Ali bi morali v šoli učiti upravljanje z denarjem?

Uvedba davčnih blagajn z začetkom tega leta je na plano spet prinesla nekatera zanimiva finančna, denarna in davčna vprašanja. Eni od prvih, ki so resno protestirali proti temu, da bi jih morali uporabljati, so bili šolniki. Davčne blagajne so hitro razglasili za velike nebodijihtreba pri tako imenovanih šolskih bazarjih, sejmih, garažnih razprodajah in drugih šolskih prireditvah, kjer učenci prodajajo izdelke, ki so jih sami naredili. Davčne blagajne kot zavora šolske denarne vzgoje? Njihov argument se je glasil, da so tovrstne razprodaje, ki vključujejo uporabo in izmenjavo denarja, nujen del vzgojno-izobraževalnega procesa in da tega zdaj zaradi davčnih blagajn ne bodo več mogli izvajati, zaradi česar bo močno trpel tovrstni vzgojni proces. Davkarji (za zdaj) niso popustili – v javnosti je bilo slišati komentarje, ali se šolnikom tudi plačevanje davkov ne zdi nujen del šolanja – meni pa je zanimanje bolj vzbudila sama trditev, da naj bi šolske prireditve, kjer se kaj prodaja, služile osnovnemu šolskemu izobraževanju v zvezi z denarjem. Kaj ne bi moralo biti to, če bi naša šola res želela učiti rokovanje z denarjem, precej bolj resno vključeno v osnovni šolski program, tako imenovani kurikulum, sem se vprašal. Svojim otrokom sem tako v prvih ponovoletnih dneh postavil preprosto vprašanje: kje in kaj ste se o rokovanju z denarjem učili v šoli? Pri tem seveda nisem imel v mislih osnovnega prepoznavanja bankovcev in kovancev, ki so ga deležni že zgodnji osnovnošolci, ampak malce bolj prefinjen prikaz vloge denarja v vsakdanjem posameznikovem življenju od – če rečem malce metaforično – rojstva pa vse do smrti. Medtem ko so razmišljali, sem pomislil na svoje tovrstne šolske izkušnje.

Od monopolija v otroštvu … Ko je naša generacija odraščala tam v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo o denarju v šolah malo govora. Edine otroške publikacije iz tistega časa, ki se je spomnim, je napisal mladinski pisatelj Slavko Pregl, sicer tudi ekonomist. Šlo je za drobno knjižico z naslovom Denar iz leta 1979, v njej pa je o tej "dobrini" razpravljal iz dokaj široke in poučne perspektive.

Prebral sem jo seveda tudi zato, ker je bil Pregl med drugim tudi avtor še danes zimzelenih mladinskih knjig, kot sta Odprava zelenega zmaja ter Geniji v kratkih hlačah, in ker jo je ilustriral Božo Kos. Seveda pa to ni bilo obvezno šolsko čtivo.

V šoli je denar prišel na dnevni red zgolj takrat, ko je bilo treba kaj denarno podpreti pa ko smo zbirali stari papir in podobno. Tako smo se mladina, vsaj tisti, ki smo hodili k tabornikom, o denarnem poslovanju na malce nenavaden način učili na zimovanjih, kjer so se starejši ob popoldnevih, ko je že padla tema, zbrali ob igri monopoli.

Mlajši smo lahko samo gledali, kako so "klubovci" med seboj uprizorili pravi kapitalistični spopad nakupovanja posestev (šlo je za italijansko verzijo monopolija, pri nas je takrat seveda še ni bilo), grajenja hiš in hotelov, najemanja kreditov, plačevanja obresti in pa tudi jemanja hipotek, če jim je v končni fazi igre, ko je nekdo začel prevladovati, začelo zmanjkovati denarja.

Kljub temu da je šlo za igro, ki so jo v tistih časih nekateri prezirali, me je vsakič znova zaposlovalo vprašanje, koliko je pri njej odvisno od sreče, da torej v začetni fazi igre sploh prideš na posestva, ki jih lahko kupiš, koliko pa od znanja, da torej znaš ustrezno razporejati denar pri njihovem nakupovanju in poznejšem upravljanju.

Majhno pozornost denarju v osnovni šoli bi lahko pripisali socializmu, a se je skromno izobraževanje na to temo nadaljevalo tudi v srednji šoli, na (naravoslovni) fakulteti pa sploh. Tako sem se z dejansko funkcijo denarja v blagovni menjavi v okviru šolanja srečal šele na ekonomskem magisteriju.

… do strateških podjetniških iger na podiplomskem študiju Tudi ta magisterij je bil pri začetnih predmetih precej teoretično zasnovan, potem pa smo študentje pri enem predmetu, ki ga je vodil takratni dekan, naleteli na prijetno presenečenje. Povedal nam je, da bomo nekaj mesecev igrali strateško igro, v okviru katere bo potekala računalniška simulacija naših podjetniško proizvodnih sposobnosti v konkurenčnem okolju.

