Kakšen je vsakdan reševalca motorista: čakanje na klic in novo nesebično misijo

Ko smo ga obiskali, je bil ravno na intervenciji ...

Ko smo se ob dogovorjeni uri prišli na račun z Danijelom Andoljškom, reševalcem motoristom z dvajsetletnim stažem, ga ni bilo v prostorih ljubljanske reševalne postaje. S svojim motorjem je bil ravno na intervenciji. "Še enega smo rešili," je dejal sodelavcu, ko se je slabe pol ure pozneje vrnil in nam ponudil krepak stisk desne roke.

Reševalci motoristi so z začetkom maja začeli svojo novo sezono, ki traja do 2. novembra. Aktivni so prek dneva v času še primerne vidljivosti, ponoči svoje motorje pospravijo. Enako velja tudi za deževne dni, a šest motoristov z ljubljanske reševalne postaje letno vseeno opravi okrog 600 intervencij. Pokličejo jih vedno, ko se zaradi narave bolezni ali nesreče najbolj mudi. Čeprav so sprva pričakovali, da bodo reševalci na motorju čas do prihoda v primerjavi s klasičnim rešilnim vozilom zmanjšali za tretjino, zdaj tja največkrat pridejo v polovičnem času. Prav v teh prvih minutah pa se odvijajo vse ključne situacije za reševanje.

Reševalci delajo po tako imenovanem ruskem turnusu. Služba traja 12 ur, naslednjo izmeno nastopijo ponoči naslednji dan. Toda ker je reševalcev precej premalo – glede na obseg dela vsaj za okrog 40 odstotkov – in ker je treba upoštevati tudi dopuste in bolniške odsotnosti, marsikdo med njimi dela v precej bolj natrpanih urnikih. A ti moderni vitezi, ki vsak dan tvegajo tudi svoja življenja, da s predanostjo ter visoko usposobljenostjo rešujejo življenja popolnim tujcem, se v Sloveniji vseeno pogosto borijo za svoj obstoj.

Ko smo se ob dogovorjeni uri prišli na račun z Danijelom Andoljškom, reševalcem motoristom z dvajsetletnim stažem, ga ni bilo v prostorih ljubljanske reševalne postaje. S svojim motorjem je bil ravno na intervenciji. "Še enega smo rešili," je dejal sodelavcu, ko se je slabe pol ure pozneje vrnil in nam ponudil krepak stisk desne roke.

Povejte mi, se je dela reševalcev na terenu, ki so lahko dnevno v stikih s tragičnimi prizori nesreč in bolezni, resnično mogoče navaditi in ga sprejeti kot del življenja? Vsi reševalci v zdravstvu, ne glede na to, ali smo iz Ljubljane ali s podeželja, smo vedno prvi na kraju nesreče. Vsem nam taki prizori niso tuji. Navaditi se jih najbrž tudi ne moreš, za ta poklic preprosto si ali pa pač nisi. V tem primeru te bodo ti prizori in okoliščine zvili, potrli, hitro tudi izgoriš in svojega dela ne moreš več kakovostno opravljati. Kdor je reševalec daljše obdobje, verjetno te prizore vsaj delno kompenzira in jih nalaga nekam v podzavest.

Kakšen je vaš vsakodnevni delavnik, koliko stresa občutite že med čakanjem tu blizu središča Ljubljane, ko vas lahko že naslednjo sekundo pošljejo na intervencijo, v nekaj minutah pa nekje spet rešujete življenja? Po veliko letih dela stresa med čakanjem na klic ni več, pri mlajših kolegih je bržkone drugače. Nikoli ne vemo, kdaj nas bo nekdo potreboval. Lahko se bo to zgodilo čez kakšno minuto sredi najinega pogovora. Ko me pokličejo po ozvočenju, zagotovo po žilah steče nekaj več adrenalina. Jaz vem, da moram priti tja, a ne za vsako ceno. Moje zdravje je vedno na prvem mestu. Če bom do prizorišča prišel zdrav, v enem kosu in s trezno glavo, bom lahko tam tudi pomagal. Treba je biti zrel in ne izgubiti razsodnosti.

Reševalci motoristi ste pred novo sezono objavili videoposnetek z nujnih voženj, na katerem ne manjka vragolij in vožnje mimo strnjenih kolon vozil ali skozi natrpana križišča. Kakšni položaji so za vas na motorju najbolj nevarni? Že pred veliko leti nam je inštruktor dejal, da je najbolj nevarna vožnja skozi križišče pri zeleni luči. Ko imam zeleno luč jaz, jo ima tudi tisti, ki vozi v nasprotni smeri. Pogosto vsak, ki vidi zeleno luč, podzavestno še nekoliko bolj pritisne na plin. Tudi voznik, ki zavija in prečka mojo pot, bo poskušal ujeti prostor in speljati. In če v tem trenutku tudi jaz privijem ročico in poskušam za vsako ceno ujeti zeleno luč, se lahko hitro zgodi nesreča. Z vsakim kilometrom in vsako intervencijo smo začeli predvidevati položaje. Če predvidevaš, lahko preprečiš. Ko voziš mimo strnjene kolone, moraš dopuščati možnost, da te eden izmed avtomobilov ne vidi ali sliši, da se bo naveličal stanja v koloni in bo hotel tik pred teboj polkrožno obrniti. Nevarni so tudi uvozi z dvorišč, stranskih cest in podobno.

