Ford S-max 2,0 TDCi avt.

Razlogov, da smo na test vzeli že tretjega S-maxa, lahko naštejemo cel kup. Recimo zato, ker je na voljo toliko različnih izvedenk, morda zato, ker nam je avtomobil tako všeč, ali pa si nadvse želimo preizkusiti sedemsedežno izvedbo (pa je nismo dočakali niti v tretje) in še kaj bi se našlo. No, pravi razlog je pravzaprav prvi izmed naštetih, pa čeprav je tudi v drugih dveh kar nekaj resnice.

Zunanjost, notranjost

O obliki smo povedali že marsikaj, zato tokrat le na hitro. Všeč so nam športne linije zunanjosti, ki lepo sovpadajo s precej dinamičnim karakterjem avtomobila. Pohvalimo lahko tudi inovativnost barvnih prevlek v notranjosti - modra je ob poplavi črnih in bež barv prava popestritev. Sedi se v S-maxu zelo dobro, pa ne le spredaj, tudi potniki zadaj se ne bodo pritoževali, niti nad prostornostjo niti nad udobjem. Manjša pripomba v tem segmentu gre pravzaprav le pretežkim prtljažnim vratom, ki jih bo kakšna nežna gospodična odprla (dvignila) s težavo. Elektrika bi rešila težave ...

Vozne lastnosti

S-max je enoprostorec z izrazito dinamičnim karakterjem. Pri testu prvega smo zaradi športnega podvozja hvalili lego na cesti, slednja je bila pri testu drugega nekoliko slabša (brez športnega podvozja), tokrat pa ob nastavljivem podvozju zopet odlična, a nič boljša kot pri prvem testu. Pri podvozju je mogoče izbirati med tremi različnimi načini oziroma nastavitvami trdote in sicer comfort, normal in sport. Med njimi ni res očitne razlike, v komfortnem načinu bo podvozje sicer lepše blažilo grbine, razlike v nagibanju pa v zavojih praktično ni čutiti. Pri res hitrem ovinkarjenju smo si želeli nekaj tršega serva na volanu, predvsem zato, ker podvozje in čvrsta karoserija zagotavljata zelo nevtralno lego. Par besed še o aktivnem tempomatu. Ta deluje dobro, dokler na cesti ni posebnih presenečenj, se pa samodejno izklopi, ko hitrost pade pod 30 km/h. Prevedeno to pomeni, da bo na primer na avtocesti pravočasno in uglajeno zmanjšal hitrost, ko se boste približali tistemu pred vami, bo pa prepočasen takrat, ko bo kdo skočil pred vas. Takrat boste zelo verjetno po stopalki za zavoro že prej planili vi.

Zmogljivosti, poraba

Povedali smo že, da se dvolitski TDCi odlično poda uigranemu podvozju. Motorju namreč moči zlepa ne zmanjka, pohvalimo lahko tudi prožnost, saj smo si nekaj več moči želeli le pri najnižjih vrtljajih. Ko se slednji dvignejo nekoliko višje, pa S-max "potegne" več kot le zgledno. Tokratni S-max je bil povezan s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom, v povezavi z njim gre za nekoliko drugačno izvedenko dvolitrskega dizla, ki v tem primeru razvije 10 KM manj (v osnovi je to isti motor). Primanjkljaj se ne čuti preveč, morda le malenkost zaradi daljših prestavnih razmerij samodejnega menjalnika. Ta si takoj prisluži pohvalo. Deluje namreč lepo in tekoče, brez sunkovitih prestavljanj in cukanj. In če boste S-maxa jemali kot enoprostorca, kar pomeni, da z njim ne boste vsak dan zganjali posebne dinamike, potem bo svoje delo opravljal z odliko. Le poraba bo nekoliko višja, v našem primeru se je ustavila pri 8,7 litra, kar je liter več kot pri ročnem menjalniku. Ne preveč, a hkrati ne niti pohvalno malo.

Cena, tekmeci

S-max je svojevrsten posebnež, nekakšna avtomobilska dvoživka. Primarno enoprostorec, z vsemi njihovimi atributi, torej prostorno notranjostjo, višjim sedenjem in precejšnjim udobjem, ter po drugi strani s prav nič enoprostorskimi voznimi lastnostmi. S slednjimi ga lahko postavimo ob bok altei FR, precej dinamično se pelje tudi touran. Oba omenjena sta na voljo tudi s samodejnim menjalnikom, katerega si je mogoče omisliti tudi pri nekaterih drugih konkurentih, ne pa pri vseh. Renault ga pri espacu ponuja, ravno tako si ga lahko omislite v citroenu C4 grand picasso (tu je na voljo robotiziran ročni menjalnik), mazda ga pri petici ponuja le v kombinaciji z bencinskim motorjem, v mitsubishiju grandisu pa samodejni menjalnik ni na voljo.