Parkirni pomočniki

V čem je razlika med parkiranjem kandidata za voznika na vozniškem izpitu in parkiranjem voznika v prometni realnosti? V prvem primeru je mnogo težja sama izvedba vaje "parkiranje", v drugem primeru pa je glavna težava v iskanju prostega parkirnega mesta. Glede samega postopka je čelno ali pa vzvratno parkiranje v označene bokse manj težavno, vzvratno parkiranje ob robu ceste pa marsikomu, podobno kot na izpitu, še vedno povzroča težave.

Različni pomočniški sistemi

Parkirni pomočniki vsak na svoj način lajšajo manevriranje med parkiranjem in s tem zagotavljajo večjo varnost (beri: skrbijo za lepše odbijače). Parkirni senzorji prenašajo svoja sporočila zvočno ali shematično. Stopnjo naprej predstavlja video nadzor preko zaslona. Parkirni senzorji so lahko nameščeni tudi na bočnih straneh vozila, s tem da merijo dolžino presledka med vozili in sporočijo, če je vmes dovolj prostora za parkiranje. Tehnično najbolj napredne ta hip so naprave, ki omogočajo samodejno parkiranje.

Piskač

Glasno piskanje slišimo, kadar se kakšen tovornjak prebija vzvratno. Ta zvok ne nudi nikakršne pomoči vozniku, le opozarja pešce, da se je pametno razbežati oziroma, da umik ne pomeni strahopetnosti. Piskači v kabini povzemajo sporočila senzorjev na prednjih oziroma zadnjih odbijačih. Presledki med piskanjem so s približevanjem oviri vse krajši, na razdalji 20 do 30 centimetrov pa postane zvočno sporočilo neprekinjeno.

Shematični prikaz

Spet gre za senzorje, vgrajene v odbijačih, njihova sporočila pa se prenašajo na zaslon na armaturni plošči. Najbolj pregledne so različno obarvane plasti, ki se zarišejo pred oziroma za shemo vozila, njihovo število pa se stopnjuje s približevanjem oviri. Na zaslonih se lahko poleg oddaljenosti naprej/nazaj prikazuje tudi oddaljenost od vogalnih delov vozila. Plastem, ki prikazujejo kritično približevanje drugemu vozilu ali objektu, so ponavadi dodana še zvočna opozorila.

Merjenje bočne razdalje

Parkirni senzorji so lahko nameščeni tudi na bočnih straneh vozila. Njihova naloga je, da med vožnjo poleg parkiranih vozil merijo presledke med njimi in sporočajo vozniku ali je med parkiranimi vozili dovolj prostora. Citroen C4 picasso na primer lahko sporoči tri možnosti, se pravi: parkiranje je možno, ni možno ali pa je, vendar z večjo natančnostjo, ker prostora ni na pretek.

Video parkiranje

Parkiranje s pomočjo video kamere je zelo elegantno. Čeprav se vse vidi na primernem zaslonu, ki se vklopi s prestavljanjem v vzvratno prestavo, se je treba napravi privadit. Za začetek ni slabo, če stopimo ven in si v živo ogledamo, kaj nam kamera prikazuje, predvsem tam po vogalih. Slabost video nadzora se pokaže pozimi, kadar je odbijač zasnežen in sploh, kadar je kamera zaradi česarkoli zapackana. Takrat lahko namesto video nadzora nastane "slišni" nadzor.

Samodejno parkiranje

Samodejno parkiranje sta konceptno predstavila Volvo in BMW. Toyota ga je prva ponudila serijskim vozilom, sledil ji je Volkswagen s touranom. Preizkusili smo Toyotino hibridno vozilo prius z napravo, ki omogoča vzvratno parkiranje v boks in k robu pločnika. Voznik mora najprej opraviti predpisan postopek, s katerim natančno določi mesto, kjer naj se vozilo zaustavi. S sprehajanjem po zaslonu "na dotik" mora na željen prostor umestiti pravokotnik, kamor naj se toyota zapelje sama. Pa vendar ne čisto sama, sistem namreč zahteva uporabo zavore, pri tem pa večinoma sitnari, da je hitrost vožnje previsoka. Vendar to ne predstavlja posebne težave. Precej vaje (in zato veliko število ponavljanj) je potrebno za natančno umestitev prej omenjenega pravokotnika, ki ga pomikamo po zaslonu. Če bi vozniki na priusih tekmovali v hitrostnem parkiranju, trdimo, da bi bil vrstni red naslednji: 1. spreten voznik brez pomoči, 2. voznik s pomočjo, ampak tak, ki se znajde pri uporabi LCD zaslona, 3. nespreten voznik brez pomoči, 4. voznik s pomočjo, ki se ne znajde pri uporabi LCD zaslona.

Voznik, sam sebi pomočnik

Pravzaprav ne vem, če je na izpitu dovoljeno uporabljati parkirne pomočnike. Vem pa, da je bilo včasih zelo pomembno (sčasoma pa vedno manj), da si uspel malega fičkota sparkirat vzvratno nazaj in da ni obstal dlje kot 30 centimetrov od robnika. In če v prvem poizkusu ni šlo, je bilo treba spet nazaj na cesto na izhodiščni položaj. Voznikom nam tega ni treba počet, čeprav včasih le vidimo koga, ki ponavlja vajo v celoti. Če zadanemo v pločnik ali če smo od njega predaleč, je potreben le majhen popravek naprej in nazaj, pri tem pa vseeno velja tisto iz avtošole: počasna, "polževa" vožnja in hitro sukanje volana.

Parkiranje z ogledalom

Saj s parkiranjem nimam nobenih težav, ampak priznam, da vsakokrat pogledam, če ni kakšna izložba ali vsaj okno pri roki. Tam se namreč vse vidi na centimeter natančno, žal pa so tovrstna ogledala nameščena bolj redko. Eno najboljših je steklena stena v bližini našega uredništva, spet pa je tu težava: skoraj nikoli ni pred njo prostega parkirnega mesta. Lahko pa s te lokacije navedem dva zanimiva minidogodka: pri parkiranju pred omenjenim ogledalom stoji poleg avta gospa in z gestami kaže svojemu soprogu, koliko je še prostora pred in za avtom. Gospod seveda gleda gospo namesto v šipo. In drugi dogodek: sam parkiram in v šipi opazujem svoj zadnji odbijač, pa mi prijazen mimoidoči želi pomagati z gestami: še malo, še malo .... Seveda se je postavil natančno tako, da v steklu nisem videl, kako blizu sem avtu za seboj ... Pa brez skrbi, saj nisem nikogar butnil.