Gre globalizacija h koncu?

EU naj bi se pred njo zavarovala s famozno lizbonsko strategijo, po kateri naj bi v prihodnje v teh krajih živeli predvsem od znanja. Hkrati so modri strategi pozabili, da je znanje še bolj mobilno kot kapital in da ga v Šanghaju ni nič manj kot v Lizboni. Človek se sprašuje, kam to pelje. Bi bilo mogoče zadržati dobre strani globalizacije in se otresti slabih? Globalizacija nam je prinesla tudi sodobno informacijsko komunikacijsko tehnologijo (ta jo je pravzaprav šele omogočila), brez katere si svojega življenja ne moremo več zamisliti. Kdo bi se odrekel mobilnemu telefonu, elektronski pošti in svetovnemu spletu? »Tovornjak, ki je pred leti zgorel v predoru pod Mont Blancom, je v Italijo vozil margarino, ki so jo v Belgiji naredili iz italijanskih sončnic. Iz Italije v Nemčijo prevažajo mleko, v Nemčiji ga potem predelajo v jogurt, tega prepeljejo v Brindisi, od koder gre v Grčijo, tam iz njega naredijo 'grško' feto in jo nato prodajajo v Nemčiji. S kmetij v severni Nemčiji naj bi na Sicilijo vozili umazan krompir, ga tam oprali in prepeljali nazaj. Česen in navadno kredo za pisanje dobimo iz Kitajske, od tam naj bi bili prišli tudi kamniti robniki, ki so jih ob slovenskem predsedovanju EU uporabili pri urejanju cest v okolici Brda. Vse v imenu 'trga brez meja', pa naj stane, kolikor hoče. Ko se voziš po naših ali še bolj po italijanskih avtocestah, ne moreš mimo misli, da je edini namen prevažanja blaga sem ter tja prevažanje samo.« Tako je v imenitnem članku z naslovom Deglobalizacija (v Mladini, 10. 7. 2009) dr. Jože Mencinger duhovito in slikovito karikiral enega od absurdov globalizacije. Profesor hkrati ugotavlja, da globalizacija že popušča. »Deglobalizacija že poteka. Svetovna trgovinska menjava se je v nekaj mesecih zmanjšala za četrtino, v najbolj odprtih gospodarstvih za tretjino ali več, čeprav se je BDP v istem obdobju zmanjšal le za nekaj odstotkov. V tujini zaposleni delavci se vračajo domov. Neposredne tuje naložbe so se vsaj prepolovile, neto tokovi kapitala so se obrnili; odlivi dobičkov so v državah, zasvojenih s tujimi neposrednimi naložbami, močno presegli prilive kapitala. Vrednost kapitala na večini svetovnih borz se je prepolovila. Vsa merila, ki se uporabljajo za merjenje globaliziranosti sveta in držav, kažejo na hitro zapiranje nacionalnih gospodarstev. Tudi EU se dejansko že zapira in to se bo, ne glede na retoriko o odprtosti, najbrž nadaljevalo tudi po krizi, saj sicer čez desetletje ne bomo mogli več najti izdelka, ki bi bil narejen v Evropi, narejenega drugje pa ne bomo mogli kupiti.« Kakorkoli že: treba bo delati še kaj konkretnega, proizvajati, tega pa smo na Slovenskem vajeni.