Torej ne glede na nujnost intervencije vedno vozite s kančkom zdrave previdnosti? Seveda, vedno vozimo z rezervo. Kjer je varno, gremo na polno, zato tudi imamo tako zmogljiv motor.

Kako hitro se lahko odpravite na pot? Ko dobim klic, izpred reševalne postaje odpeljem v približno 40 sekundah. Oblečem jakno, podkapo, rokavice in čelado in odpeljem. Ljubljano dobro poznam, zato največkrat vozim kar na pamet.

Koliko informacij o intervenciji že imate med vožnjo? Sporočijo mi samo ključne podatke. Torej naslov, morebitno številko vhoda v stanovanjski objekt, povedo mi tudi, ali gre za bolezen ali poškodbo. Največkrat nas nočejo obremenjevati z okoliščinami, na primer, da nas čaka hudo poškodovan otrok. Taka informacija te lahko še podžge, da pozabiš na tisto sveto pravilo o previdnosti in nezavedno začneš voziti hitreje, začne se ti muditi, preprosto hočeš biti tam še prej. To se ne sme zgoditi. Se kdaj jezite na tiste voznike, ki se prepočasi ali napačno umikajo reševalnim vozilom? Verjemite mi, da se s tem ne obremenjujem. Vedno razmišljam, kaj bi šlo lahko narobe, in predvidevam vse mogoče položaje. Če bi se jezil na voznike, bi bil že nekoliko bolj odločno na plinu in manj pazljiv. Nas pa avtomobili res manj ovirajo kot klasična rešilna vozila, po drugi strani pa nas drugi težje opazijo.

Toda modra luč in sirena vam na cesti še ne dajeta absolutne nadvlade nad preostalimi udeleženci v prometu. Kako ste zakonsko odgovorni v primeru nesreče? Pravno-zakonsko smo povsem odgovorni. Če smo na nujni vožnji, je to le malenkostna olajševalna okoliščina. Vseeno pa smo krivi, tudi če nam gorijo luči in zavija sirena. Ko prekoračimo hitrost, ko ne vozimo po predpisih, je to v neskladju z zakonom in to počnemo na lastno odgovornost.

Katera nesreča se vas je najbolj dotaknila, morda tisto množično trčenje na avtocesti pod Golovcem na ljubljanski vzhodni obvoznici? Da, ta nesreča je bila najtežja v karieri. Tam sem se res iznenada srečal s tolikšnim številom poškodovanih oseb in vse so bile še žive. Takrat sem se počutil res nemočnega. Bil sem sam in sprva kar nisem vedel, kje naj se lotim reševanja. Tisti dan je bila to že tretja huda prometna nesreča. Prva se je zgodila dopoldne na isti lokaciji, druga pa zjutraj na razcepu Zadobrova. To je bil res črni dan.

Je mogoče izkušnje iz posameznega reševanja izkoristiti za napredek v prihodnosti ali pa je vsaka intervencija zgodba zase, na katero vpliva veliko nepredvidljivih dejavnikov? Iz vsake intervencije se lahko kaj naučimo. Že ko se peljem nazaj, sam pri sebi razmišljam, kaj bi lahko drugič naredil bolje. Toda intervencija se odvija v nekaj sekundah in minutah, takrat poskušaš vse narediti po svojih najboljših močeh. Naučeni smo, kako na prizorišču določiti prioritete. Če zagledam večje število ponesrečenih, si moram na primer najprej vzeti nekaj sekund in prek centrale zahtevati okrepitve.

Video - Danijel Andoljšek predstavlja potek tipične intervencije

Bi očividcem nesreče svetovali, naj pomagajo reševalcem? Zakaj se ljudje vseeno redko odločijo za pomoč, zakaj se številni raje prelevijo le v opazovalca? Bi vi skočili zraven?

Ne upam si odgovoriti, verjetno bi odgovoril šele, ko bi se res znašel v takem položaju … Res je, tega nihče ne ve. Dejstvo je, da ljudje premalo pomagajo. Toda v kritičnih trenutkih skoraj ne moreš narediti nič narobe. Če na primer nekdo močno krvavi, je povsem logično, da je treba to krvavitev na nek način ustaviti. To so zelo minimalni postopki, ki zahtevajo tako malo znanja. Samo korak, ko prestopimo mejo strahu, je treba storiti, nič drugega.

