Dobernig

Po gobezdanju mladega koroškega politika iz svobodnjaške stranke sem se kljub resnemu kontekstu moral nasmehniti nad dvema drobnima detajloma, ki dokazujeta nekakšno ironijo usode ali pa moč višje sile, če hočete. Harald Dobernig, ki nas je 67 let po koncu nacizma v Avstriji presenetil z ugotovitvijo, da koroški Slovenci niso pravi Korošci, je namreč avstrijski lokalpatriot, ki živi v iluziji nacionalizma. Koroški nacionalisti so smešne pojave. Še posebej ko oktobra marširajo po Celovcu, našemljeni v rjavo-zelene uniforme, slaveč plebiscitno zmago leta 1920. Že nekaj desetletij niso nevarni. Nazadnje so bili nasilni konec sedemdesetih, ko so protestirali proti vladavini prava, ki ga je s pomočjo policije uvajal zvezni kancler Bruno Kreisky. Dunajčan in Jud. Za koroške nacionaliste, ki so pred tridesetimi leti še vedno občudovali Adolfa Hitlerja, je imel Kreisky dvojni greh. Bil je Dunajčan in še Jud povrhu. I. Odkar so jih dobili po glavi z Dunaja, koroški brambovci ne upajo več tako javno izkazovati svojih simpatij do tretjega rajha. Zadnji, ki se je spozabil in javno hvalil zaposlovalno politiko v Hitlerjevi Nemčiji, je bil na začetku devetdesetih Jörg Haider, prav tako nacionalist, a v nasprotju s tipičnimi koroškimi sonarodnjaki je imel Haider dunajsko izobrazbo in svetovljanski pedigre homoseksualca, ki je za svoje politično delovanje na Koroškem izbral najboljšo tržno nišo: nacionalizem in podžiganje občutka ogroženosti večinskega prebivalstva. Ko je Dobernik kot Haiderjev fantek v stilu rjave ideologije, ki je okužila Avstrijo konec tridesetih let 20. stoletja, modroval o pravih in nepravih Korošcih, mi je poleg zgodovinskega anahronizma v oči padla neverjetna sposobnost sprenevedanja in dvojnih meril. Na eni strani se na zatožni klopi sovraštva poleg tujcev, manjšin in priseljencev znajdejo tudi homoseksualci, na drugi pa je bil ravno Haider prototip koroškega geja, ki ga je pot pogosto zanašala tudi čez Karavanke, nach Jugoslawien, kot so še pred nekaj leti zaničljivo dejali Sloveniji. Usoda, ki ga je doletela pred štirimi leti, je bila neusmiljena. A v njej je bilo tudi nekaj simbolike. Enajstega oktobra zgodaj zjutraj, ko je s svojim volkswagnom phaetonom pijan norel iz Celovca proti domu, ga je na blagem ovinku v levo zaneslo, zletel je s ceste, treščil v betonsko ograjo, od koder je avto odbilo nazaj na cesto, kjer se je nekajkrat obrnil in povsem zmečkan končal na tistem delu ceste, ki se odcepi proti Sloveniji. Kjer na asfaltu z velikimi belimi črkami piše: SLO. Deželni glavar, ki je večji del svoje politične kariere zgradil na ustvarjanju napetosti med avstrijsko večino in slovensko manjšino, je umrl ob cestni oznaki Slovenije. II. Enajstega oktobra so minila štiri leta od njegove smrti v predmestju Celovca. Danes so tam kapelica, kup sveč, fotografij in šopki rož. Če odmislimo obsedenost z manjšino, ki jo je preganjal, a obenem tudi potreboval in v zasebnih pogovorih celo spoštoval, potem je bil Haider priljubljen deželni politik, čigar smrt je dejansko prizadela precej ljudi. Nekatere toliko, ko so se zatekli bodisi v mitologijo bodisi v fantazijski svet zarot. Ena od teorij zarot govori o tem, da so ga kot izrazitega nacionalista, ki se je spogledoval z nacizmom, likvidirali agenti Mossada. V klimatsko napravo so skrili kroglico močnega uspavala, ki se je po nekaj minutah delovanja prezračevanja dovolj segrela, da je izhlapela, in uspavalo je prišlo v potniško kabino, kjer ga je močno pijani Haider vdihnil in za nekaj sekund izgubil nadzor nad seboj ... V zgodovini se je večkrat zgodilo, da je Mossad pomagal