Avto leta, pešec beži

Zadnje čase se mi dogajajo prehodi za pešce. V petek (žal je bilo trinajstega) sem s sodelavko pil kavo, ko je zatulila policijska sirena. Malo pozneje še reševalska. Promet na bližnji ulici je zastal. Pol ure pozneje sem izvedel, da je avtomobilist na prehodu za pešce zbil žensko. Tako močno, da je poletela in hudo poškodovana obležala na cesti. Priče, ki so videle nesrečo, pravijo, da je peška prečkala cesto po tem, ko je nek avtomobilist pravilno zaustavil pred prehodom. Naslednji avtomobilist je stoječe vozilo zaobšel po desnem (avtobusnem) pasu in z veliko hitrostjo zapeljal čez prehod ter zbil nesrečno žensko.

Zvečer sem o tej nesreči pripovedoval prijateljem, ki so prišli z otroki na obisk. Lili, mama treh otrok, je povedala svojo "anekdoto". Nekaj dni pred tem je šla z otroki čez prehod za pešce. Starejša dva sta zaostajala za nekaj korakov in avtomobilist, ki je zavijal na desno, ju je očitno spregledal. Enega od njiju je celo toliko zadel, da je padel po tleh. Voznik avtomobila je potem razburjeno obdolžil Lili, da so šli čez prehod za pešce pri rdeči luči.

Približno sočasno sem imel tudi sam bližnje srečanje z avtomobilistom. Sredi precej dolgega prehoda, čez katerega sem potiskal otroški voziček, se je prižgala rdeča luč za pešce. Neumna situacija: pot nazaj je enako dolga kot pot naprej, avtomobilist, ki je pridivjal z leve, pa je v hipu doživel živčni zlom in se znesel nad svojo hupo. Za trenutek sem postal in mu z roko nakazal, naj mi ne zbudi otrok, v odgovor pa sem dobil besno iztegnjen sredinec.

Še zanimivejši incident nekaj dni pred tem. S kolesom sem se po kolesarski stezi pripeljal v križišče. Na prtljažniku sem vozil poln nahrbtnik živil, zato nisem mogel peljati hitro. Bil sem že sredi prehoda, ko je s precej višjo hitrostjo od predpisane pripeljal avtomobilist. Moral se je kar potruditi, da me ni zbil. Ustavil sem kolo in se zazrl v človeka. Star kakšnih šestdeset. Na levem ušesu je držal telefon, z desno je spustil šipo in mi zviška (sedel je v nekem SUV-u) navrgel: "Raje pazi, enkrat te bo nekdo zbil." Slišati je bilo kot neposredna grožnja. Preden sem zajel sapo, da mu rečem, naj izstopi in ponovi, kar je pravkar dejal, je že jadrno pobegnil po ulici.

Ne bi rad posploševal, ampak očitno gredo pešci, še posebej na prehodih za pešce, nekaterim avtomobilistom zelo na jetra. Tako zelo, da je kakšen avtomobilist pripravljen kakšnega pešca tudi zbiti.

Mogoče se to zdi komu trenutno najelegantnejša rešitev njegovih siceršnjih težav. Zanaša se lahko na to, da jo bo lahko na sodišču s svojim videnjem okoliščin (Na primer: Nisem je videl zaradi stoječega avtomobila; Cesto so prečkali pri rdeči luči; Nenadoma se je pojavil na cesti ...) relativno poceni odnesel. In, seveda, v najslabšem primeru kazen za avtomobilista, ki do smrti zbije pešca, še vedno ni tako visoka ... Z vzornim obnašanjem v zaporu pa se jo da tako rekoč prepoloviti.

Uvodoma opisana nesreča je na nekem novičarskem portalu sprožila mini polemiko oziroma zgražanje nad mnenjem bralca, ki se je retorično vprašal, če žrtev nesreče res ni videla podivjanega vozila, ki jo je zbil. Češ, ne glede na to, da ima pešec na prehodu prednost, se mora prepričati, ali lahko varno prečka cesto. Bralec je vzbudil zmerno zgražanje drugih, jaz pa verjamem, da je stvar v resnici še hujša.

Menim, da smo prišli do točke, ko pameten pešec da prednost avtomobilistu. Pravkar podeljeni naziv avto leta in število sodelujočih v akciji potrjujeta, da imamo v Sloveniji do avtomobila močan ljubezenski odnos. Nekateri, bolj živčni med nami, celo tako močnega, da verjamejo, da pešci ogrožajo njihovo ljubezen.