Španske plaže pozimi

Človek dobi čuden občutek, ko se zave, da je na kilometre dolgi peščeni plaži čisto sam. Bučanje valov, veter in jaz, posledično pa seveda tudi kakšno zrno peska med zobmi, pa v "supergih", v žepih, za ovratnikom, med foto opremo ... In potem to mojo čisto zasebno, skoraj intimno izkušnjo prekine robato ropotanje traktorja. Možakar za volanom in s cigareto v ustih ureja in gladi površino. Za koga? Za zablodele pse, ki tam itak nimajo kaj iskati ali pa morda za tiste tri goste v hotelih z gromozanskimi kapacitetami, ki povezani v veliko celoto v tem času tvorijo nekakšno mesto duhov ob plaži? Kakorkoli že, izkušnjo si bom zapomnil. Tudi zaradi drobnih zrnc peska, ki še vedno "kapljajo" iz mojih žepov, pa čeprav sem hlače vmes že opral. Jah, španske plaže človeku pridejo v kri ... in v žepe tudi, tako ali drugače.