Z električnima skuterjema po Ljubljani in čez Golovec

Česa vsega še nismo počeli na Avtomotu. Zapeljali smo se se s Provido, vozili smo tanke, s skuterji šli na izlet po Sloveniji … Kljub številnim izletom in dogodivščinam, ki smo jih že doživeli, tokratna spada med zanimivejše. Pa čeprav se prav daleč od pisarne pravzaprav sploh nismo podali, niti nismo vozili kakšnega dobrega, hitrega ali kakorkoli drugače posebnega avtomobila oziroma motocikla. Samo počasi, tiho in umirjeno smo se vozili z električnimi skuterji. No, pa kak klanec tudi prepešačili …

Malo po mestu in malo po hribih

OK, zgodba. Na test smo dobili dva električna skuterja nemškega proizvajalca e-max in se odločili, da preverimo kako se peljeta ter seveda kakšen domet imata. Čeprav verjetno običajni vozniki teh zverinic klancev ne bodo premagovali prav pogosto, konec koncev so ti skuterji najprimernejši za vožnjo po mestu, smo se mi odločili za nekoliko drugačen preizkus. Iz centra Ljubljane (natančneje iz Tivolske) smo se odpeljali proti "dolenjki", potem po nekaj kilometrih (tik pred obvoznico) zavili levo proti kraju Orle, se pravi čez Golovec.

Tukaj je mestni utrip izginil, na plan pa je prišla narava. In klanci. Teh je bilo precej, pa nekaj spustov in spet klancev ter potem spust do Litijske. Pa potem do Hradeckega in spet na Dolenjko. Celoten krog je torej meril slabih dvajset kilometrov, odločili pa smo se, da se bomo vozili toliko krogov, da se baterije popolnoma izpraznijo. No, prav veliko jih nismo prevozili …

Različna teža, podobne zmogljivosti

Aleš je vozil baterijsko zmogljivejšega in težjega e-maxa, jaz pa lažjega. Dirka v pospeševanju po ravnini je pokazala, da sem ravno zaradi lažjega skuterja (tudi sam sem lažji) bolj suvereno pospešil do vrtoglavih štirideset kilometrov na uro, a še vedno pozneje kot bi to naredil s kakšnim bencinskim skuterjem. Ni pa bilo posebne razlike pri vožnji navkreber, Aleš je pravzaprav dosegel enako hitrost kot jaz.

Boost in praznenje baterij

Ravno zaradi številnih vzponov (nekaj je res precej strmih) smo oba skuterja obremenili precej bolj, kot bi bila obremenjena le pri vožnji po mestu. Zato tudi baterije niso takšnega dosega kot je zapisan na papirju. Šibkejši skuter se je ustavil po 28 kilometrih (minimalen doseg naj bi bil 45 km), se pravi po prevoženem krogu in še malo, močnejši pa je prevozil še enega zraven (tukaj naj bi bil minimalen doseg 70 km). K hitrejšemu praznjenju je pripomoglo tudi nenehno pritiskanje na tipko boost, se pa je slednja izkazala za priročno zlasti pri zagotavljanju dodatne energije pri vožnji v klanec. No, pa tudi pri pospeševanju v križiščih, kjer se kljub "bustanju" težko primerja z avtomobilskimi pospeški.

Za asistenco je poskrbel volkswagen transporter

Vozili smo se torej toliko časa, da so se baterije povsem izpraznile, kar pomeni, da smo morali potem skuterja nekako odvleči oziroma odpeljati do prve električne vtičnice. Pri tem smo se seveda dobro organizirali in s seboj vzeli še kombi. Ta je brez pripomb vase sprejel najprej šibkejši in kasneje še močnejši skuter, še pred tem pa sem sam malo poskrbel za nekaj telesne aktivnosti. V trenutku, ko mi je dokončno odpovedala baterija, je bil kombi parkiran kakšnih dvesto metrov po cesti naprej (kot nalašč na najbolj strmem klancu), zato sem moral skuter odvleči do tja. Se pravi je mojih 65 kilogramov v strm klanec potiskalo 151 kilogramov. Ti postane hitro vroče, verjemite.