Honda CBR 600 RR HRC supersport

Vozili smo motocikel, s katerim je Boštjan Skubic pomladi dirkal na najprestižnejši, najhitrejši in najnevarnejši motociklistični dirki 200 milj Daytone. Njegova šestokubična CBR-ka je bila sploh prva netovarniška honda, letos pripravljena po pravilniku Supersport. Sposobna je dosegati hitrost 330 km/h in vzdržati 320 kilometrov dolgo dirko na ovalu, kjer se je izkazala za enega najhitrejših privatnih dirkalnikov.

Oblika

Klasična ostra in agresivna oblika honde CBR 600 RR je še poudarjena s sponzorsko polepljenimi plastikami, kopico karbona in višjo "šipico" za boljšo aerodinamično zaščito. Zadek je zašiljen in skrajšan, saj sedež za sopotnika ni potreben, pod njim pa se bohoti Akrapovičev izpušni sistem. Tudi sicer je sedež trši in bolj skopo odmerjen, stopalke so v prid najbolj skrajnim nagibom postavljene višje in zamenjane z duraluminijastimi. Položaj je nizek, z rokami daleč spodaj. Armaturko sestavlja velik merilec obratov, ki s številko 11.500 na sredini pove pravzaprav vse. Digitalni prikazovalnik ponuja vse potrebne podatke in predvsem delovno temperaturo agregata. Majhen indikator opozarja na previsoko temperaturo hladilne tekočine in pomanjkanje olja, drugi pa nam pomežikne, ko dosežemo nastavljivo optimalno število vrtljajev, in nas opozori, da moramo prestaviti v višjo prestavo. Med preizkusom je bil motocikel obut v povsem gladke Dunlopove dirkalne gume, enake kot tiste, ki jih je Skubic uporabil na dirki po Daytonskem ovalu. Leva stran je zaradi visokih hitrosti in hudih obremenitev na ovalu trša, desna zaradi spolzkih ovinkov v notranjosti Daytonskega dirkališča mehkejša, kar se je dobro izkazalo tudi na Grobniškem dirkališču.

Vozne lastnosti

Stošestdeset kilogramov suhe mase, manj kot sto štirideset centimetrov medosne razdalje in 95 milimetrov predteka ... Okretnost motocikla je dejansko osupljiva, saj se v počasnih zavojih pelje kot kolo. Edina stvar, ki je še bolj osupljiva, je njena stabilnost pri visokih hitrostih tudi na grbinastem grobniškem asfaltu. Za teoretično nezdružljivi lastnosti skrbijo natančne nastavitve in tudi v več stopnjah (med vožnjo) nastavljiv Ohlinsov blažilec krmila. Kombinacija okretnosti pri nizkih hitrostih in stabilnosti na drugi strani merilnika hitrosti pomeni, da motor zavoje odpelje s kirurško natančnostjo, pri pospeševanjih in zaviranjih pa ne opleta.

Menjalnik je izjemno natančen in hiter z nekoliko daljšimi prstavnimi razmerji in z dirkaško okoli obrnjeno stopalko, da pri nagnjenem motociklu v ovinku ni potrebno riniti še stopala med stopalko in asfalt. V višje prestave menjamo s pritiskom navzdol in pri zaviranju, ko nas že tako vleče naprej lažje prestavljamo navzgor.

Zmogljivosti

Pogonski agregat je v osnovi serijski. Že tako zelo zmogljiv šeststo kubični štirivaljnik pa je seveda močno dodelan. Dirkaški kit HRC pomeni spremenjeno elektroniko, zmogljivejša sesala in zračni filter, tanjše tesnilo glave motorja, tršo sklopko in vzmeti ventilov ter seveda odmično gred z ostrejšimi koti odpiraja le-teh. Zato se v praksi motor vrti dva tisoč obratov višje in pravzaprav zares zaživi šele tam, kjer se pri serijski CBR-ki veselje neha. Dirkalni motor se dokončno prebudi nad 10.000 vrtljaji, pravi obraz pa pokaže onkraj 13.000 vrtljajev. Med vožnjo se zdi, da se pospeševanje nikoli ne ustavi, saj elektronika ustavi mučenje šele pri formulaških 15.200 vrtljajih na minuto. Čeprav zavorni sistem in vzmetenje na zunaj delujeta povsem serijsko v sebi skrivata dirkaške zavorne ploščice in olje, dirkalne vzmeti in predvsem znanje za nastavitev le teh. Pri enantrideset centimeterskih zavornih kolutih spredaj s štiribatnima Brembovima zavornima čeljustima je ustavljanje osupljivo. Zaradi Ohlinsovih povsem nastavljivih blažilcev pa motocikel niti pri polnem prijemu zavorne ročice pri hitrosti krepko nad 200 km/h ne trzne. Zdi se, da je najšibkejši člen na tem motociklu voznikovo telo.

Cena, tekmeci

Serijska Honda CBR 600 RR stane 2,4 milijona tolarjev. Dirkaška verzija, pripravljena po pravilniku supersport pa približno še enkrat toliko. Največji strošek je HRC-jev dirkalni kit v vrednosti slabega milijona in Ohlinsovi blažilniki, dodati pa je potrebno še nekaj karbona in drugih lahkih materialov, Akrapovičev izpušni sistem ter dirkaške gume. Tekmeci so seveda za dirke pripravljeni suzukiji GSX-R 600, kawasakiji ninje 6 in yamahe R6 - vendar se je letos Honda izkazala na dirkališčih za najuspešnejšo v šesto kubičnem razredu. Ker je med dirkalnimi motocikli veliko razlike odvisne od opreme in nastavitev, je potrebno pogledati konkurenčnost v osnovni izvedbi. Med serijskimi šeststotaki ima sicer Honda na papirju najmanjšo moč, a je zelo zvezno porazdeljena in pri odlični vodljivosti in natančnemu držanju smeri več niti ne potrebuje. Yamaha na primer zahteva vrtenje v najvišje vrtljaje, Kawasaki je prelahek spredaj in potrebuje stabilizator krmila, Suzukiju pa na račun najugodnejše cene manjka nekaj odzivnosti, trdote in brutalnosti zavor. Graf moči izmerjene na kolesu pri Akrapoviču jasno kaže na povsem dirkaško zasnovo, saj se območje uporabne moči začne šele nad 10.000, zares pa nad 13.000 vrtljaji na minuto.