Villa d'Este 2009 - Stoletnica Bugattija

Štirje posvečeni

To so bila Bugattijeva zlata leta, uspehe pa so jim prinašali bogati zasebniki, ki so dirkali kar s svojimi avtomobili. Natančneje z različicami dirkalnika type 35. Pri Bugattiju so izpostavili štiri uspešne dirkače in njihove (tudi včasih, zdaj pa sploh) pregrešno drage bugattije odete v svoje nacionalne barve. Nemec (Hermann Zu Leiningen) je vozil belega, britanec (Malcom Campbell) zelenega, italijan (Achille Varzi) rdečega in francoz (Jean-Pierre Wimille) modrega. In poleg teh surovih in hkrati čudovitih dirkalnih strojev, polnih karakterja so postavili štiri veyrone, posebno edicijo enega najmočnejših serijskih vozil vseh časov. Novince in oldtimerje povezuje "le" barva, kar pa je več kot dovolj, da bodo pri Bugattiju našli nekaj kupcev.

Ko smo že pri kupcih …

Pravzaprav se je eden od takšnih nakupov "dogajal" pred mojimi očmi. In te zadeve trajajo, kadar nakupuje šejk, ki ne ve, kaj bi. Mladi arabec ni vedel ali bi si omislil katerega od štirih posebnežev v beli, rdeči, zeleni ali modri barvi ali pa brezstrešno različico veyrona. Predstavnik znamke mu na hitro razloži in demonstrira koncept nameščanja platnene strehe, kar je trajalo natančno štirideset sekund (sem štel). Kupec nezaupljivo gleda v kos platna v prodajalčevih rokah in pravi, da je zadeva preveč zapletena. Prodajalec pa: "Veste, imate srečo, da pri vas ne dežuje veliko." In sta šla. V roko si (še) nista segla.

Osebno mnenje

Roko na srce, veyron je res zver, avto ki vzbuja strahospoštovanje. A ko sem potipal volan typ-a 35, ko sem z dlanjo pobožal usnjen sedež in ga "v živo" zavohal, začutil vso njegovo dirkaško zgodovino, veyrona nisem pogledal več. Ljudje, ki so imeli denar, predvsem pa jajca dirkati s tako krhkimi stroji in tvegati vse za slavo in nekaj kapljic adrenalina več v krvi, so bili narejeni iz drugačnega materiala kot kupci veyrona. Oni se nad zasilno platneno streho (ki mimogrede lahko služi tudi kot dežnik) ne bi pritoževali.