Dopust – stres ali veselje

In prav ta čas, daleč od vsakodnevnih delovnih ritualov, naše telo in um tudi potrebujeta in zahtevata.

Kako hodimo na dopust Nekateri se dopusta veselijo in komaj čakajo, da bodo lahko na zaslužen oddih tudi odšli. Nekateri pa si dopusta želijo manj. Lahko bi morda kar takoj rekli, da si ga želijo manj zato, ker vedo, kaj jih čaka. Mnogim hud stres (kar tudi je) predstavljata že samo pakiranje in pripravljanje.

Nekateri ga bodo preživeli sami, drugi v krogu svojih najbližjih, družine ali prijateljev, tretji pa bodo na dopust odšli izmenjaje, v smislu zdaj grem z otrokom na dopust jaz, nato pa še ti. Za zadnji način dopustovanja se starši mnogokrat odločajo pod pretvezo, da bodo otroci čim več na morju, a najpogosteje se v tem skriva dejstvo, da se partnerja odprto ali potihoma izogibata drug drugemu. Morda pa imata v službi tudi ljubimca ali ljubimko in jima takšno razhajanje povzroča dodaten stres.

Dopust potrebujemo Od ljudi, ki se ne zmorejo umiriti in jim delo v življenju predstavlja tudi umik ali pobeg pred nečim drugim, njim bolj neprijetnim, pogosto slišimo, da je treba zgolj delati. Po drugi strani pa so to lahko tudi ljudje, ki so bili že kot otroci sprejeti zgolj, če so delali, pri njih je bilo delo edina vrlina.

Delo je tako postalo edino, kar poznajo, zato se ob kakršnemkoli počitku počutijo krivo. Tako si tudi ko odrastejo, pravega počitka ne dovolijo ali slepo verjamejo, da ga ne potrebujejo. A seveda ni tako, sicer se ne bi tako pogosto srečevali z boleznijo izgorelosti, ki je prisotna že pri zelo mladih ljudeh. Ni brez smisla, da je tudi naša vlada z zakonom uredila in uvedla nujni 14-dnevni dopust v enem kosu. Sama menim, da imajo to zelo dobro rešeno Italijani s kolektivnimi dopusti. Njim se že pridružuje tudi marsikatero slovensko podjetje, ki pravi, da se tak način dopustovanja zelo dobro obnese. Ko delamo, delamo vsi, ko počivamo, počivamo vsi.

Pomemben je čas vmes, med odklopom in vklopom Podaljšan konec tedna ali teden dni dopusta nikakor ni dovolj, saj človeško telo potrebuje najprej čas, da se odklopi, in ko se zaveda, da prihaja čas vrnitve v službo, se nekaj dni prej ponovno vklopi. Takrat na dan pridejo skrbi. Pomemben je čas vmes, med odklopom in vklopom, in prav to je dejanski dopust, počitek, polnjenje baterij. V tedenskem oddihu sedemdnevnega vmesnega časa preprosto ni. Tako kot je pomembno delo, tako je pomemben tudi počitek.

Občutek, da nekaj zamujate Nekateri ljudje se spopadajo z veliko stisko odhoda na dopust, ker gre v službi delo naprej, čeprav njih ni. Hkrati se spopadajo s tem, da morajo, preden odidejo na dopust, opraviti dvakrat več dela, da bo vse normalno potekalo naprej, ko se vrnejo, pa morajo loviti vse zamujeno. Lahko pa izpadejo tudi iz kakšnega projekta, ki se je med tem že začel. Pri marsikom je tako v ozadju stalni občutek, da nekaj zamujajo.

Pomembno je, da ko ste z družino, niste ves čas na telefonih, ne pregledujete e-pošte in SMS-ov. V mnogo primerih se dogaja, da oseba ne more popolnoma odklopiti svojega dela, saj so tudi položaji na delovnem mestu zelo različni. Je pa pomembno, da si znamo organizirati čas. Odločite se, da ste dosegljivi v točno določenem delu dneva. Če ste jutranji človek, si določite jutranjo uro, ko ste dosegljivi, npr. med 6. in 7. Na ta način boste pomirjeni in za družino vam ostane ves dan.

Dopust pomeni izključno odklop od vsakdanje rutine Imejmo pa v mislih, da dopust niso nujno Maldivi, Sejšeli, Egipt, Kanarski otoki … Dopust pomeni izključno odklop od vsakdanje rutine. Dopust je pred vami. Nekaj najlepšega je, če imate ob sebi osebo, ki ji lahko zaupate. Osebo, ki jo imate radi in vam to vrača. Če imate to, potem se lahko odpravite v naravo, v hribe, ob jezero, saj imate s seboj vse, kar si želite. Svojo srečo! In za to ne potrebujete velike vsote denarja. Lahko ste na krasnih Maldivih in ste najbolj žalostna oseba na svetu, ali po možnosti z nekom tam in po SMS-ih z nekom tukaj!

Parom brez otrok pomeni dopust čas zanju, medtem ko družinam z otroki pomeni, da imajo otroci več od staršev in z njimi čas preživljajo na drugačen način kot sicer, ampak ob tem ne smemo pozabiti, da starša ne dajeta časa zgolj otrokom, ampak si morata vzeti tudi čas zase. Zato ne imejte občutka krivde, če se dogovorite z otroki, da je od npr. 8., 9. ure zvečer naprej čas rezerviran zgolj za vaju. Otroci bodo to razumeli in jim bo to tudi všeč, saj vidijo svoja starša povezana.