pri izvedbi kakšne odmevnejše operacije, na primer tiste v Argentini, v kateri so ugrabili Adolfa Eichmanna in ga prepeljali v Izrael, kjer so mu sodili zaradi zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov. Spoznan je bil za krivega in obešen, o procesu pa je filozofinja Hannah Arendt napisala več odličnih reportaž za New Yorker, ki so pozneje izšli tudi kot knjiga Eichmann v Jeruzalemu. Koroški nacionalisti, ki so že štiri leta brez pastirja, lahko še kar sanjajo o veliki judovski svetovni zaroti, katere žrtev naj bi bil njihov nekdanji voditelj. Njihova bolečina je neizmerna; odkar so izgubili Haiderja, so brez pravega človeka. Največ, kar se jim zgodi, je Dobernig, v bistvu Dobernik. Mlad lokalni politik, ki pove, da koroški Slovenci niso pravi Korošci, pri čemer nikomur ne ostane skrito, da takšna šovinistična izjava prihaja iz ust nekoga, ki je mnogo bližje koroškim Slovencem kot Korošcem ali celo Avstrijcem. Takšne stvari se opazijo. Nomen est omen. Kajti velika skrivnost, ki jo Korošci neradi razkrivajo, je v dejstvu, da so jih preostali Avstrijci zaradi Haiderjevih izpadov začeli gledati postrani. Liberalni in meščanski Dunajčani se pridušajo, da Korošci sploh niso pravi Avstrijci. Včasih se norčujejo iz njih, da so le Vindišarji, torej Slovenci, ki so se naučili nemško in se pretvarjajo, da so Avstrijci. Ob priimku Dobernik se zdi to celo mogoče. Boleči so primeri, kako je Slovenec zatajil svoje korenine. Posebej izstopa Odilo Globocnik, kot mu pravijo Avstrijci. Globočnik je bil eden najbolj krvoločnih in najvišje rangiranih avstrijskih pripadnikov Hitlerjevega SS-a. Bil pa je tudi koroški Slovenec. Napredoval je do naziva SS-Gruppenführer (generalporočnik) in bi končal na nürnberškem sodišču za vojne zločine, če ne bi konec maja 1945, po neuspelem poskusu pobega v Italijo, naredil samomor s ciankalijem. Globočnik je najhujši vojni zločinec 20. stoletja slovenskega rodu. Bil je osebno odgovoren za pogrome in likvidacije v koncentracijskih taboriščih Belzec, Sobibor in Treblinka na Vzhodu (Latvija, Poljska, Belorusija, Ukrajina), po kapitulaciji Italije pa je bil poveljnik SS-a v Trstu in odgovoren za tržaško taborišče, zapor in krematorij Rižarna, kjer je umrlo tri tisoč Slovencev. III. Ko se danes peljem po koroški pokrajini, od Celovca skozi Borovlje in Rož proti Pliberku ter nazaj proti Železni Kaplji in Jezerskem, ne vidim več senc preteklosti niti obrazov, iz katerih bi sijalo kaj drugega kot prijaznost in gostoljubje. Dežela se blešči v toplem oktobru, narava je v tem času posebej nepozabna in žari v svoji poslednji lepoti. Spomnim se, kako sem se na začetku oktobra 2007 vozil po istih cestah in vsake toliko v kakšni skrbno počesani vasi opazil velikansko Haiderjevo glavo na plakatu. Nekakšen nemir me je spreletel, čudno sem se počutil sredi dežele svojih prednikov, ki jim je uspelo najti ravnovesje med svojim germanskim in slovanskim bistvom, med dvema dušama enega in istega telesa. Vztrajali so, niso se odrekli nobeni polovici, kar je morda najmočnejše sporočilo, namreč da je lepota otrok dveh. "Ko je otrok bil otrok, ni vedel, da je otrok. Zanj je vse imelo dušo in vse duše so bile eno," pravi Peter Handke v Pesmi o otroštvu (Das Lied vom Kindsein). Verze je uporabil Wim Wenders v filmu Nebo nad Berlinom, pri katerem je kot pisec večine dialogov sodeloval tudi Handke. Film o angelih, ljudeh in padlih angelih v razdeljenem mestu je zgodba o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. O vsem tem, kar smo nekoč slabega naredili, kar danes obžalujemo in predvsem kar lahko v prihodnosti popravimo.