Honda VFR 800

Honda VFR je poseben motocikel. Ime poudarja, da gre za V-FouR zasnovo motorja, ki predstavlja kompakten in obenem zmogljiv agregat. Da je stvar več kot optimalna, pomislimo, da to zasnovo uporablja tudi zmagoviti Ducati v razredu motoGP. Vse je oplemeniteno z VTEC sistemom krmiljenja ventilov, s katerim se je Honda proslavila pri avtomobilih. Da je vse dobro preizkušeno, dodelano ter zato pregovorno uporabno in vzdržljivo, pa priča tudi več kot dvajsetletna uspešna zgodovina modela VFR.

Oblika

Kdor misli, da japonski motocikli nimajo značaja, mora pogledati in začutiti VFR. Tako po vsebini kot izgledu daje vedeti, da ni konfekcijski motocikel. Linije niso tako elegantno zaobljene kot na primer pri superšportni CBR-ki, a tako je tudi prav. Model VFR skuša izgledati bolj agresivno in karakterno. Hladilniki nameščeni ob strani naznanjajo V-zasnovo pogonskega agregata, večja prednja šipica pa skupaj z dolgim enodelnim sedežem potovalno namembnost. Zadaj v oči bodeta velika izpušna lonca, stlačena na pol pod sedež, ki dajeta nekoliko "madmaxovski" izgled. Povsem v nasprotju s tem je elegantno enostransko vpetje zadnjega kolesa, ki naznanja dirkaški pedigre in je tudi dejansko podedovano po dirkalni različici RC30 iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Vozne lastnosti

Ta honda je dvoživka. Do 6600 vrtljajev jo vozimo z veliko navora in s prijazno močjo, potem vklop dodatnih ventilov spremeni motocikel v agresivnega športnika. Ker vse to izhaja iz le 800 kubičnih centimetrov, je motocikel lahko vodljiv. Resnici na ljubo krepkih dvesto kilogramov ne pomeni športne okretnosti, a to tudi ni namen. To je motocikel, ki predstavlja kompromis med potovalnim udobjem in športnimi voznimi lastnostmi. Ker je masa dobro razporejena in okvir dovolj trden, je občutek med vožnjo prijeten in zanesljiv. VFR je doma tako na avtocesti, kjer zlahka in krepko presega 200 km/h, kot tudi na zaviti gorski cesti, kjer jo zlahka nagibamo tudi do kolen. In seveda vsepovsod vmes ... Da se zabava prehitro ne preneha in da lahko motocikel uporabimo za daljša potovanja, skrbi več kot dvajsetlitrska posoda za gorivo, ki zadostuje za najmanj 250 kilometrov avtonomije. Še posebno, ker motocikel ni superšportno utrujajoč.

Zmogljivosti, poraba

Pogonski sklop je tehnološki biser. Pri (Hondinih) avtomobilih uveljavljen VTEC sistem, ki glede na vrtljaje nadzoruje delovanje odmične gredi in število uporabljenih ventilov, je model VFR prvi predstavil na motociklu. Z namenom, da dvoventilska tehnika zagotavlja več navora v nižjem režimu delovanja, štiriventilska pa več moči v višjih vrtljajih namreč preklaplja med obema sistemoma. To je tisto, kar si vsak želi od motocikla, a ima šibko točko. Ostro nagnjeni v zavoju si namreč ne želimo nenadnega izbruha moči na zadnjem kolesu. Zato so Hondini inženirji ta sunek pri zadnji izvedbi VFR-ke omilili in tudi znižali prag vklopa dodatnih dveh ventilov na valj na 6600 vrtljajev. Tako dokler želimo umirjeno križariti, vozimo pod to mejo, ko si želimo športnih užitkov, pa nad njo. Motor pri tem prehodu surovo zarohni. In tako stodeset konjičev resnično rezgeta pod nami. Toliko moči je povsem dovolj tudi za športna veselja. In da so o tem razmišljali tudi snovalci, priča tudi dejstvo, da je elektornika za vbrizg goriva sposojena od športno ostre CBR 1000 RR. Zavorni sistem je več kot dorasel zmogljivostim. Ne le zaradi velikih zavornih kolutov, ki prepričljivo ustavljajo 220-kilogramski motor, ampak tudi po zalugi protiblokirnega sistema. Ta skrbi za optimalno ustavljanje, obenem pa daje dober občutek tudi na ročici oziroma nožici zavore. Za še dodatno stopnjo varnosti skrbi dual CBS, ki optimalno razporeja zavorno moč med prednjim in zadnjim kolesom.

Cena, tekmeci

Tako poseben motocikel, z inovativno razporejenim navorom in močjo, revolucionarnimi rešitvami in hkratnim udobjem, zanesljivostjo in športnostjo ne more biti poceni. Zato pa za ducat evrskih tisočakov dobimo vse zgoraj našteto v paketu s kvalitetno izdelavo, vzdržljivostjo in športnikom, ki je lahko tudi potovalnik. Še posebno, ker zato dobimo precej eksluziven motor. Štirivaljna V-zasnova je namreč redkost med serijskimi motocikli, prav tako 800 kubičnih centimetrov delovne prostornine, sploh pa VTEC sistem. Zato neposrednega tekmeca nima. Seveda pa ima v segmentu športno potovalnih motociklov kup rivalov, ki so ji podobni po izgledu, voznih lastnosti ali namembnosti. Med dvovaljniki ji je glede voznih lastnosti in moči najbližje ducati ST3 ABS, po prostornini in namembnosti pa šibkejši BMW F 800 ST. Trivaljni triumph sprint ST je zmogljivejši, štirivaljna FJR 1300 ABS pa prava potovalna križarka, za katero Honda načrtuje tekmeca v obliki 400 kubikov večje VFR-ke. Če med športne potovalnike štejemo tudi štirivaljne slečene motocikle s poloklepom, ima vsak japonski proizvajalec vrsto cenejših možnosti, a paketa, ki ga nudi honda VFR, ne dosežejo.