Četrtek,
29. 11. 2007,
8.20

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Četrtek, 29. 11. 2007, 8.20

8 let

Z BMW-jem X5 na Nanos

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Avtocesta, razgibano zavita cesta, ozka serpentinasta cesta, lep makadam in razbit kolovoz so podlage, na katerih se X5 počuti domače. Tokratni izlet je vseboval prav vse.

Za poznojesenski izlet, ko je sneg že pobelil večino slovenskih gora, smo izbrali Primorsko. Nanos ponuja nekaj asfalta, nekaj lepega makadama in tudi nekaj izziva v smislu težjih kolovozov ter predvsem številnih gozdnih cest na katerih je potrebno tudi nekaj smisla za orientacijo. Prostranost te visoke kraške planote pomeni, da nam na izletu ne bo dolgčas, za piko na i pa poskrbijo razgledi z vršnega grebena.

Opis poti

Pot začnemo na cestninski postaji Razdrto in nadaljuje po regionalni cesti proti Ajdovščini. Preden pripeljemo v dolino nas tabla usmeri desno navzgor. Po serpentinah se dvignemo do roba južnega pobočja Nanosa in skozi skalno ožino zapeljemo na sever - v notranjost. Takoj zatem z asfalta nadaljujemo naravnost na makadam. Čez nekaj sto metrov sledimo leseni tabli desno na kolovoz in se po njem pripeljemo do Vojkove koče pri oddajnikih pod vrhom Pleše. Če želimo izbrati bolj terensko podlago, na polovici poti zavijemo desno proti cerkvi Svetega Hieronima in nato na prvem odcepu levo po nekdaj edini cesti do koče, ki pelje preko južnega pobočja Grmade. Z vrha se vrnemo nazaj do lesenega smerokaza in nadaljujemo ostro desno. Peljemo mimo šembijske bajte in na naslednjem razcepu nadaljujemo levo (naravnost) mimo Abrama. Na večjem razcepu zavijemo desno in nato levo ter še enkrat desno. V Podkraju pripeljemo na asfalt in glavno cesto Ajdovščina - Logatec.

Oris poti

Avtomobilska cesta, po kateri se pripeljemo do Razdrtega, je odlična za ogrevanje avtomobila. To je tudi "okolje", po katerem se večina BMW-jev X5 tudi vozi. Toda če želimo iz avtomobila iztisniti tisto, čemur je namenjen, se naša pot tu šele začne. Od Razdrtega se značaj cestišča spremeni. Zelo prometna ovinkasta cesta s katastrofalnim cestiščem je kot nalašč za spoznavanje s podvozjem avtomobila, a pravi občutek o voznih lastnostih na asfaltu bomo dobili šele, ko se bomo v ozki zaviti serpentinasti cesti vzpeli preko južnega pobočja Nanosa. Gladek, hiter makadam preko Ambrusa do Podkraja omogoča, da pride do izraza štirikolesni pogon in dovolj neposreden volanski mehanizem. Toda vmes nas čaka še veliko bolj terenska podlaga na cesti pod vrh Pleše, ki je kljub temu, da gre za javno cesto, na nekaterih mestih že skoraj terenska. Ne smejo pa nas zapeljati off-roadarski poskusi mnogih predhodnikov, ki v obliki globokih kolesnic kazijo travnata pobočja v okolici.

Primerno za ...

Avtocesta, razgibano zavita cesta, ozka serpentinasta cesta, lep makadam in razbit kolovoz so podlage, ki jih X5 zmore, skratka ta avtomobil se domače počuti na vseh podlaga. BMW X5 je dejansko vozilo, ki se po zaslugi svojega kompromisno športno-udobnega podvozja in naprednega stalnega štirikolesnega pogona ob podpori dovolj zmogljivih motorje, odlično znajde na vseh naravovarstveno sprejemljivih podlagah. Zato je izlet čez Nanos zanj kot nalašč.

Skalne tvorbe nad Renjaki

Ljubitelji narave bodo na svoj račun prišli takoj, ko se makadamsko-betonska cesta proti Vojkovi koči vzpne proti robu Nanoške planote. Travniki, ki se končajo v piramidalno postavljeni Grmadi, so namreč na robu posuti s številnimi apnenčastimi tvorbami. To ni Stonehenge, je pa vsekakor v prostoru nekaj mističnega, tudi po zaslugi cerkve Svetega Hieronima, ki stoji v pobočju nad dolino. Komur je za to malo mar, se lahko potolaži z razgledom, ki seže vse do morja.

Cerkev Svetega Hieronima

Oglata kamnita cerkev, ki bolj visi kot stoji v pobočju na višini 1091 metrov, je svojo impresivno končno podobo dobila z obnovitvijo šele leta 1900, a na tem mestu že od srednjega veka stoji svetišče Svetega Hieronima, ki velja za enega izmed štirih najpomembnejših cerkvenih učiteljev zahoda, proslavil pa se je predvsem s "sodobnim" prevodom svetega pisma iz grščine v latinščino. Ker je bil Hieronim asketski puščavnik, je tudi notranjost takšna, vendar pa je njena lega in preprosta masivnost na vsakega obiskovalca naredi velik vtis. Na mestu kjer stoji cerkev so nekoč kopali železno rudo, po pripovedih pa naj bi pred svetiščem vse leto prižigali luč, po kateri bi se naj celo orientirale ladje. Čeprav je do morja daleč, pa to vsaj namiguje na to, da je s tega mesta lep razgled.

Grmada 1207 metrov

Čeprav ima Nanos številne tudi višje vrhove, je Grmada tista, ki je za pohodnike najzanimivejša. Večina nanoških vrhov je namreč poraščenih, vrh nad kočo pa kazi ogromen oddajnik in gneča ljudi. Grmada pa poleg razgleda ponuja tudi lep sprehod od cerkve Svetega Hieronima. Ob tem pa iz smeri našega prihoda predstavlja najmarkantnejši vrh na Nanosu in zato tudi najbolj zanimiv.

Vojkova koča na Nanosu

Na Nanosu so potešeni vsi, ki od vožnje ali hoje po naravi pričakujejo predvsem pijačo in jedačo. Ljubitelji samote se bodo predelu v okolici oddajnika izogibali, pristaši domače hrane in piva pa bodo za pravi cilj tega izleta vsekakor izbrali prijazno kočo, ki pod vrhom Pleše, stoji že vse od leta 1949. Imenuje se po narodnem heroju Janku Premrlu - Vojku. Ne pozabite da parkirišče ni pred kočo, ampak nekaj deset metrov pod njo.

Abram

Še ena možnost prenočitve in prehranjevanja pa na nanoški visoki kraški planoti ponuja turistična kmetija Abram, ki stoji nekoliko bolj v notranjosti. Abram na višini 920 metrov nad morjem ponuja nekaj edinstvenega. Tukaj si namreč lahko ogledamo medveda Miteka, ki je že od mladih nog, ko so ga "posvojili", ikona te turistične kmetije. Posebnost je tudi ekološka zavzetost, saj uporabljajo sončno in vetrno energijo, pridelujejo pa tudi ekološko hrano. Sicer Abram slovi predvsem po tradicionalnih primorskih jedeh (mineštra, jota) in divjačinskem golažu. Komur hrana ni dovolj, si lahko da duška v potepanju po gozdovih, jahanju, plezanju na bližnji steni ali letenju z jadralnim padalom.