Britanske razpoke v zgradbi EU

Nobene skrivnosti ni, da je Velika Britanija do Evrope že od začetka milo rečeno zadržana. Pravzaprav se je zadržanost medtem spremenila v odkrito nezadovoljstvo, ki se samo še poglablja. Zaradi tega je zdaj pri torijcih prišlo do resnega razkola: backbencherji, tj. poslanci iz zadnjih parlamentarnih klopi, so zbrali 100.000 podpisov, s pomočjo katerih bi radi izsilili referendum, na katerem naj volivci odločijo, ali ostanejo v EU ali gredo ven ali pa se začnejo znova pogajati o vlogi Velike Britanije. Cameron se je znašel v precejšnji zadregi, saj dobro ve, da bo v primeru referenduma večina najverjetneje hotela ven. In čeprav je vsakomur jasno, da je za vse težave Britancev kriva Evropa, pa nekateri vendarle niso povsem prepričani, da jim bo brez nje res bolje. Napetosti se čutijo tudi v diplomatskih krogih. Te so se še okrepile po tem, ko je britanska delegacija pri ZN blokirala več kot 70 uradnih izjav v imenu "EU". Po navodilih Camerona in Hagueja so vztrajali pri izjavah v imenu "EU in njenih držav članic". Skratka, Britanci ne želijo niti hliniti, da obstaja kaj takega, kot je to enotna zunanja politika. Kakšen odnos imajo Britanci do evropskih institucij, se lepo kaže v njihovih medijih – ne nujno tistih najbolj "umazanih". Evropska komisija je ravno prejšnji teden zahtevala od BBC opravičilo zaradi javne žalitve njenega predstavnika. Do neljubega dogodka je prišlo pred kakim mesecem v oddaji Newsnight, kjer so se pogovarjali o krizi na evrskem območju. V programu je med drugim sodeloval tudi Peter Osborne, komentator pri Daily Telegraph, ki je evropskega predstavnika iz bruseljskega studia ves čas naslavljal z izrazom idiot, dokler ni ta vstal in zapustil studio. Pri vsem skupaj je bilo najbolj zanimivo to, da je voditelj Jeremy Paxman posredoval šele po tem, ko je predstavnik komisije že odšel. Vse dotlej se mu je namreč zdelo sramotenje evropskih institucij in njenih uradnikov očitno nekaj povsem sprejemljivega – in to ne glede na to, da je pri pogovoru sodeloval tudi njihov predstavnik. No ja, kakšni Grki iz svojih bogatih turističnih izkušenj zelo dobro vedo, da olika in Britanci običajno ne gredo skupaj. Vendar pa torijci niso edini, ki se danes v Veliki Britaniji tako navdušujejo nad referendumi. Škotska nacionalistična stranka (SNP), zmagovalka majskih volitev, prav tako pripravlja referendum, na katerem naj bi se Škoti odločili, ali hočejo še naprej ostati v okviru Združenega kraljestva. Še pred kakšnim letom bi bilo to nepotrebno, ker si večina ni želela neodvisne Škotske, toda zdaj, ko se je kriza dodobra zaostrila, bi se lahko marsikdo premislil. Prav tako bi se lahko vse skupaj zelo zapletlo tudi v primeru, da bi Velika Britanija na koncu res izstopila iz EU. Škoti namreč do Evrope na splošno nimajo tako negativnega odnosa kot Angleži. Če človek vse to upošteva, ga najbrž ne bo preveč presenetila novica, da so na nedeljskem vrhu sedemindvajseterice Sarkozyju popustili živci in je Camerona prav nič diplomatsko nadrl: "Zamudil si dobro priložnost, da molčiš. Siti smo, da nas ves čas kritizirate in poučujete o tem, kaj je treba storiti. Rekli ste, da sovražite evro, zdaj pa se hočete vmešavati v naša srečanja." Kot rečeno, zamere niso od včeraj. Sicer pa razpoke v evropski zgradbi ne nastajajo zgolj na britanski strani. Te so morda največje, a obstajajo tudi druge. Tipično za ta čas je, da vsi iščejo neke alternative, Evrope različnih hitrosti in jeder in tako dalje. Prejšnji teden je v Le Mondu predstavil svoje predloge za evropsko monetarno federacijo vpliven francoski ekonomist Christian Saint-Etienne. Njegov prispevek (Pour une fédération monétaire européenne) je tukaj zanimiv zato, ker v elitni druščini "federalnega območja evra" ne vidi Slovenije: "Irska, Finska, Slovaška in Slovenija, ki so se že večkrat obnašale nekooperativno, ne spadajo v to območje." Težava po Saint-Etiennovem mnenju torej sploh ni ekonomske, ampak povsem politične narave. Temu seveda ne kaže pripisovati kakšnega večjega pomena; njegov pogled je pač zanimiv, ker se v njem Slovenija enkrat za spremembo kaže od zunaj. In jasno, ta pogled je zelo drugačen.