Citroën C5 2,0 HDi

Med fotografiranjem testnih vozil pogosto opazujemo odzive mimoidočih. Ti so namreč eden najboljših indikatorjev, da je avtomobil atraktiven. Da privlači že na prvi pogled. No, pogledov je bilo med slikanjem citroëna C5 zelo veliko ...

Zunanjost, notranjost

... dva mimoidoča sta se celo opogumila in prišla bližje, kar je prava redkost. C5 torej oblikovno je zanimiv avtomobil, pa je zanimiv tudi še zaradi česa drugega? Brez skrbi … Če ostanemo za trenutek pri vizualnih čutih. Armaturna plošča je elegantna, z lepimi in preglednimi merilniki in z nekoliko prevelikim številom stikal. Trdo plastiko so zamenjali na oko in otip pohvalno prijetni materiali, pravzaprav malce moti le dejstvo, da so obvolanska stikala in radijski sprejemnik ostala enaka kot v vsej ostali paleti. Sedeži? Pozabite na stare Citroënove fotelje, tukaj se sedi bolj "zasidrano". Udobje sicer v veliki meri ostaja, vseeno pa sedeži precej bolje objamejo hrbet, prostora je veliko, tisti zadaj bodo sedeli kot direktorji. Pripomba leti še na nepraktičnost odlagališč spredaj. Jih je precej, škoda le ker niso uporabna, saj vanje ni mogoče pospraviti kaj večjega od para kovancev. V povezavi s prtljažnikom velja omeniti, da C5 ni več kombilimuzina, ampak nalaganju tovora manj naklonjena limuzina. Vseeno je zaradi konkavno ukrivljenega zadnjega stekla (kot pri C6) odprtina nadpovprečno velika, samega prtljažnika pa ne bomo opisali z besedo "velik" ampak "enormen".

Vozne lastnosti

Pri Citroënu pravijo, da je udobja željnim namenjen s hidravličnim vzmetenjem opremljen C5, tisti bolj dinamični pa naj posežejo po običajnem vzmetenju. Mi dodajamo, da se je testni C5 (na običajnem vzmetenju) sicer peljal bolj suvereno kot v prejšnji generaciji, še vedno pa ostaja prava avtocestna križarka. Na avtocesti je namreč izredno tih in udoben, potovanja so nadvse prijetno opravilo, premagovanje dolgih in hitrih zavojev pa tudi. Po drugi strani avtomobil ostaja močno na strani udobja. Blaženje krajših neravnin je vrhunsko, tudi na daljših C5 ne zaplava. Slaba stran tako mehko nastavljenega vzmetenja je vožnja po makadamu oziroma preko bolj globokih lukenj, saj tam vzmeti prav grdo "zabija". Mehko vzmetenje tudi ne vabi k posebej dinamični vožnji, nagibanja je namreč precej, pa čeprav je lega navsezadnje zelo dolgo nevtralna. V tem pogledu je tudi krmilni mehanizem preveč lahkoten za dober občutek pri hitri vožnji. Pravzaprav C5 k hitri vožnji sploh ne vabi, z njim se človek veliko raje zapelje umirjeno ter uživa v dobrih sedežih in odličnemu blaženju.

Zmogljivosti, poraba

Za dvolitrskega dizla s 136 KM lahko rečemo, da sovpada s karakterjem vozila. To pomeni, da se bo odlično obnesel pri bolj umirjeni vožnji, kjer se bo izkazal še z enakomernim doziranjem moči že iz nizkih vrtljajev. Občasna prehitevanja mu ne delata nikakršnih težav, vseeno pa posebnih sunkov v hrbet od njega voznik ne sme pričakovati. Najbolj domače okolje motorja je vsekakor avtocesta, kjer menjalnik drži vrtljaje zelo nizko (le 2700 vrt/min pri 150 km/h) in je motor pohvalno tih. Poraba goriva se je na našem testnem krogu zaključila pri 7,8 litra, kar je nekje v povprečju razreda.

Cena, tekmeci

Po prejšnji "cepetki" so večinoma posegali udobja željni. Poslovneži, ki so potrebovali udoben avtomobil za dolge avtocestne poti, pa recimo očetje, ki jim dinamika ni bila nikoli vcepljena v gene. Tudi v tej generaciji ostaja C5 udoben in umirjen avtomobil, pri katerem bi si človek pred vožnjo najraje nataknil kravato, zato ga k bolj dinamičnim tekmecem (mondeo, mazda 6, accord, passat) ne bomo dajali ob bok. Zaradi specifičnih lastnosti pravzaprav njegov pravi neposredni tekmec ostaja le laguna. V novi generaciji sta oba sicer pridobila nekaj na dinamičnih lastnostih, vendar te ostajajo zelo dobro skrite v udobju.