Sreda, 26. 11. 2014, 6.59
7 let, 1 mesec
Bo Rado Pezdir srečal papeža Frančiška?
Na strankarskem kongresu se bosta pomerila kandidata, ki ne predstavljata le lastnih ambicij in svojih klientelnih skupin, temveč dvoje jasno izrisanih alternativ razvoja. Škoda, da gre predvsem za alternative razvoja stranke, ne države. Ampak že to je napredek.
Gre seveda za kongres NSi, kandidata pa sta Aleš Hojs in Ljudmila Novak. Kljub zelo podobnim družbeno-ekonomskim pogledom poosebljata dve različni viziji razvoja krščanske demokracije na Slovenskem.
Toda Tonin je še vedno kislo jabolko, je z značilno agronomsko metaforo povedala Novakova, zato naj do nadaljnjega ostaja v ozadju. Dokler ne dozori, bo sama skrbela, da bo "novi kurz" ostajal znotraj začrtanih tirnic.
Novakova se je v zadnjih letih izkazala kot neprekosljiva smučarka na spolzkem terenu slovenske politike. Z umirjeno retoriko, s katero premišljeno deli bombončke na levo in desno – zjutraj intervju za Mladino, zvečer za Reporter –, je dosegla premirje z mediji. Zelo priljubljena ni, vendar se zdi, da nikomur ne gre na živce. S to karizmo dobrohotne nevtralnosti počasi zaseda sredinski prostor, ki ga je odprl premik SDS na desno.
Ta ne preveč glamurozna strategija preživetja žanje solidne uspehe v času, ko mediji obupno iščejo karkoli, kar bi bilo vsaj malo podobno "žlahtni desnici". Verjetno se tudi Tonin zaveda, da bo treba kaj več od tega, če se hočejo zavihteti na prvo mesto med strankami.
Zdi se, da je Tonin to zaslutil in iz tega potegnil sklepe, ki so enako logični, kot so naivni.
Kot kaže, Toninova mladina verjame, da je prišel čas za slovo od "slovenske pomladi" – tega hibrida med disidentskim zanosom, radikalizmom in ekonomskim eklekticizmom – in dokončen vstop v moderno desnosredinsko usmeritev po srednjeevropskem (bolj nemškem kot avstrijskem) vzoru.
"Novostrujaši" menijo, da v Sloveniji obstaja velik neizkoriščen potencial za normalno, zmerno, umirjeno desnosredinsko stranko, ki bi na profesionalen način predstavljala široke srednje sloje in zagovarjala čim bolj nevtralno "tehnokratsko" politiko, ki bi državljane osvobodila vsakodnevne politizacije. Neke vrste LDS s konservativnim obrazom.
Za trenutek odmislimo družbene ovire (brez volilne baze v urbanih središčih ne moreš biti CDU, lahko si kvečjemu Bavarska kmečka zveza), resnična težava je drugje. Kolaps Peterletovega projekta je bil posledica nepripravljenosti, da bi se resno spopadel s centri ekonomsko-politične moči, podedovanimi iz nekdanjega režima. Obzorje njegovega delovanja je bilo sporazumno deljenje oblasti v sistemu korporativnega gospodarjenja. Po domače: sodelovanje v rezanju pogače paradržavnega gospodarstva.
Posledice takšne politike so na dlani: Hilda Tovšak, Ivan Zidar, mariborski nadškofijski Titanik itd.
Ta smer je svojega predstavnika našla v Alešu Hojsu. Težava je, da Hojs razen ogorčenja ne more ponuditi kaj dosti.
Če "novostrujaško" željo po "preboju v normalnost" lahko razumemo kot vračanje v devetdeseta, pa nasprotniki kot odgovor nanjo ponujajo nadaljevanje strategije iz prejšnjega desetletja. Tiste strategije torej, ki je stranko pahnila iz parlamenta.
SDS se je v zadnjih letih premaknila na desno. To dokazuje ozemeljska struktura njenih volivcev, odraža pa se tudi v njenem diskurzu. Širjenje vpliva SDS med katoliškimi volivci je že povzročilo trenja z NSi, paradoksalno pa je, da je ošibilo ravno tisto smer v stranki, ki je bližja SDS.
Očitno je namreč, da obstaja del desnosredinskih volivcev, ki nimajo občutka, da so zastopani v Janševi stranki: čemu bi služila stranka, ki teh volivcev ne bi nagovarjala, bi se pa v zameno trudila predstavljati vrednote, ki tako ali tako najdejo svoj glas že v SDS, ni povsem jasno. Takšna stranka bi bila strukturno obsojena na propad ali pa v malenkostno pehanje za iste volivce kot njena močnejša partnerica.
Še bolj ključno je, da se tega poleg njega najbrž zavedajo tudi delegati.
Novakova lahko računa še na eno prednost: uspelo se ji je umestiti kot nekakšni kompromisni kandidatki med "novostrujaši" in tistimi, ki si želijo tesnejše povezave z SDS. To ji omogoča boljši izhodiščni položaj kot Hojsu, saj lahko računa na podporo tistih, ki sicer slutijo pravilnost Toninovih stališč, a niso pripravljeni sprejeti posledic, ki izhajajo iz njih. Ki se nejasno zavedajo, da je nujen prehod v novo paradigmo, a vseeno ne želijo prekiniti s staro.
Na eni strani imamo spoznanje, da je tranzicije konec in da nenehno obujanje pokojnega Demosa od mrtvih ne bo privedlo do preboja (dodajmo: še manj bodo k preboju pripomogli pozivi k dialogu s Kučanom, kakršnega je pred kratkim predlagal Peterle). Na drugi strani je zavest, da ne živimo na Zgornjem Bavarskem, da smo pokomunistična država s specifičnimi značilnostmi, med katere spada visoka stopnja kontinuitete s prejšnjim režimom, in da se mora resna desnosredinska alternativa na intelektualno pošten način opredeliti do težav, ki izhajajo iz tega dejstva.
Za uspeh krščanskodemokratske alternative bi bilo to dvoje nujno povezati v koherentno celoto.
Tu ima slovenska krščanska demokracija izjemno prednost pred zahodnoevropsko. Kljub dvoumni dediščini Peterletovega obdobja in kljub podobi realnosti, kakršno nam hoče podati Igra o antikristu, to ni stranka elit in uveljavljenih razmerij moči. Predstavlja ljudi in vrednote, ne kapitalskih ali korporativnih interesov.
Za kaj takega pa bi bila potrebna vsaj – domišljija. Te pa ne vidim na obzorju. Morda se motim.