Buffettov davek in razredni boj

Odziv republikancev je bil takojšen, pričakovano buren in enoten, predvsem pa brezupno debilen: Obama naj bi se šel "razredni boj". To ni le mnenje kakšnih polpismenih čajankarjev, ob katerih bi lahko človek še kolikor toliko brezbrižno zamahnil z roko, to je v bistvu uradno mnenje stranke – tako mislijo med drugim Paul Ryan, Karl Rove in John Boehner. Vse kaže, da je njihov glavni ideolog postal Glenn Beck.

Tukaj je najprej treba razčistiti eno stvar: iz samega konteksta je jasno razvidno, da ne gre za razredni boj v smislu kakšnega Maxa Webra. Sicer je povsem na mestu sum, da v resnici najbrž niti ne vedo, o čem govorijo, toda zato toliko bolj zaupajo svoji slutnji – in ta jim pravi, da je zadaj ime Karla Marxa. No, če bi prebrali uvod v Komunistični manifest, bi se kdo med njimi morda celo malce zamislil. Marx bi jim svetoval predvsem eno: "Ne kličite hudiča!" Kajti če obstaja kdo, ki danes oživlja mrtvo idejo komunizma, potem so to ravno oni.

Za Marxa je razredni boj gibalo Zgodovine, ki se – poenostavljeno rečeno – z vsako novo fazo povzpne za eno stopnico, dokler se v kapitalizmu kot na predzadnji stopnici vse skupaj ne poenostavi na nasprotje med buržoazijo in proletariatom. Cilj tega v osnovi heglovskega napredka je razrešitev vseh družbenih nasprotij, to pa je po Marxu mogoče zgolj v komunizmu. Mimogrede, kar zadeva samo idejo komunizma, je treba pripomniti, da Marx o njej vsekakor ni bil najbolj zgovoren in mu torej v tem kontekstu zares ni mogoče očitati kakšne posebne volje do jasnosti. Zato se konec koncev nihče, ki se podaja na tvegano pot njene interpretacije, ne more izogniti lastni odgovornosti.

Toda, zanimivo, ko na začetku devetdesetih ideja doživi zgodovinski poraz, samo logiko sistema dokaj nekritično prevzame Francis Fukuyama, vplivni ameriški politični ekonomist, in razglasi konec zgodovine kot zmago liberalne demokracije. Tukaj bi se dalo seveda reči marsikaj o teleološkem pojmovanju zgodovine; vsekakor v akademskem svetu ni veliko takšnih, ki bi verjeli, da ima zgodovina kak cilj ali smisel. Toda če je Marxa že treba kritizirati, potem je to brez dvoma treba storiti na tisti točki, ko trdovratno vztraja, da je treba družbena oziroma razredna nasprotja dokončno razrešiti. Kot je lucidno opozoril Claude Lefort, Marx v poslednji instanci ni bil sposoben misliti politično.

V ZDA v tem trenutku – podobno kot v Evropi in še kje – obstajajo močna družbena nasprotja, ki se z vsakim dnem samo še zaostrujejo. Newyorški župan Michael Bloomberg je bil pred kratkim videti kar zaskrbljen ob manjših protestih, ko je kakšnih dva tisoč ljudi skušalo zasesti Wall Street (protestniki sicer niso pritegnili kake posebne medijske pozornosti). Bloomberg opozarja, da se lahko protesti iz nekaterih evropskih in arabskih mest prenesejo tudi v ZDA. Ampak republikancev to stanje očitno ne skrbi. Prejšnji teden je tako medijsko zelo odmevala mina, na katero je v studiu CNN naletel predsedniški kandidat Ron Paul: voditelj ga je vprašal, kaj naj stori družba s tridesetletnikom, ki se po lastni izbiri zdravstveno ni zavaroval, potem pa nenadoma zboli in potrebuje šestmesečno zdravniško oskrbo. Paul se je skušal najprej malo izmotavati s svobodo in odgovornostjo, toda voditelj se ni dal. "Ali ga naj družba pusti umreti?" Zbrana publika je to možnost bučno pozdravila. (No, priznati je treba, da je za razliko od nje Paul v tem videl načelno težavo.) Paul Krugman je potem v svoji kolumni opozoril, da je situacija v resnici še hujša: če je imel Paulov hipotetični posameznik možnost zavarovanja, ki se ji je lahkomiselno odrekel, pa v realnem življenju veliko konkretnih Američanov te možnosti bodisi zaradi prenizkih dohodkov bodisi zaradi kroničnih bolezni sploh nima. Po mnenju večine (anonimnih) privržencev republikancev, bi jih torej družba morala pustiti umreti.

Kot rečeno, v ZDA brez dvoma obstajajo resna družbena trenja, vendar pa jih večina vsaj za zdaj še ne vidi v luči razrednega boja. To se lahko tudi spremeni, kajti če bodo republikanci še naprej težili z razrednim bojem, se bodo ponižani in razžaljeni nek dan res prebudili z razredno identiteto. Podobno, kot se je celo v raju skrivala kača, se celo v koncu zgodovine skriva revolucionarni potencial.