Čas je za državo

Med empatijo (vživljanjem v drugega) in razumevanjem drugega je bistvena razlika. A pri meni v naslednjih primerih odpove oboje – prosim, pomagajte mi!

Predstavljajte si, da ste krvodajalec in izveste, da je vaša kri rešila življenje nekomu zelo daleč, recimo na Novi Zelandiji, torej na drugem koncu sveta. Ne, z njo niso kakorkoli trgovali. Nekdo tam doli jo je potreboval in rešili ste mu življenje. Kako se počutite? Ste ogorčeni, pišete protestna pisma, ne boste več darovali krvi – kajti vaša kri je v telesu tujca! Se vam lahko zgodi še kaj bolj groznega?

Meni je čisto vseeno, ali moja kri pomaga nekomu na Novi Zelandiji ali v sosednjem bloku, ampak očitno sem čudak. Ali celo nisem pravi Slovenec. Kajti pri nas je drugače. Preberimo naslednje protestno pismo: "V (?) Jesenicah [se je] spremenil režim jemanja krvi, kri so jemale tudi sestre, ki so prišle iz Trbovelj, [...] Poleg tega ne bom podaril krvi, da jo bodo nato odpeljali v Trbovlje." Si predstavljate grozoto – vi ste recimo iz Zagorja, potem pa vaša kri reši življenje v Trbovljah? Se vam lahko zgodi še kaj hujšega?

Ali pa naslednji protest. V vasi Kobjeglave-Tupelče naj bi gradili dom za upokojence. A krajani so izvedeli strašno novico – mogoče je, da bo v kaki sobi onemoglo ležal kdo, ki ni iz njihove občine! Tujec! Takoj so šli protestirat: "Prebivalci vasi podpiramo gradnjo doma za starejše, doma, v katerem bodo preživeli starost občani naše občine."

Predstavljajte si dementno mamko iz Duplice, ki onemogla vse dneve leži v domu Kobjeglava-Tupelče, nato pa potrebuje kri in mogoče dobi trboveljsko!!! Kaj se je zgodilo? Smo ustvarili mutanta? Moramo ozaveščeni vaščani vdreti v njeno sobo in ji prebosti srce z glogovim kolom, da nas ne bo hodila strašit?

Kako je krvodajalec opazil, da mu jemlje kri sestra iz Trbovelj? Preprosto: ker ima tri glave in pet rok in zaročni prstan Dartha Waderja. Slovenci smo tako občutljivi do tujcev, da jih spoznamo že po malenkostnih razlikah.

Zdaj pa se lotimo večjih težav Dobro, porečete, tovrstnih protestov je res veliko, a so nekakšne vaške posebnosti. Hm, ne strinjam se. Največji slovenski projekt, gradnja avtocest, je požrla milijarde – kot kaže, precej po nepotrebnem. Tudi zaradi "flomaster projektiranja", ko so župani v vlogi poslancev malce risali traso, da so jo speljali bliže svoji občini. Skratka, avtocesta se ni prilagajala državi, temveč občinam.

Prihodnji milijardni, finančno velik projekt je Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) – mar res verjamete, da gre za kak slovenski energetski interes, načrtovanje državne porabe energije? Ste pa naivni kot francoska sobarica. Davno je postalo jasno, da ena dolina privija druge in da je to, karkoli se bo že končalo, občinska zadeva za skupne davkoplačevalske denarje.

Mar vsaj bolnišnice načrtujemo na državni ravni? Pa še kaj. Primer je zdajšnja razprava o porodnišnicah. Dejstvo je, da mora zdravnik vaditi, sicer pride iz prakse. Pravijo, da bi morala imeti porodnišnica najmanj tri porode na dan, še bolje od štiri do pet. Pri nas so porodnišnice, ki so "deset dni zaporedoma brez poroda, drugod je med dvema porodoma dvojčkov minilo kar 352 dni, v tretji porodnišnici so bili 39 dni brez carskega reza". Seveda je delo triizmensko, predvidevam, da so tistih deset dni po tri ekipe dnevno ("babica, ginekolog porodničar, anesteziolog, anestezijska sestra") reševale sudoku. Upam, da je bil nagradni in so koga izžrebali.

Kar pomeni, da obstaja velika možnost, da bo pri zapletih zdravnik brskal po priročniku. Ampak nič hudega! Samo da ni tujec! Oglasila se je civilna iniciativa in gospa, ki jo zastopa, je izrazila srž, s katero so pridobili 20 tisoč podpisov: "Čeprav se vsak dan vozi delat v Ljubljano, ji je ta vendarle tuja in raje rodi v Brežicah, je dejala in tako utemeljila zahtevo." Kar je poslanca Branka Grimsa tako presunilo, da je obljubil "morda celo odpreti kakšno porodnišnico". Nedvomno se tudi v Kočevju počutijo tuje v ljubljanski bolnišnici, da o kakem Lenartu ne govorim. Skratka, potrebujemo 210 porodnišnic.

Konfederacija občin Porodnišnice so pač zbudile več pozornosti, a po isti logiki so delili po občinah tudi druge ambulante, recimo za opravljanje srčnih operacij. Vsaka občina potrebuje svojo industrijsko cono, če že industrije nima, letališče, univerzo, svetovalce, prometne strokovnjake, saj imamo občino s kar štirimi ulicami, in tako dalje.

Kaj se je zgodilo? Glasovali smo za državo, dobili pa ohlapno konfederacijo občin. Župani so seveda močni v parlamentu in ko gledate spletne strani poslancev, lahko najdete tudi izjavo, da je svojim volivcem priskrbel zadružni dom ali kaj podobnega. Nekdo je "v službi na Vranskem, plačuje pa ga Ljubljana", torej se, menim, baha s tem, da je nekemu oddaljenemu okupatorju pobral denar in ga prinesel lokalni skupnosti. Lepo, a poslanci naj bi razmišljali in delovali v korist države.

Slovenija obstaja kot mednarodno priznano dejstvo, ne pa kot pojem v glavah državljanov. Slovenstvo je fevdalna miselnost, torej do devetnajstega stoletja in rojevanja nacionalnih držav še nismo prilezli. Normalno je, da je naša osnovna enota ožja skupnost, a skupnosti se združujejo v države tudi zaradi zniževanja stroškov – pri nas pa mora biti skupnost samozadostna, naj stane tujega denarja, kolikor hoče.

Ideja nacionalne države ni drugega kot širitev domačega ozemlja in odmik pojma tujca. Če je bil v srednjem veku tujec človek iz druge vasi, so od predprejšnjega stoletja tujci tisti iz druge države, združena Evropa je poskus odmakniti tujca še dlje. Kar pri nas ne bo šlo: Bogdan Barovič (Trbovlje): "Zastopam naše ljudi, fučka se mi za Evropo!"

Če so nam obljubljali posnemanje Švice, dajmo že končno začeti. Malokdo ve, da so Švico na začetku pestile iste težave kot zdaj nas, prevelika lokalizacija oblasti. Morali so bojevati državljansko vojno (Sonderbundskrieg, 1847), s katero so si izborili "centralizacijo švicarske oblasti". Njihova vojna je izbruhnila 32 let po mednarodnem priznanju, torej nas čaka še 12 let občinskega uničevanja našega denarja, potem leto vojne, država, urejena kot v 19. stoletju, pa okoli leta 2150.