Aprilia caponord ETV 1000

Ponosno se uvršča v razred velikih endur, ki ga zadnja leta narekuje in oblikuje krog motociklistov, ki se radi podajajo na nekoliko daljša in tudi tehnično zahtevnejša avanturistična potovanja. Avtocesta mu ne povzroča težav, asfaltna vijugasta vaška cesta je v užitek, možno pa se je poigrati tudi na nežnejših makadamskih gorskih cestah. Pa tudi pred lokalom boste deležni marsikaterega pogleda, že zaradi velikosti in masivnosti.

Oblika

Oblika nakazuje na umirjen, udoben, masiven enduro potovalnik. Še vedno je italijanska, čeprav mu lahko malce očitamo ''škatlaste'' linije, ki optično naredijo motocikel okoren in golomazen. Ogromno plastike tako ali drugače ustvarja linije in kar precej ščiti voznika pred vetrom. Agresivnejši videz pravzaprav nakazuje le dvojni prednji žaromet, ki se močno spogleduje s prvotno izdajo Hondinega varadera. Takoj boste opazili tudi masiven aluminijast okvir ter zadnjo nihajko. V oko padeta tudi izpušni cevi, speljani v izpušna lonca, ki sta zanimivo skrita pod plastičnima pokrovoma ob oziroma pod zadnjim sedežem. Malce bolj enduristični pridih mu dajeta kolesna obroča, uravnotežena s stransko vpetimi žičnimi naperami (po domače špicami), kar omogoča uporabo gum brez zračnic.

Vožnja

Ne glede na telesno višino (motocikel ne povzroča težav tudi manjšim voznikom), ko sedete na motor, pričakujete okornost in počasnost. Deloma imate prav, saj ima motocikel 235 kg, visoko krmilo in veliko vetrobransko pleksi steklo. Vendar pa je občutek ob prvih kilometrih za nezahtevne duše presenetljivo drugačen. Je enostavno vodljiv, tudi v nizkih vrtljajih zelo miren, udoben položaj in dobra vetrna zaščita varujeta nudita udobje tudi do kakšnih 140 km/h. Motor je resda tudi pri višjih hitrostih miren, a hitro prevoženih daljših poti se bosta voznika in sopotnik spominjala po bolečinah v vratu, še posebej, če sta višje rasti (a caponord je tako ali ni namenjen doseganju najvišjih hitrosti). Užitek ga je voziti po gorskih cestah s kratkimi zavoji, kjer se res pozna dobra lega na cesti. Preizkusili smo ga tudi na makadamskih površinah, kjer se iz vidika hard endurašev izkaže kot malce okoren in težak, a za umirjeno vožnjo dovolj zanesljiv. Testni motocikel je bil opremljen tudi s sistemom ABS (doplačilo), ki pa se ni dal izklopiti (čeprav bi se moral). Delovanje na suhi tudi drseči podlagi brez nagibanja je odlično. Za varno zaviranje z ABS-om v ostalih situacijah (mokro vozišče, nagibanje, pesek na asfaltu ...) pa predlagamo, da malce potrenirate na poligonu in ob prisotnosti inštruktorjev.

Motor

Uglajen dvovaljnik je dobra formula za udoben potovalnik. Motor dokaj enakomerno vleče od približno 3000 vrt/min do rdečega polja s spoštljivim, a ne pretresljivim pospeškom. S šeststopenjskim menjalnikom nas lahko popelje do končne hitrosti 215 km/h (tovarniški podatek). Kakšnih presenetljivih impulzivnih adrenalinskih porastov ne pričakujte. Motor se najbolje pa počuti nekje med 4000 in 7000 vrt/min in tja do 130 km/h, kar godi predvsem tistim, ki vestno upoštevamo cestno prometne predpise. Za popoln vžig skrbita po dve svečki na valj. Tekočinsko hlajen agregat ne zataji tudi pri nižjih obratih in ne povzroča prevelikih vibracij ali neprijetnih tresenj, kar gre zasluga tudi vgrajenim antivibracijskim gredem. Nekateri mu resda očitajo lenost (sploh zaradi podatka o 98 konjih), vendar je za potovalno avanturistični namen dovolj zmogljiv. Poraba? Brez težav gre čez sedem litrov, kar se zdi malce visoka poraba.

Cena, tekmeci

Neposrednih tekmecev ni prav veliko: primerljivi tekmeci so predvsem BMW R1200 GS, honda varadero in triumph tiger. Pred nakupom pa se je potrebno še vprašati, koliko pomembne se nam zdijo terenske lastnosti. Bolj terenski je naprimer KTM LC8 adventure, lahko pa se odločite za eno od bolj cestnih endur, ki se kdaj pa kdaj spogledujejo že s športnimi motocikli. Tako se ponudba razširi še za yamaho TDM 900, suzukija V-strom in njemu enakega kawasakija KLV in morda celo ducatija multistrado.