Intervju z Renatom Vidrihom: Potres razgali vsako napako v gradnji

Velika tragedija ob potresu na Haitiju je vnovič spomnila, kako zelo ranljivi smo ljudje. Teh tragedij je v naravi razmeroma veliko, čeprav jaz vedno pravim, da narava katastrof ne pozna; katastrofe poznamo ljudje. Vsa vulkanska dogajanja, potresi in podobno so delovanje narave, ki je živa in deluje po svoje. Če pa je človek ogrožen, je to katastrofa, vendar zanj, ne za naravo. Potres, kot je bil ta na Haitiju, v tektoniki plošč ne predstavlja ničesar, šlo je le za nekaj milimetrov premika.

Zakaj sploh pride do potresa? Naš planet je sestavljen iz več geotektonskih plošč, ki dobesedno plavajo v magmi. Te se med seboj trkajo, podrivajo, gredo ena mimo druge, se nadrivajo, pride do kakršnihkoli premikov, ki večinoma povzročajo potrese. V svetu imamo predvsem dva pasova, ki sta potresno najdejavnejša. Eden je pacifiški pas, ki obkroža Tihi ocean, s potresnimi žarišči od Kalifornije in Južne Amerike do Japonske, Filipinov in Indonezije. Drug pas, ki je zlasti pomemben za naše kraje, je alpsko-himalajski pas, ki zajema celotni alpski sistem, vse tja od Španije prek Francije in Italije do naših krajev in potem naprej prek Dinaridov in Helenidov prek Himalaje do Indonezije, kje se pasova združita. V pacifiškem pasu se sprosti preko 80 odstotkov potresne energije in, na srečo nas, ki ne živimo v tem pasu, se večina potresov zgodi v tem pasu. Potresi nastajajo pod morskim dnom in so človeku večinoma nenevarni, saj ko pridejo do površine, je njihova energija toliko zmanjšana, da na srečo ne povzročajo večje gmotne škode in ubijanj.

Kako je sploh mogoče, da se zgodi tragedija tako velikih razsežnosti, ko umre okoli pol milijona ljudi? Vedno se govori, da ne znamo napovedati potresov; resnica pa je, da se v naravi ne da napovedati ničesar, naravoslovci jo le opazujemo. Dostikrat primerjam potrese z rastjo gob; goba bo zrasla, vemo, katera bo, vemo pravzaprav marsikaj, toda podrobnosti, to je točno kje in točno kdaj bo, ne poznamo. Kaj pomeni natančna napoved? Podrobnosti. In tudi kaj bi pomenilo, če bi podrobnosti o potresu lahko napovedali? Nič. Morda bi še več ljudi v dneh pred potresom bežalo iz objektov in bi morda bilo še hujše.

Kako se sploh lahko zaščitimo pred potresi? Na podlagi opazovanja naravoslovcev mi izrišemo zemljevide potresne nevarnosti in ogroženosti, te pa so del gradbenih predpisov, ki jih gradbeniki morajo upoštevati. Potresno odporna gradnja je edina preventiva in zaščita pred potresi, in če bi se to v celoti upoštevalo, presenečenj ne bi bilo.

Je torej k tragediji na Haitiju odločilno prispevala vse prej kot primerna gradnja objektov v tej revni karibski državi? Zanesljivo. Tovrstni potres je imel zanimive seizmološke značilnosti predvsem zaradi majhne globine. Večinoma so v teh pasovih potresi globoki več deset kilometrov ali celo več sto kilometrov, potres na Haitiju pa je bil po prvih podatkih globok samo sedem kilometrov. Če si predstavljamo … ko se dve tektonski coni premakneta v globini in se sprosti energija, je konus proti površini pri plitvem potresu majhen in zajame majhen prostor, a je ta energija grozljiva, globok potres pa zajame velik obseg, a rušilni učinek ni več tako velik.

Na Haiti prihajajo pomoč in številne reševalne ekipe. Koliko je možnosti, da pod ruševinami še najdejo preživele? Koliko časa lahko človek sploh preživi pod ruševinami? Ali pričakujete, da bodo reševalci še našli preživele? Težko. Kolegi reševalci, ki jih poznam, pravijo, da je meja nekje tri dni, za najbolj vzdržljive tja do pet dni. Vsako rešeno življenje je pomembno, a ruševine na Haitiju so nedostopne in grozljive, predvsem zaradi slabe gradnje, in je težko reševati. Lahko se zgodi, da še koga rešijo, a povsem naključno.