Ko opravimo vozniški izpit, je za nami tudi tečaj prve pomoči. Verjetno ga velika večina z leti pozabi. Bi bilo treba to znanje osveževati ali so ti temelji morda del naše podzavesti, da jih v ključnem trenutku znamo uporabiti? Očitno ne, saj bi bilo v nasprotnem primeru več pomoči naključnih mimoidočih. Vaje iz prve pomoči bi se morale vsekakor izvajati pogosteje. Ljudje bi morali bolje poznati temeljne postopke za zaustavitev krvavitev, kdaj začeti masažo srca, kdaj človeka obrniti na bok … To so vse preprosti postopki. Seveda pa mora vsak presoditi, ali lahko pri morebitni nesreči pomaga varno. Vaše življenje ne sme biti ogroženo.

Zelo tanka je linija med življenjem in smrtjo. Z leti začneš drugače gledati na življenje. Vsakodnevni majhni prepirčki hitro izgubijo svoj smisel, to velja tudi za domače okolje. Takrat pomisliš, da že jutri morda ne bomo več vsi skupaj. Sam zagotovo znam ceniti vsak dan, ki ga preživim s svojimi dragimi.

Vsi imamo v službi kdaj slab dan. Večina navadnih smrtnikov lahko tudi tak dan v službi nekako preživi, pri vas pa muhavosti in slabe volje preprosto ne sme biti. Od mene vsi pričakujejo popolno storitev. Tudi če imamo slab dan, tega ne pokažemo. Vsak dobi popolnoma enako oskrbo kot takrat, ko sem odlično razpoložen. Da, tudi mi smo ljudje, življenje ni rožnato, vsak ima kakšne osebne težave. Ko se oblečemo v uniforme, te težave pustimo v civilnih oblekah in pacienti tega ne smejo začutiti. Tudi to je del naše osebnosti in specifičnosti poklica, enako kot spopadanje s tragedijami.

Kako se je po koncu dvanajsturnega delovnika preobleči v kavbojke in majico ter se odpraviti domov? Kako težak je ta preklop? Služba ostane v omarici. Nikoli nisem imel težav s tem. Psihologi razlagajo, da imamo čisto vest. Na prizorišču intervencije damo vse od sebe in zato nas te okoliščine pozneje ne obremenjujejo. Vsaj pri meni je tako. To je spet tisti sestavni del našega poklica, za katerega moraš biti rojen. Če tega preklopa ne bi mogel storiti, bi to delo najbrž moral opustiti.

Verjetno kot izkušeni reševalec tudi na dragocenost življenja gledate precej drugače od večine, skoraj vsak dan ste v stiku z zgodbami, kjer življenje in smrt ločijo malenkosti, sekunde … Zelo tanka je linija med življenjem in smrtjo. Z leti začneš drugače gledati na življenje. Vsakodnevni majhni prepirčki hitro izgubijo svoj smisel, to velja tudi za domače okolje. Takrat pomisliš, da že jutri morda ne bomo več vsi skupaj. Sam zagotovo znam ceniti vsak dan, ki ga preživim s svojimi dragimi.

Če bi bili spet mladi, bi spet postali vitez na reševalnem motorju? Za delo reševalca sem se odločil takoj po srednji šoli, vsekakor se bi še enkrat odločil enako.

Kako postati reševalec – motorist?

Andoljšek nam je povedal, da je o reševalcih motoristih že leta 1994 razmišljal njegov kolega Robi Sobol, njegova ekipa pa zdaj deluje že dvanajsto leto. Te službe kakopak ne more opravljati vsak, saj to ni le vsakodnevna vožnja z motorjem. Ta je le osnovno sredstvo, da reševalec pride do svojega delovišča in začne s svojim primarnim delom, torej oskrbo poškodovancev ali obolelih oseb. Andoljšek pravi, da mora reševalec pred vstopom v ekipo motoristov v okviru njihove reševalne postaje popiti kar precej grenke in kisle vode. Motorist je na prizorišču prvi reševalec in tam ljudje od njega upravičeno pričakujejo veliko. Vsak motorist mora biti najprej vsaj pet let reševalec v klasičnem rešilnem vozilu, prav tako za kategorijo A ne sme biti mladi voznik. Ko ima potrebne izkušnje, začne delo reševalca motorista kandidata. Pošljejo ga na usposabljanje v center AMZS na Vransko, kjer reševalci sodelujejo z inštruktorjem Branetom Leganom. Po letu pripravništva nato inštruktor poda svoje mnenje, ali je kandidat sposoben za začetek samostojnega opravljanja poklica. "Na podlagi skupnih izkušenj in treningov so tveganja za motoriste znatno zmanjšali. Zdrsi se sicer dogajajo, a najpogosteje so to le manjše poškodbe. Upam, da je največjo ceno moral plačati kolega Peter Napotnik, ki mu je pred leti na Tržaški cesti vožnjo presekal avtomobil. Njegova roka je bila tako močno poškodovana, da danes ne more biti več reševalec na motorju, zato pa nam pomaga pri pisarniških delih," je o izobraževanju povedal Andoljšek.