In ko sem že mislil, da se mi je zgodilo že vse za letos, potem ko smo nekako preživeli še šesto leto krize in smo pri naši založbi celo izdali največ knjig do zdaj, potem ko sem letos tudi prebral največ knjig do zdaj in po tem, ko sem vse leto intenzivno delal in pisaril ter bil tudi (so)avtor dveh knjig, od katerih bo ultramaratonska, tako kaže, živela veliko dlje, kot smo si lahko zamišljali, potem ko je vse kazalo, da bo tudi december potekal v nekem standardnem ritmu, ki ga zaznamuje predpraznično divjanje, v katerem poskušaš poloviti vse konce, ki so se ti izmikali čez leto, in se hkrati že malce spočiti in pripraviti na prihajajoče novo koledarsko leto, potem, potem smo domov dobili psa.
In to ne kar kateregakoli psa, temveč borderkolija, Ferrisa, neznansko inteligentnega in prijaznega mejnega ovčarja, hkrati pa tudi resničnega literarnega junaka v knjigi En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo, ki jo je kot nekakšen potopis o družinskih pustolovščinah življenja na Portugalskem napisal prijatelj Branko Gradišnik in ki je pri Cankarjevi založbi izšla pred pol leta.
Pes in naša družina
V naši družini je že nekaj let potekala sicer občasna, vendar pa takrat dokaj intenzivna razprava v zvezi s psom. Hčerka bi ga rada imela, vendar žena ni bila prepričana, da lahko majhna deklica že ustrezno skrbi zanj. Načeloma bi ga imela tudi starejša sinova, vendar ne moreta prevzeti odgovornosti zanj, ker sta pri nas le občasno.
Jaz bi ga imel za tek in v hribe, zato sem navijal, da mora biti dovolj velik, saj ne želim imeti psa, ki je le za okras. Hkrati pa ga na sprehode zjutraj v temi, dežju in snegu ne bi vodil in bi to raje prepustil komu drugemu. Če je prevelik, ni za v stanovanje, je trdila žena, ki se na to spozna najbolje, saj so imeli doma ves čas pse, če pa bo zunaj, potem pes ne živi z nami, ampak je pač zunaj, v atriju.
Ta razprava se je prvič razvnela pred tremi leti, ko je šla hčerka v šolo. Pregledali smo vse ''pasje'' knjige, ki so nam prišle pod roko, se pogovorili o prednostih in pomanjkljivostih posameznih pasem, nazadnje pa se je vse skupaj končalo z dvema papagajema v kletki. Razprava je znova vzplamtela pred nekaj meseci, ko je hčerka pripravila tabelo enotedenskih obveznosti, ki so potrebne v zvezi s psom, in se je vsak vpisal tam, kjer je bil pripravljen poprijeti. Na ''urniku'' je ostalo še nekaj belih lis ter nekaj generalnih vprašanj, denimo to, kam bomo s psom, če bomo odšli na kako daljše potovanje in podobno.
Sam sem imel do psa precej rezerviran odnos, ki je najbrž izhajal iz mojega otroštva, kjer v družini nikoli nismo imeli nobene živali, če odštejem kakšne ribice v akvariju. Pes se mi je tako zdel predvsem resna obveznost in pritegoval sem mnenjem tistih, ki so trdili, da s psom v hišo dobiš še enega družinskega člana, za katerega moraš potem trajno skrbeti kot za majhnega otroka, ki je v celoti odvisen od tebe.
Vprašanje psa je tako ostajalo odprto do nadaljnjega, vsake toliko časa pa je vanj dregnil tudi prijatelj Branko, sicer (so)lastnik vse večjega števila psov, ki je moji ženi ves čas šegavo dopovedoval, da si moramo nujno nabaviti psa. Na naše upiranje, da za to nimamo časa, je običajno začel še bolj šegavo dokazovati, da ti pes dejansko ne odvzema časa, temveč ti ga celo ustvarja.
Naključje je tako naneslo, da so se Gradišniki v letošnjem predbožičnem času odpravili na dvotedensko potovanje in so potrebovali varuhe svojih psov. To se nam je zdela idealna priložnost, da tudi mi preizkusimo bivanje z enim od njih. Jaz pa sem seveda pobrskal po enciklopedijah, zakaj je dejansko prišlo do sožitja med človekom in psom.
Človek in pes približno 10.000 let pr. n. št.
Pes je bil prva žival, ki jo je udomačil človek, to pa naj bi se zgodilo nekako petnajst tisoč let nazaj, pri čemer ni čisto jasno, kako je potekala ta udomačitev. Po genetskih analizah naj bi se domači pes razvil iz majhne skupine volkov. Morda so bili celo psi tisti, ki so storili prvi korak in so začeli zahajati v bližino človekovih prebivališč.
Ker so bili dovolj majhni, niso bili videti nevarni, zato so jih ljudje prenašali, saj so pobirali odpadke in zavržene kosti ter s tem čistili njihovo okolico. ''Mogoče je, da so jih začeli božati, se jim približevati in jih nato udomačiti kot pse čuvaje in spremljevalce'', pravi slovenska Wikipedija.
