliko govorilo, kaj vse bo treba spremeniti, je v glavnem ostalo pri govorjenju. Konec krize je bil razglašen natanko v tistem trenutku, ko so si uslužbenci velikih finančnih ustanov, ki so po definiciji prevelike, da bi propadle, spet začeli izplačevati astronomske nagrade. Njihovi kolegi so sočasno iz ekonomskih kateder pridigali, kako je treba samo še malo potrpeti in kmalu bo spet tako, kot je bilo.

Ampak resnica je takšna, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. S to krizo se je spremenilo nekaj bistvenega. Ker politika ni znala oziroma ni bila pripravljena povleči nekaterih dovolj radikalnih potez in ker je nekatere ključne ljudi, namesto da bi jih poslala v zapor, kjer bi moral ječar vpričo javnosti pogoltniti ključ njihovih celic, raje postavila na odgovorne položaje, je sčasoma izgubila vso legitimnost. Edina izjema je morda Islandija, kjer trenutno poteka sodni proces zoper nekdanjega premierja Geira Haardeja. Glavna težava danes v Evropi zato ni toliko finančna kot politična kriza. Zaradi nje je iskanje ustreznih rešitev izredno težko in naporno opravilo.

Krize so bile seveda tudi prej, kar je novo, je občutek globoke socialne nepravičnosti. Vse kaže, da se počasi reaktualizira stari marksistični kategorialni aparat razrednega boja. Težava seveda ni a priori v obstoju premožnejšega sloja, pač pa v tem, da bi bilo v tem kontekstu treba postaviti neke razumne meje. Skratka, očitno bo treba povsem na novo postaviti mere za to, kaj vsakomur po njegovih zaslugah in funkcijah pravzaprav gre. Predvsem pa bo treba razmisliti o smiselnosti zasebnih institucij, ki so prevelike, da bi propadle. Če so prevelike, da bi propadle, so še toliko bolj prevelike, da bi sploh obstajale.

Nekateri vidijo rešitev v Kitajski. In res, ravno prejšnji teden je tudi kitajski premier Wen Jiabao iz poletnega Davosa, ki je potekal v kitajskem mestu Dalian, namignil na to možnost. Vendar to kajpada ne bi bilo zastonj: EU bi morala Kitajski priznati status tržnega gospodarstva, dobiti bi morala večjo težo v Mednarodnem denarnem skladu in še kje. Nasploh so postale mednarodne institucije, v katerih se zrcali rezultat druge svetovne vojne, v svoji obupni zastarelosti povsem nereprezentativne. Karte so v bistvu že razdeljene in tako ali drugače se bo treba z njimi sprijazniti in igrati. Evropa ima pri tem le eno alternativo: ali se bo bolj reintegrirala ali pa se bo še bolj pogreznila v svojo irelevantnost.