Ekonomska mešetarnica

"Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev." "Slovenski časopisi in revije so z nekaj izjemami nepotrebni pokvarjeni barometri, ki jim ne verjamemo več." "Politika hazardira z momentom, računa na neorientirnost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnostni, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje." Rad bi se hvalil, da so začetne misli izvleček kakšnega mojega starega članka ali knjige, ampak na žalost iz dneva v dan ugotavljam, da imamo Slovenci neko lastno usodo ali vsaj izredno kritičnost sami do sebe, ki se ne spreminja skozi čas. Navedene misli je namreč pred skoraj sto leti napisal Srečko Kosovel. Citiral sem nekatere stavke našega poeta, ki jih bralci lahko najdejo v knjigi Pravica zbirke Sanje. Očitno nikoli nismo našli zadovoljstva zaprti sami vase in očitno smo ponosni nase le, ko projiciramo sebe oziroma domovino v mednarodni prostor, kjer vidimo lastno posebnost in resnično vrednost. Ampak zadnje čase nam kaže precej slabo tudi na mednarodnem odru. Po dvajsetih letih rasti je zdaj naša lepa dežela na udaru. Nismo več "l'enfant prodige". Vedno bolj se špekulira, ali bo Slovenija morala zaprositi za evropsko finančno pomoč ali ne. Pred leti so nas začeli opozarjati, da je bančni sistem slovenske države izredno skorumpiran in svetovno nesprejemljiv ter da bo napočil čas, ko se bomo morali spopasti s krutim dejstvom, da nam je prav takšen ustroj zagotovil izredno umetno visoko rast v zadnjih dvajsetih letih. Bančni sistem je bil (in je še vedno) pod nadzorom politike, ki se je tako lahko financirala, istočasno pa si tudi podredila privatizacijske postopke. Tuji vlagatelji so bili in so še danes prepovedana tema v javni debati. Ne zato, ker bi bili resnično škodljivi, ampak zato, ker tujcem, ki poznajo svetovne razmere, ne smemo dovoliti, da ugotovijo dejansko stanje našega politično-gospodarskega peskovnika. Še huje, tujci so sovražniki, ker bi politikom odvzeli "napajalnik". Zdaj je vseeno napočil čas, ko bomo ne glede na svoje želje morali počasi polagati račune tudi zunanjim opazovalcem, kot je naprimer Evropska unija. Slovenija je v gospodarski krizi. Ne raste in zelo verjetno jo čaka desetletje, v katerem se bo standard življenja nižal, če ne bomo znali oblikovati novih razvojnih strategij in če ne bomo zamenjali velikega dela odločujoče politične elite, ki jasno kaže, da se je v zadnjih desetletjih popolnoma izčrpala in da nima energije ali vizije za prihodnost. Po ne ravno posrečenem intervjuju premierke Bratuškove na najpomembnejši televizijiski postaji na svetu, kjer je svet pričakoval dejstva namesto sloganov, se je vlada začela ukvarjati z realnim kriznim menedžmentom. Sestanki za zaprtimi vrati, jasnejša sporočila, poslana v tujino, in mednarodna podpora predsednika republike, trenutno še najbolj mednarodno kredibilna institucija, ki skuša umiriti trge in sogovornike. Trenutno so se pritiski na naše obveznice umirili. Tujina nam je dala priložnost, da se izkažemo, ampak nas vseeno drži pod pritiskom, da ne bi pozabili, kdo je glavni v finančni igri. Obveznice se nahajajo približno na šestih odstotkih v primerjavi z najnižjimi obrestnimi merami na trgu. Za primerjavo: Italija, ki je za vse analitike vedno na robu propada, ima le 2,7-odstotno obrestno mero. Upamo lahko, da se vlada zaveda, da je v tekmi z mednarodnim finančnim sistemom, ki služi na tem, da določene države – najbolj krhke – spravi na kolena in jih sodobno "kolonizira". Rešitve v takšni zelo tvegani igri ne smejo in ne morejo biti le finančne. Ukrepi morajo delno zadovoljiti mednarodno skupnost, delno bančne sisteme, v veliki meri pa tudi državljane. Na pogajalski mizi z Brusljem, ki nam bo nekega dne verjetno nudil preventivno ali dejansko pomoč, bo morala Bratuškova dati celo paleto izhodišč in kompenzacij. Zato pa je nujno, da vlada čim prej jasno identificira prioritetne želje sogovornikov. Primer, iz katerega se lahko veliko naučimo, je resnična zgodba o poteku krize na Cipru, ki je postajala težavna država za Bruselj zaradi prevelikega preliva likvidnosti v banke sredozemskega otoka, torej vedno večja oaza, ki je izčrpala banke na celini, istočasno pa pritegnila tudi ogromno težavnega ruskega denarja. Evropa in Ciper sta se dogovorila, da zadeve rešita delno s pomočjo uradne krize. Barroso in ciprski predsednik sta odletela v Moskvo in se dogovorila s Putinom. Dobila sta pooblastilo, da obdavčita oz. "odkrijeta" ves denar malih in srednjih ruskih računov, napolnjenih z davčno oporečnim ruskim denarjem, ki je v večini na banki Laiki, in tako pridobita likvidnost za poplačilo evropskega zahtevka in za zagon novih investicij na otoku prek novopečenega ministrstva za razvoj. Pridobila sta 28 miljard evrov. Evropi je bilo posredovanih le osem. Banka Laiki pa ne obstaja več. Vse vsote denarja moskovskih veljakov na računih bank, vezanih na ortodoksno cerkev, so se le bežno dotaknili. V zamenu za podporo je Unija avtorizirala izmenjavo blaga z Rusijo za 50 milijard. Putin je dobil seznam svojih malopridnih državljanov in gospodarsko injekcijo, Ciper bo postal normalna bančna država in ima denar za novi val razvoja, stara celina bo imela več likvidnosti v sistemu in si je zagotovila mednarodni uspeh v odnosih z Rusijo. Kaj pa bomo ponudili mi? Kaj pa bomo dobili mi? Končal bom tako, kot sem začel, s Srečkom Kosovelom, čeprav se zavedam, da bo izpadlo skoraj protislovno z realnim dogajanjem: "Svojo zemljo moramo dvigniti v višino svetovnih zemlja, v širjavo človeških pravic, v globino etičnih problemov. To je za nas kulturno poslanstvo slovenstva."