So bili avtomobili pred dvajsetimi leti bolj uživaški?

Kaj se dogaja z avtomobili?

Gneča na cesti, restriktivne hitrostne omejitve in veliko časa, ki ga porabimo (izgubimo) v avtomobilu že nekaj časa pomenijo to, da so sodobni avtomobili iz prenove v prenovo vse bolj namenjeni udobnemu sedenju, komuniciranju, lenobnemu razvajanju, prevažanju, prehranjevanju in ne več prav veliko vožnji. Seveda zaradi človeškega pohlepa, lenobe in lačnega ega avtomobili nenehno rastejo v dimenzijah in motorni moči, toda s tem izgubljajo vozne lastnosti in zabavnost za volanom.

Če povzamemo...

Če povemo na kratko, kljub oblikovalskim in tehničnim posodobitvam avtomobili iz generacije v generacijo postajajo bolj ostareli – odebeljeni, okorni, neuravnoteženi (s slabo porazdelitvijo mase), polni pripomočkov za gibanje, vse manj vzdržljivi in z vse krajšo življenjsko dobo, obenem pa zahtevajo vse več nežnosti in vse težje prenašajo robustno ravnanje. Da je njihovo vzdrževanje vse dražje, ni treba posebej poudarjati.

Kaj pa MX-5?

Mazda MX-5 pa dokazuje, da je tudi v tretji generaciji za razumen denar še mogoče dobiti všečen in okreten avtomobil, veter v laseh in vozniško veselje. In obenem, da za zabavno vožnjo ne potrebujemo velike moči in elektronske navlake. Ta mazda tako tudi po dveh desetletjih ostaja avtomobil z odličnimi voznimi lastnostmi, ki pa obenem kažejo tudi to, da mehansko in globalno gledano avtomobilska tehnika v zadnjih desetletjih ni revolucionarno napredovala.

Kam gre razvoj?

Če pogledamo prvo generacijo mazde, se tudi ta za današnje pojme še vedno vrhunsko pelje. To je po eni strani dobra novica, po drugi pa zastrašujoča. Na vozniškem področju namreč avtomobilska mehanika očitno ni bila deležna nobene revolucije, kot jo doživljajo avtomobili sicer in se postopoma spreminjajo v dnevne sobe ter jemljejo vozniku nadzor iz rok in glave. Toda če bi današnjim avtomobilom odvzeli vse stabilizacijske programe, elektronska pomagala in prilagodljiva vzmetenja, bi se večina peljala bistveno slabše od MX-petice izpred dveh desetletij.

Človek še prednjači pred elektriko

Da elektronika in elektrika nista vse in predvsem, da so preproste rešitve v kombinaciji s človeško spretnostjo še vedno razred zase, kaže tudi zapiranje strehe pri mazdi MX-5. Medtem ko sodobni roadsterji in kabrioleti tekmujejo, ali bodo streho uspeli zapreti v 15 ali 14 sekundah in pri vožnji s 40 ali 50 kilometri na uro, mazde ostajajo razred zase. Spreten voznik jo zapre v dobri sekundi in samo od njegove moči je odvisno pri kakšni hitrosti. Ampak to seveda ni za razvajene lenobe!

Kaj konkretno se je spremenilo?

Sodobni trendi vse bolj razvajenih generacij voznikov so se priplazili tudi v mazdo MX-5, a le za ščepec. Tako šip ni več treba zapirati z roko, na spolzki podlagi nam lahko, kadar nismo razpoloženi, avtomobil pomaga nadzorovati elektronika, in odprta streha zdaj ni več le nekak brezobličen skupek, vržen za sedeže, ampak lično zapakiran del avtomobila. Sicer je že druga generacija dobila servo volan in klimo, stekleno zadnjo šipo in izgubila dvignjene luči, zaradi večje varnosti pešcev v trkih in ker v Evropi načeloma vozimo s prižganimi lučmi tudi podnevi. Zadnja generacija pa je dobila izbočene blatnike za agresivnejši videz, pa tudi prtljažnik je z večjo globino postal uporabnejši.

Kaj pričakujemo od naslednje generacije mx-5?

Da na splošno v avtomobilih pričakujemo še več elektrike, tudi v smislu pogona, ni skrivnost, upamo pa, da bo mazdin roadster vsaj še eno generacijo ostal tak, kot je. Po dvajsetih letih evolucije pravzaprav ni mogoče več prav veliko izboljšati. Le volan bi v naslednji seriji lahko postal nastavljiv po globini in sedeži kanček nižji (ali pa streha kanček višja), da bi v tem avtomobilu lahko uživali tudi višji. In ja, droben merilnik zunanje temperature ne bi škodil, tako bi vedeli, kdaj lahko odpremo streho. Ali pa vozniki tako brezkompromisnega in nerazkošnega avtomobila to tako ali tako naredijo ne glede na mraz?