V preteklih dneh smo imeli šibek potresni sunek tudi na slovenskih tleh, ozemlje Slovenije pa je tudi sicer potresno zelo dejavno … Slovenija je potresno zanimiva dežela, ker leži na stiku dveh velikih tektonskih plošč: na severu je evrazijska plošča, na jugu pa afriška plošča in Slovenija je prav na območju pritiska afriške plošče na evrazijsko. Zato je Slovenija tudi geomorfološko zelo bogata in zato tudi lepa deželica. Imamo tri regionalno enote: na severu so Alpe, ki se širijo v smeri vzhod–zahod, v smeri severozahod–jugovzhod pa je Dinarska smer, ki zajema celoten idrijski prostor in prek Ilirske Bistrice in Snežnika sega naprej proti Hrvaški, zajema pa tudi celo osrednjo in južno Slovenijo. Na severovzhodu je ostanek Panonskega morja, kjer potresov praktično ni. V Alpah in Dinaridih potresi so in iz preteklosti poznamo številne potrese, ki so dosegli tudi do devete stopnje po evropski potresni lestvici – to je intenzitetna oz. nekdanja Mercalijeva lestvica. Ti so povzročali večjo gmotno škodo in terjali človeška življenja.

V katalogu potresov z žariščem na naših tleh, ki so tresli od leta 567, je zbranih več kot tri tisoč potresnih sunkov. Na tromeji Slovenije, Avstrije in Italije je leta 1348 uničeval potres, ko se je praktično podrla gora Dobrač; umrlo je nekaj tisoč ljudi, kar dokazujejo številni podrti gradovi. Močan je bil tudi potres na Idrijskem leta 1511, ki je tudi dosegel deveto stopnjo po evropski lestvici in je imel magnitudo šest, kar pomeni, da je bil približno nekaj desetkrat šibkejši od tega na Haitiju – neposredne primerjave med različnimi energijami sicer ni, a je pri magnitudi potresa vsaka stopnja po sproščeni energiji približno tridesetkrat močnejša od prejšnje. Tudi ta potres je povzročil ogromno škodo in podrl praktično vse gradove na Slovenskem. Leta 1895 smo imeli potres v Ljubljani, v katerem je bilo po nekaterih podatkih 11 mrtvih … V prejšnjem stoletju smo imeli nekaj več kot 20 potresov, ki so presegli šest ali sedem, kar pomeni, da so povzročali zmerno gmotno škodo. V povprečju je vsakih pet let dovolj močan potres, ki povzroča škodo, zato moramo biti nanje pripravljeni.

Popolne zaščite pred potresi ni. Kaj nam torej preostane? Edina zaščita je potresno odporna gradnja. Če so kje močni potresi, izstopata Kalifornija in Japonska, kjer lepo dokazujejo, kako se potresno odporno gradi. Potresno odporna gradnja je preprosta; sicer res stane nekoliko več, a če pogledamo naložbo v objekt v primerjavi z mogočimi posledicami, se to v vsakem primeru izplača. Po nekaterih podatkih gradnja za deveto stopnjo podraži naložbo za približno pet odstotkov. Težave, tako v naših krajih kot drugod, so zasebniki, ki mislijo, da vsi znajo graditi in kar zidajo prizidke, pa čim cenejše, samo da je fasada lepa, ko pa se ta fasada poruši, pa se pokaže, kako slabo zgrajen je objekt. To se je lepo videlo v Posočju v letih 1998 in 2004, kjer so bili navzven lepi objekti brez kakršnihkoli horizontalnih in vertikalnih vezi. Potres, jasno, razgali vse napake, ki jih človek pri gradnji naredi. Ljudje smo pač takšni: leto dni po potresu bi investirali, popravljali, potem se že malo umikamo, po petih letih zamahnemo z roko, češ da se to nam ne bo zgodilo, in na potresno odporno gradnjo kar pozabimo.