Bi nam res šlo bolje, če bi država manj varčevala?

Ko razloge skrčite na eno samo besedo, so seveda tudi rešitve videti preproste. Če bi države namesto varčevanja brezglavo trošile – se zadolževale in gradile druge tire, tretje razvojne osi, šeste elektrarne in devetnajste obvoznice –,krize že dolgo ne bi bilo več in ljudje bi živeli veliko bolje.

Da bi ugotovil, koliko je soli v takšnem razmišljanju, sem si zastavil na videz preprosto domačo nalogo. Kakšne bi bile danes gospodarske razmere v Sloveniji, če bi država ob začetku krize najela še več posojil, naredila še večjo luknjo v proračunu in vse to porabila za krasne nove javne naložbe? In če bi seveda vse delovalo tako, kot lahko preberemo v raziskavah, ki zagovarjajo takšno politiko.

Naloga se je izkazala za napornejšo, kot sem pričakoval. Obljubim, da vas ne bom gnjavil s podrobnostmi – čeprav bom na koncu dodal kakšno opombo, samo zato, da bodo kolumno morda prebrali tudi tako imenovani resni ekonomisti. V bistvu je dovolj nekaj slikic, ki povedo zanimivo zgodbo o tem, kakšni bi lahko bili rezultati drugačne politike.

Preden se tega lotimo, pa razčistimo dve splošni zablodi.

Navidezno varčevanje in resnična kriza

Da v Sloveniji država varčuje, je navaden mit. Varčujejo ljudje, ki so ostali brez služb ali dohodkov, in podjetja, ki so ostala brez trga ali so se preveč zadolžila. Javni sektor pa še vedno ne zna preživeti drugače, kot da porabi vsaj deset odstotkov več od svojih prihodkov. Kljub krizi so bili izdatki države vsako leto, razen leta 2012, višji kot leto prej. Temu, da vsako leto porabiš več kot prej in več kot zaslužiš, noben razumen človek ne bi rekel varčevanje.

Mit je žal tudi to, da smo se končno izvlekli iz krize. Lani je bil naš bruto domači proizvod (BDP) še vedno za približno milijardo evrov nižji kot leta 2008. Zadolženost države se je v tem času z osem povečala na 30 milijard. Temu, da zaslužiš manj kot prej, si pa skoraj štirikrat bolj zadolžen, noben razumen človek ne bi rekel, da nisi v krizi.

Pravo vprašanje torej ni, ali bi bilo kaj drugače, če bi manj varčevali. Vprašanje je, ali bi nam bilo bolje, če bi zapravljali še malo več, kot že smo. Bolje v tem smislu, da bi imeli danes višji BDP in bili manj zadolženi.

Bi bilo bolje, če bi več zapravljali?

Na to vprašanje bi danes, po šestih letih navideznega varčevanja, mnogo ekonomistov odgovorilo pritrdilno. V ozadju njihovega razmišljanja je logika tako imenovanih multiplikatorjev – če se država zadolži in denar porabi za naložbe, bo to spodbudilo povpraševanje in proizvodnjo in zato se bo BDP povečal za več, kot se je zadolžila država.

Prepiranje o tem, ali so multiplikatorji v realnem svetu dovolj visoki, da to razmišljanje deluje v praksi, je priljubljena tema ekonomskih raziskav. Če ocenite, da so nizki, lahko mirne duše zagovarjate varčevanje, ker trošenje tako ali tako ne bi pomagalo. Če so visoki, pa morda lahko celo zagovarjate zadolževanje kot način izhoda iz krize, ki jo je povzročilo preveč brezglavega zadolževanja.

Kakorkoli, Mednarodni denarni sklad je v zadnjem poročilu o svetovnem gospodarstvu objavil nove ocene multiplikatorjev, razdeljene po skupinah držav (razvite in države v razvoju), učinkovitosti naložb, poslovnem ciklu (v krizi so višji kot sicer) in tako naprej. Izbral sem tiste, ki so se mi zdeli najprimernejši za Slovenijo, in preračunal, kaj bi se zgodilo, če bi se država ob izbruhu krize zadolžila za dodatne štiri odstotke bruto domačega proizvoda (približno milijardo in pol evrov) ter ves ta denar porabila za naložbe.

Dobil sem spodbudno slikico, ki kaže, da bi bil ob takšni politiki naš BDP že leta 2011 višji kot pred krizo. Vendar pa bi bili – kljub višjim proračunskim prihodkom zaradi višjega BDP – zadolženi skoraj toliko kot danes.

Postavi se nam torej logično vprašanje, ali bi podobno povečanje BDP lahko dosegli z manj zadolževanja.

Bi bilo bolje, če bi zapravljali pametneje?

Državi, ki že ima šestodstotni primanjkljaj, kot ga je imela Slovenija, je po svoje smešno priporočati, naj primanjkljaj še poveča in ga porabi za kaj pametnega. Zakaj ne bi česa pametnega počela kar s tistim primanjkljajem, ki ga že ima? Zakaj ne bi črtala nekaterih izdatkov, ki ne prinašajo veliko koristi ali so celo škodljivi, in denarja (recimo štiri odstotke BDP) namenila za naložbe z visokim multiplikatorjem?

Seveda vsi poznamo odgovor. Zato ne, ker se je lažje zadolževati, sploh če zborček ekonomistov v ozadju prepeva, da boš s tem rešil krizo, kot pa zniževati izdatke, ki se vedno komu zdijo nujni in vredni uličnih protestov ali političnih blokad.

