Povod, vzrok in posledica

Med čudnimi stvarmi v slovenskem prometu, prometni varnosti in kaznovalni politiki je najbolj čudno to, da nihče ne loči med vzrokom in posledico. Tako je na primer za prometno nesrečo kriva prevelika hitrost, čeprav je očitno to le posledica nekega globljega vzroka – na primer neumnosti ali objestnosti, ki sta povzročili neprilagojeno (preveliko) hitrost. Ali pa le posledica neznanja ali nepozornosti (pijanosti), ko kljub morebitni visoki hitrosti voznik ni obvladal avtomobila?

In zdaj naši vrli vladarji menijo, da bo višja kazen odpravila neumnost in neznanje. Smešno. Ali da bo odpravila objestnost? Nekdo, ki je za svoje "cilje" na cesti pripravljen tvegati življenje, bo tvegal tudi še kaj drugega. In objestneži običajno tako ne plačujejo kazni, ker najdejo način, da jo obidejo. In tudi če po kakšnem naključju, na zares dober dan našega sodstva, zaidejo v zapor (ki je pri nas tako ali tako bolj podoben hotelu s polno oskrbo), se kmalu vrnejo. Že sam izraz "stari znanci policije" kaže, da je v jedru naše kaznovalne politike nekaj hudo narobe. In dokler bodo ceste polne takih "znancev", noben znesek na položnicah ne bo mogel preprečiti, da ljudje ne bi umirali.

Največje barabe tako ali tako niso kaznovane. Ne v politiki, ne gospodarstvu, še manj na cesti. Roke sekajo majhnim zmikavtom, velikih se vsi bojijo. In tako je tudi na cesti, kjer ni kaznovan tisti, ki s svojo vožnjo ovira promet, ker ne ve, kakšna je dovoljena hitrost, ali ker ne obvlada vozila in ne upa peljati tako hitro, kot dovoljuje omejitev, ker je pijan ali tipka sporočilo na mobilnem telefonu. Kriv je tisti, ki takšnega debila prehiti. Kriv je recimo zato, ker je to storil čez polno črto. In spet ni kaznovan tisti, ki je sredi ravnine brez priključkov narisal polno črto (in nato takoj za tem čez nepregledni ovinek črtkano, kar je praksa večine slovenskih cest), ali zgradil avtocestni priključek (npr. Celje – Zahod) tako, da se šest kilometrov ne da prehitevati. Ne, kriv je tisti, ki skrbi za tekoč promet ali se boji voziti za nesposobno pijanduro, ki jo po pomoti varno prehiti čez narisano črto.

In kdo so sploh tisti, ki odločajo, kje smemo prehitevati in kako hitro smemo voziti? Če gledamo nedoslednost slovenskih cestnih omejitev, opazimo, da imata lahko na primer enaka ovinka, z enakim radijem, položajem, strukturo asfalta in prometnostjo tudi več kot dvakratno razliko v dovoljeni hitrosti. In če se ne prilagodimo tej nelogičnosti, plačamo. Tako je na primer kriv tisti, ki vozi 50 kilometrov na uro na popolnoma ravnem, preglednem in nenaseljenem delu (npr. pred Zalogom), in ne tisti, ki je tam odredil postavitev nesmiselne omejitve (40 kilometrov na uro).

Žalostno je, da se vse te neumnosti, nesmiselnosti in vzročno posledične zanke klopke prenesejo tudi v zasebno sfero daleč od javnih površin, namenjenih prometu. Ko tovornjak zaradi okvare zapre avtocesto ali ko se na njej zaletijo tisti vozniki, ki se pač radi zaletavajo (ne razumem, zakaj bi sicer vozniki to počeli), niso kaznovani ne oni, ne tisti čudaki, ki so v tretjem tisočletju odobrili izgradnjo le dvopasovnice v eni najbolj tranzitnih držav na svetu. Ne, zaradi zamujanja v službo je zato pri svojem šefu ali pri svojem poslu finančno kaznovanih deset tisoč tistih, ki so zaradi takih debilov več ur stali v koloni.

Kaj bodo zato spremenile višje kazni, če ne bodo udarile v jedro težav, ampak bodo zadevale le tiste, ki se znajo ali želijo nekoliko hitreje peljati, kot je nekdo na tistem mestu predvidel, in niso dovolj objestni, da bi zbežali, ali bili dovolj zviti, da bi se izmaknili plačilu kazni? Država, ki preveč zapravlja, pač potrebuje visoke kazni in je pri tem ne zanima, da njeni vozniki in davkoplačevalci potrebujejo varne ceste, logično signalizacijo in morda tudi dirkališče. Ampak, dajte no, zakaj bi odpravljali vzroke, če s kaznovanjem povodov za nesrečo veliko več zaslužijo. In to ne le neposredno s položnicami! Z vozniškimi napakami in neumnostmi, ki se odražajo v nesrečah, namreč država zelo dobro služi, saj davke plačujejo tako zavarovalnice kot medicinske ustanove, kleparji in konec koncev tudi pogrebniki. To, da vsak mrtev (voznik) našo državo stane več kot pol milijona evrov, pa je tako ali tako le statistični izračun, ki nikogar od odgovornih ne zanima.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.