V principu so ljudje imeli pse zaradi:
- varovanja; tako njihovih bivališč kot njihovih čred (ko je seveda prišlo do napredovanja kmetijstva);
- že omenjenega čiščenja okolice bivališč;
- izjemno razvitega voha; pse so uporabljali kot pomočnike pri lovu;
- gretja v mrzlih nočeh; Aborigini imajo denimo za izjemno mrzle noči izraz ''noč treh psov'';
- premikanja; predvsem v severnih predelih so jih uporabljali kot vlečne pse, to pa že več kot dvanajst tisoč let nazaj.
Že hiter pregled teh razlogov mi je, človeku, ki v tretjem tisočletju živi v bloku, postavil vprašanje, zakaj v sodobni civilizaciji in družbi sploh imeti psa.
Vstopi Ferris
In tako smo Ferrisa dobili v dvotedensko varstvo. Hitro si je našel svoje mesto v našem stanovanju, si poiskal začasnega gospodarja (ženo, seveda, saj zna najbolje s psi) in takoj ter temeljito preobrnil naš življenjski ritem. Morali smo se mu prilagoditi, skrbeti za njegove potrebe, hrano, sprehode, se usklajevati, koliko časa je lahko sam doma itn. Postal je naš novi, skoraj enakopravni družinski član.
Ko sem se po nekaj dneh skrbi zanj med tekom in pogovorom na to temo, da pes res zahteva veliko, potožil prijatelju Žigu, sicer lastniku labradorke Šape, s katero sva nekajkrat opravila prav simpatične dolge enoinpolurne teke, mi je odvrnil: ''Ja, res je. Ampak pes te spravi ven. Vsak dan znova.''
Res je. Žena se je v okoliškem parku, ki meji na Pot spominov in tovarištva, hitro seznanila z drugimi lastniki psov, z ljudmi, s katerimi v našem štiriletnem bivanju na tej lokaciji do zdaj nismo spregovorili niti besede. Pogovor se je začel pri psih, nadaljeval pa z drugimi rečmi. Dobili smo nove znance.
Pogosto sta na pasji sprehod odšli skupaj s hčerko in se kar med hojo pogovorili o vseh tekočih rečeh teh razčistili morebitne probleme. Med gibanjem je vse to potekalo hitreje in bolj sproščeno.
Ko sem kdaj ob večerih kaj pisal in ob tem napenjal možgane, se je Ferris ulegel pod mojo mizo in mirno poslušal zvoke moje tipkovnice. Zdelo se mi je, da ''dela'' z menoj, da me spodbuja in da bo z menoj, dokler ne končam svojega dela. Vedno je počakal do konca, potem pa se zavlekel v svoj kot in tam zaspal.
Na izletih na naše standardne okoliške griče ob koncu tedna se je veselo podil za mojimi energije polnimi otroki, včasih pa se je tudi nenapovedano ustavil, se malo spočil in ukvarjal sam s seboj. Prisilil me je, da se razgledujem še sam po okolici, mimo katere sem običajno drvel v svojem športnem tempu. Ko sem prejšnjo soboto na sončnem vrhu gledal v dolino in se pogovarjal z ženo ter svojimi otroki, Ferris pa je skakal okoli nas, sem začutil prav čarobno družinsko idilo.
In kakor smo bili po eni strani vse bolj prepričani, da si psa zaradi našega (pre)hitrega življenjskega ritma nikakor še ne moremo privoščiti, saj bi zahteval preveliko prilagajanje, tako sem po drugi strani vse bolj razumel tiste, ki imajo pse. Kajti obstaja še en razlog, zaradi katerega imajo ljudi pse že dolga tisočletja: to so tudi njihovi življenjski tovariši.
Imeti psa ali ne ni več vprašanje
Še dva tedna nazaj sem spadal v tisto skupino ljudi, ki za nič na svetu ne bi imeli psa, saj se jim zdi ukvarjanje z njimi nepotrebno zapravljanje časa in denarja.
Samo dva tedna je bilo potrebno, da mi je Ferris, s katerim sem denimo prejšnji teden na Šmarno goro potreboval skoraj tri četrt ure, kar je bilo najpočasneje v zadnjih tridesetih letih, saj se je mulil in ustavljal in sploh ni pristajal na moj prehitri tempo, hkrati pa me s svojo nedolžnostjo in igrivostjo ni niti malo razjezil, na svoj pasji način pokazal vse radosti življenja z njim.
Včeraj so Gradišniki prišli ponj in danes, na praznični dan, ko se z mislimi in željami vse bolj oziram v prihodnost, še vedno ves čas pričakujem, da se bo Ferris prikazal nekje izza vogala in me pogledal s svojimi posebnimi očmi. Tudi žena pravi, da imeti psa ali ne zdaj ni več vprašanje.
Edino vprašanje, ki ostaja, je samo še: kdaj.
2