Ker Excel prenese vse, sem vseeno naredil tudi ta preračun. Kaj bi se zgodilo, če bi država dodatne naložbe ob začetku krize financirala s krčenjem drugih izdatkov in ne z dodatnim zadolževanjem?

Slika je podobna kot prej. Zaradi nekoliko nižjih multiplikatorjev bi bil BDP nekoliko nižji, toda še vseeno bi se hitro vrnil na raven izpred krize. Zadolženost bi bila za približno dve milijardi nižja kot danes.

Žal imajo tile na videz lepi scenariji spodbujanja gospodarske rasti z državnimi naložbami veliko in po mojem usodno napako – ne ukvarjajo se s tistim, kar je krizo povzročilo in zaradi česar se iz nje še vedno nismo izvlekli. Z bankami.

Kaj pa, če bi namesto zapravljanja raje prej sanirali banke?

Vsi vemo, da velik del javnega dolga med krizo ni nastal zaradi primanjkljaja ali državnih naložb, temveč zaradi reševanja bank. Vsi tudi vemo, da so bili stroški višji, ker se je banke saniralo (ne samo dokapitaliziralo) zelo pozno in se jih še vedno. Po statističnih podatkih je bilo teh izdatkov vsaj za deset odstotkov predkriznega BDP.

Tu trčimo na po mojem glavno težavo uporabe državnih naložb za spodbujanje gospodarstva v Sloveniji. Če podjetja, ki naj bi se odzvala na dodatno povpraševanje, ki ga ustvari država, ne dobijo posojil niti za tekoče poslovanje, zadeva preprosto ne more delovati.

Pozabimo torej na državne naložbe in se raje vprašajmo, kaj bi se zgodilo, če bi banke uspešno sanirali že na začetku krize. To bi nas stalo vsaj polovico manj kot danes, torej bi imeli manjši javni dolg. Odprava bančnega krča bi podjetjem omogočila normalno poslovanje in izkoriščanje tržnih priložnosti. Težko je natančno oceniti, koliko dodatne gospodarske rasti bi to prineslo – toda če rečemo, da bi s tem za polovico zmanjšali razkorak med slovensko in nemško stopnjo gospodarske rasti, se mi to ne zdi preveč optimistično.

Na sliki sem primerjal mogoče gospodarske učinke hitre sanacije bank s politiko povečevanja državnih naložb. Rezultati so poučni. Pravočasno reševanje bančne krize bi BDP povečalo bolj kot državne naložbe, zadolženost pa bi bila bistveno nižja (za štiri milijarde), kot je danes.

Seveda se vam ob vseh teh lepih slikicah lahko postavi vprašanje, zakaj bi se morali odločiti samo za en ukrep (sanacijo bank ali državne naložbe). Ali ne bi bilo še bolje, če bi hkrati uporabili oba? Sam bi dodal še eno: ali ne bi bilo še bolj krasno, če bi ob vsem skupaj tudi malo varčevali?

Kaj pa, če bi ob tem tudi kaj varčevali?

Kakšna bi lahko bila idealna kombinacija omenjenih politik? Na začetku krize bi (z manjšimi stroški kot danes) sanirali banke ter s krčenjem tekočih izdatkov proračuna financirali dodatne državne naložbe. Ko bi se gospodarstvo vrnilo na raven pred krizo, na primer leta 2012, bi državne izdatke trajno znižali za tri odstotke BDP in tako zaustavili kopičenje javnega dolga, čeprav bi s tem nekoliko zavrli tudi gospodarsko okrevanje.

Zadnja slika kaže primerjavo vseh opisanih scenarijev drugačnega ukrepanja ekonomske politike in jih primerja z dejanskimi podatki. Očitno je, da bi prav opisana idealna kombinacija – ki vključuje pravočasno sanacijo bank ter večjo učinkovitost in zniževanje izdatkov države, ne pa tudi dodatnega zadolževanja za naložbe – omogočila tako najvišji BDP kot tudi daleč najnižjo stopnjo zadolženosti.

Kaj nam torej povejo vse te slikice?

Kolumne seveda niso znanstveni članki. Preprosti preračuni v Excelu tudi ne morejo zajeti vseh pomembnih dejavnikov in so do določene mere odvisni od izbire predpostavk (več o njih v končni opombi). Kljub temu sem prepričan, da nam povedo nekaj zanimivega o mogočem ukrepanju ekonomske politike v času krize – in to na način, ki je tehtnejši od običajnega doktrinarnega ali ideološkega prepiranja o varčevanju in koristih državnih naložb.

Glavno sporočilo opisanih scenarijev je, da bi nam državne naložbe sicer pomagale, vendar bi bile zaradi dodatnega zadolževanja drage, zaradi bančnega krča pa verjetno tudi manj učinkovite, kot je prikazano na slikah. Mnogo boljši protikrizni ukrep bi bila pravočasna sanacija bank ter večja učinkovitost državnih izdatkov brez še dodatnega zadolževanja. Za znižanje stroškov reševanja krize bi morali v primernem trenutku tudi krepko znižati državno porabo.

Primerjava dejanskih podatkov z idealnim scenarijem nam pokaže tudi, koliko nas je stalo neustrezno ukrepanje ekonomske politike med krizo. Približno tri milijarde in pol izgubljenega BDP in za več kot 15 odstotnih točk višji delež javnega dolga v BDP.

In zagotovo: varčevanje, ki ga skoraj ni bilo, je za ta strošek še najmanj krivo.