Dvoboj dveh mini generacij

Akter št. 1

Zelen mini bolj kot strahospoštovanje vzbuja občutek igrivosti in človeka v hipu spodbudi k romantiziranju (guspa lektorca, ne me ubit) šestdesetih let. Avtomobil na slikah (letnik 65) je pravi dirkalnik, natančna replika predhodnikov iz časov, ko so takšne male zverinice zmagovale v reliju in spotoma kljubovale večjim, dražjim in "strašnejšim" tekmecem. Školjka in pogonski agregat tvorita izvirno osnovo, vse drugo so dodali pozneje.

Akter št. 2

Dirkalnik, namenjen tekmovanju v seriji Mini challenge", v ring stopa iz rdečega kota. Občutka igrivosti ni, romantike prav tako ni na pretek, strahospoštovanja pa ravno dovolj. Toliko, da je novinarski kolega iz Bolgarije ob zagonu motorja (ni ga pričakoval, ker je bil obrnjen stran), malce poskočil in glavo zasukal hitreje, kot bi jo človeško bitje smelo.

Sedel na "klopci" in "padel" v školjko

Kot sopotnik sem sedel na oba desna sedeža. No, bolje bi bilo takole: sedel sem na običajni sedež minija iz šestdesetih in "padel" sem v školjko modernega dirkalnika. Zato se ne sprašujte, kje sem potrošil vse atome moči, da v desnih zavojih nisem zdrsnil s sedeža.

Hitri Jörg

Voznik starodobnega minija, Jörg Weidinger, je kot inženir zaposlen v razvojnem oddelku Minija. Preden sede za volan, ne vliva zaupanja. Velik dobrih 190 centimetrov je v miniju videti nerodno, poteka kobacanja v in iz avtomobila pa raje preskočim. Preden zaprem sovozniška vrata, izvem, da Jörg nosi naslov dvakratnega evropskega prvaka v gorsko hitrostnih dirkah, v času, ki mu ostane, pa se predaja radostim starodobnih dirkalnikov. Popotnica je več, kot dobra.

Juhuuuu!

Vozniškega znanja je bilo torej za volanom več kot dovolj in posledično sem v malem miniju užival celo bolj kot v dirkalniku z letnico 2010. Jörg je oldtimerja "metal" iz zavoja v zavoj. Dokler pnevmatike niso bile dobro ogrete, je zadek pometal v vsakem ovinku. Seveda je bila potrebna voznikova provokacija v obliki odvzema plina in pritiska zavore v pravem trenutku. Sedemdeset "konjev" je malo zadevico premikalo, kot se spodobi, ogrete gume pa so nudile izredno veliko oprijema.

Večji, zmogljivejši in glasnejši

Seveda je bila zgodba v miniju challenge povsem drugačna, občutki iz školjke pa temu primerni, saj gre za stopnjo predelave, ki se lahko poistoveti z navdušencem dobro znano "grupo N". To pomeni praktično nespremenjen motor in menjalnik, večje, zmogljivejše zavore, prilagojeno podvozje, aerodinamičnih paket in popolno varnostno opremo. Več oprijema, več moči, v primerjavi s starodobnikom tudi neprimerno bolj sofisticirano podvozje in najbolj očitna prednost – močnejše zavore so (vsaj na papirju) obljubljali uničenje časov, ki jih je postavil stari zeleni "ata".

Mlajši hitrejši, starejši zabavnejši

Ob koncu sta oba dirkalnika (v prid novejšemu miniju) ločili dobri dve sekundi. Improvizirana, kratka in zavita steza je bila voda na mlin starejšemu avtomobilu, katerega voznik se je, resnici na ljubo, trudil bolj kot (zaspani) voznik minija challenge. Razlika pa bi bila, v kolikor bi minija challenge zamenjal mnogo hitrejši S2000 ali celo WRC dirkalnik, neprimerno večja.