Soočeni smo bili s približno naslednjim izzivom: na razpolago smo imeli določeno količino proizvodnih zmogljivosti in določeno količino denarja, ki smo jo lahko uporabili tako za proizvodnjo kot tudi za promocijo. Najeli smo lahko tudi kredit po neki obrestni meri. Potem pa smo se morali odločiti, koliko izdelkov bomo proizvedli, po kakšni ceni jih bomo dali na trg in s koliko oglaševanja jih bomo podprli.

Vsaka skupina posebej je podatke vnesla v tabelo, ta pa je romala v računalniški program, ki je iz tega ustvaril "trg" ter nam teden dni pozneje izvrgel podatke, kaj se je zgodilo z našo prodajo.

Ne glede na to, da je šlo za preprosto verzijo programa – to je bilo več kot dvajset let nazaj – so se že takrat jasno pokazale zakonitosti, ki še vedno opredeljujejo naše zdajšnje poslovanje: optimalne zaloge, ki te finančno ne izčrpajo, relativno nizke cene, ki zagotavljajo zanesljivo prodajo, spodoben vložek v promocijo in čim bolj naravna širitev iz prihodkov lastnega poslovanja, brez najemanja večjih kreditov.

Iz teh misli sem se vrnil nazaj k otrokom.

Denar v šoli danes "No, ste se kaj spomnili?" sem jih vprašal. Otroci se v tem času niso mogli spomniti kaj posebnega v zvezi z učenjem o denarju v šoli, razen čisto osnovnih stvari (denimo pri predmetu gospodinjstvo), čemu je denar namenjen in podobno. Eden od njih je takoj glasno protestiral, da bi po njegovem šola morala učiti čim več praktičnih reči, denimo to, kako preživeti v naravi. No, morda, sem rekel jaz, vendar pa gotovo tudi to, kako preživeti v sodobni družbi – sem pa spada tudi znanje o denarju.

Po eni strani je sicer logično in prav, da denar v naši šoli tudi trideset let pozneje, že četrt stoletja v kapitalizmu, še vedno nima preveč pomembne vloge. Šola naj bi na učence prenesla predvsem temeljna znanja o življenju in svetu okoli nas ter temeljne človekove vrednote. Poudarjanje vrednosti denarja kot pomembne vrednote in intenzivnejše ukvarjanje z njim bi lahko načela njene temelje.

Vendar pa: je res dobro, da pride otrok do konca srednješolskega izobraževanja, o denarju ter njegovem dejavnem upravljanju skozi celotno življenjsko obdobje, ki bo v njegovem nadaljnjem življenju igralo izjemno pomembno vlogo, pa ne izve skoraj ničesar? Menim, da ne.

Podobnega mnenja je bil tudi OECD, ko je pred leti v procesu pristopnih pogajanj od Slovenije celo zahteval pripravo in izvedbo nacionalnega programa finančnega izobraževanja (NPFI), ki bo namenjen finančnemu izobraževanju različnih ciljnih skupin prebivalstva, specifično tudi otrok in mladostnikov.

Medresorska vladna skupina je ta program oktobra 2010 dejansko izdelala, vendar pa ga do zdaj, torej že pet let pozneje, ni uspela kaj dosti uresničiti v praksi. Postavlja se vprašanje, ali dediščina socializma na to področje še vedno meče predolgo senco.

Dejstvo je namreč, da večina mladih v polnoletnost vstopi finančno precej nepismenih.

Sklep Sam mislim, da bi moralo upravljanje z denarjem dobiti nekaj prostora ob koncu osnovnošolskega in v srednješolskem kurikulumu. Tako bi se mladi vsaj v osnovi seznanili z nekaj bolj zahtevnimi finančnimi denarnimi koncepti, s katerimi se bodo začeli srečevati takoj po tem, ko bodo za svoje delo začeli prejemati plačilo (prihodki), hkrati pa se bodo ob tem trčili tudi na razne stroške (odhodki).

Če ne drugega, bi jih v ta svet lahko vpeljali prek raznih podjetniško zasnovanih iger, ki jih imamo zdaj že nekaj časa na voljo tudi pri nas. Nekaj podobnega že poteka na nekaterih šolah v okviru projekta Mladi in denar, ki obsega finančne krožke ter celo osnovnošolska in srednješolska tekmovanja na to temo – seveda pa gre za neobvezne učne vsebine.

Šolski bazarji in sejmi so vsekakor veliko premajhen korak na tem področju. In to ne glede na to, če bo pri izdajanju računa potrebna davčna blagajna.