Dostop do spleta – dobrina ali razkošje?

Kar težko si predstavljam, kako si hoteli, celo taki s štirimi in petimi zvezdicami in temu primernimi višjimi cenami, lahko privoščijo, da od svojih gostov dodatno zaračunajo možnost dostopa do interneta prek brezžične povezave. In to predvsem v državah, ki se imajo in jih imamo za razvite.

Na letališčih so razmere (kljub ne ravno nizkim letališkim pristojbinam, ki jih kar vtaknejo v ceno letalske vozovnice) marsikje še slabše – najbrž raje vidijo, da potniki zapravljajo denar v tamkajšnjih trgovinah, kot da pregledujejo svojo e-pošto. Čast izjemam, kot je ljubljansko letališče, ki je v celoti pokrito z brezplačnim brezžičnim dostopom do interneta. Več zvezdic ne pomeni več interneta Predvsem v Avstriji in Nemčiji, a žal ne samo tam, me vedno znova preseneti, kako veliko sicer dobrih hotelov gostom ali sploh ne ponuja dostopa do interneta ali za eno uro zanj zaračuna toliko, kolikor pri nas stane naročnina za internet za ves teden. Nemalo tistim, ki gostom ponujajo internetni dostop, celo kadar je plačljiv, se zdi dovolj, da ga zagotovijo le nekje okoli recepcije, ne tudi v sobah.

V Estoniji, ki nam po gospodarskih kazalnikih sicer še vedno gleda v hrbet (sicer vprašanje, do kdaj), pa ima že vsak družinski penzionček v še tako odročni vasici to zagotovljeno. Sploh so se čudili, če sem kdaj vprašal, ali to imajo – seveda, zakaj ne bi imeli, je bil skoraj vedno odgovor. Pa še zanesljivo je delovalo, tudi na vrtu pred hišo, ne samo kjerkoli v njej.

Frankfurtsko in münchensko letališče kot veliko pridobitev oglašujeta, da omogočajo 30 minut brezplačnega dostopa na dan, kar preverjajo z avtorizacijo prek mobilnega telefona. Čudovito, a celo iranska letališča imajo brezplačen WiFi v prostorih za odhode (tam internet pač dela ali ne dela iz drugih razlogov, a brezžični dostop je in deluje). Zaradi majhnega drevesa ob gozd Tisti hoteli, ki brezžični dostop dodatno zaračunavajo, najbrž vidijo v tem možnost dodatnega zaslužka in obravnavajo to kot nekaj posebnega, kar ni samoumevno del cene hotelske sobe. Ob takem njihovem razmišljanju lahko upam le, da se ne bodo spomnili še dodatno zaračunavati elektrike in tekoče vode po porabi. Že slišim njihova pojasnila, da tudi telefonske klice zaračunajo kot dodatno porabo in da je pri dostopu do interneta enako – a v resnici ni.

Cena dostopa do interneta, ki jo hotel, gospodinjstvo, podjetje ali kdorkoli plačuje ponudniku, ni odvisna od količine prenesenih podatkov. Pomembno je le, da se izbere ustrezna hitrost glede na pričakovano uporabo, a danes nekaj deset evrov na mesec brez težav kupi nekaj deset megabitov v sekundi dostopa.

Pa še to: marsikje, predvsem v ZDA, so v naročnini običajnega telefonskega priključka zajeti vsi krajevni pogovori in zato jih nekateri hoteli tudi gostom ne zaračunajo dodatno. Majhna pozornost, veliki učinek Po drugi strani pa vedno več gostov med iskanjem namestitve predvsem na spletnih rezervacijskih servisih postavi kot pogoj (brezplačen) dostop do interneta. Hotel, ki zaračunava WiFi, tako lahko zaradi nekaj evrov za internet ostane s prazno sobo in večdesetevrsko luknjo v svoji blagajni. Pa tako malo je treba, da bi bil gost zadovoljen in, kar je za hotelirja pomembno, da bi se tudi vrnil.