So v Audiju odkrili skrivnost energijskega svetega grala narave?

Tovarna, v kateri so "delavci" vidni pod mikroskopom

Audi je v okviru svojega programa vzdržne in ciklične mobilnosti, ki simulira kroženje snovi in energij v naravi po principu kolikor pridelaš tudi porabi in predelaj, v sodelovanju z ameriškimi partnerjem, biotehnološkim podjetjem Joule Unlimited s sedežem v Bedfordu v Massachusettsu, razvil nov način sintetične proizvodnje dizelskega goriva.

Ta temelji na enem ključnih energijskih čudes narave, ki je sploh omogočilo življenje na našem planetu – fotosintezi.

V ameriški zvezni državi Nova Mehika se nahaja skoraj 80 milijonov evrov vredna tovarna, v kateri pa je ključna delovna sila vidna le pod mikroskopom.

Audijevi in Joulovi strokovnjaki so namreč genetsko modificirali cianobakterije, ki so v biokemičnem procesu, podobnem rastlinski fotosintezi, iz odpadne oziroma slane vode in ogljikovega dioksida s pomočjo sončne energije sposobne sintetizirati dizelsko gorivo.

Nič več poseganja v površine, namenjene pridelavi hrane

Pri Audiju trdijo, da ima tovrstna, mikrobiološka pridelava dizelskega goriva številne prednosti, med katere spada predvsem učinkovitost proizvodnje na razmeroma majhnih in za kmetijstvo tako rekoč neuporabnih površinah, denimo puščavah. Količinska donosnost te revolucionarne mikrobiološke sinteze goriva naj bi ponujala dvajsetkrat večjo količino goriva na kvadratni meter, kot jo zmore ponuditi pridelava biodizla iz rastlinske proizvodnje.

Strokovnjaki iz laboratorija E-fuels trdijo, da jim s tako količinsko donosnostjo v prihodnosti ne bo treba posegati v rodovitna kmetijska zemljišča, namenjena pridelavi hrane.

V Evropi sonca ni dovolj

Ker biokemični proces pridelave goriva s pomočjo bakterijske sinteze potrebuje veliko količino sončne energije, pa morajo biti te energijske tovarne postavljene na območjih z zadostnim sončnim obsevanjem.

Zadostno intenziteto sončne osvetlitve oziroma svetlobe z ustreznim število fotonov naj bi našli v puščavah ZDA in drugje po svetu, na evropskih tleh pa bi ustrezne pogoje za tak energijski obrat menda nudil le jug Italije.

Kaj pa varnost? Lahko genski inženiring prinese nevarne "biohazard " mutacije?

Tovrstna proizvodnja, ki naj bi prve sodčke dizla prinesla ob koncu leta 2013, ima resda precej pozitivnih predznakov – v proizvodnem ciklu se recimo dejansko porablja ogljikov dioksid, za pridelavo pa se ne potrebuje obsežnih kmetijskih površin –, a prinaša tudi kar nekaj pomislekov. Koliko dodatne energije se dejansko porablja za to umetno bakterijsko sintezo dizla? Kam bo odšel iztrošen, mrtev bakterijski material in njihov prilagojen zapis DNA?

Ne smemo namreč pozabiti, da vsak poseg v genetski zapis in spreminjanje njegovega zaporedja dejansko pomeni nadzorovano mutacijo, ki preskoči milijone let evolucije.

Ker življenje vedno najde pot, je torej na mestu vprašanje, kaj se lahko zgodi, če v Audiju "zaposlene" cianobakterije najdejo prosto pot v naravo in ob tem še dodatno mutirajo.

Ob ugodnih pogojih se namreč že določene vrste povsem naravnih cianobakterij lahko tako namnožijo, da v vodi popolnoma prevladajo in povzročijo množične pomore rib in drugih organizmov. Avtotrofni organizmi so potrebovali poldrugo milijardo let, da so raven kisika v takratni atmosferi dvignili na osem odstotkov, in še 500 milijonov let, da je koncentracija tega za življenje izredno pomembnega elementa dosegla današnjo, 20-odstotno raven.

So naredili prav?

Audi pa je potreboval bistveno manj časa, da je cianobakterije naučil pridelati dizel … Ključno vprašanje je, kako bo narava odgovorila na dejstvo, da je v njen sveti gral energije posegel človek, pa čeprav z namenom boljšega jutri.