"Zdi se mi, da nam je najlepše, kadar smo na poti brez načrta"

"Na pot se odpravi brez pričakovanj in objemi življenje, kot je," je izjava Evalda Flisarja in Urška Krišelj Grubar s svojo družino sledi temu vodilu. Brez pričakovanj pa je nastala tudi odlična popotniška knjiga Okrog sveta do srca (izšla je pri založbi Sanje), ki jo je družina izdala po trimesečnem potovanju okoli sveta. Njeno sporočilo je jasno: potovanje z otroki je mogoče, z njimi lahko gremo dlje kot do najbližje hrvaške obale, denar in služba nista izgovor ter ko se ženska odloči, da gre na potovanje, potem se to uresniči. Kot je že nekoč rekel dr. Janez Rugelj: "Vsega so krive ženske," torej tudi tega, da ne potujemo dovolj, če si tega želimo. Zato smo na pogovor o potovanjih z otroki povabili krivi del družine.

Kam gre družina Grubar, ki jo poznamo po nenavadnih potovanjih, v času poletnih počitnic? Tudi družina Grubar že petnajst let hodi na eno in isto lokacijo v Grčijo blizu albanske meje. Res pa je, da gremo na potovanje konec junija, ko je tam še zelo sveže in ni turistov. In tudi mi obožujemo morje in gostoljubje Grkov. Letos smo se tja peljali s trajektom, nazaj pa smo šli z avtom čez Balkan. Na počitnicah smo bili štiri tedne, tri tedne v Grčiji, en teden pa smo potovali do doma. Pri nas kar traja, da se sprostimo, v enem tednu nam to nikakor ne uspe, potem pa počasi začnejo padati okovi, maske. Sama prav čutim, kako z mene padajo različne plasti, ki se jih v vsakodnevnem tempu sploh ne zavedam.

In kaj počnete na dopustu? Živimo z domačini. Od njih se učimo njihovega poletnega ritma. V zalivčku, kamor zahajamo, vsako leto srečamo iste družine, ki se vračajo najbrž po isto kot mi. Po en tak naravni red. Nič kaj posebnega ne počnemo. Samo smo. Tam je to lažje kot doma. Všeč nam je, ker smo sprejeti taki, kot smo. Najbrž je to to, po kar prihajamo vsako leto. In potem, ko pridemo domov, imamo kar malce krize, da se spet navadimo. Se mi zdi, kot da smo tam bolj živi, bolj naravni.

Ste imeli težave z navajanjem nazaj v ustaljeno okolje, tudi ko ste prišli s potovanja okoli sveta? Ja, a tisto je bilo pričakovano, ker smo bili dlje zdoma, zato me je letos še toliko bolj presenetilo, da sem doživela tak šok že po enem mesecu. Imamo majhno hišico, a se mi je zdelo vse preveliko, en kup odvečnih reči, ki so me zmedle. Odnosi z ljudmi so tudi drugačni, kot sem jih bila vajena tisti mesec. Kot da ne prodrejo v globino. A človek se hitro privadi nazaj, je pa dobro sem in tja na svoje življenje pogledati z distance, da ga lažje ovrednotiš.

Grčija je vaš glavni dopust, kolikor pa vem, ste vedno polni idej in se občasno podate tudi na krajše izlete. Imate kakšne predloge, kaj vse se lahko počne z manj denarja? Idej imava s Tomažem vedno polno glavo. Zdaj, ko ni denarja, jih je še več. Vsi štirje imamo radi vlake, zato za avgust načrtujemo še eno pot s spalnikom do Splita in potem naprej na Lastovo, kjer imamo prijatelje, ki pri nas pozimi smučajo. Letos smo v Grčiji spoznali družino z majhnima otrokoma, ki so se pripeljali na dopust s 30 let starima vespama. Potem ko so si odpočili v našem zalivčku, so se z minimalno prtljago odpeljali raziskovat grške otoke. Ko so se vrnili spet nazaj v naš zaliv, so bili navdušeni in seveda se je navdušenje preneslo na nas, tako da zdaj potihoma sama že poizvedujem za vespami. Mika nas tudi ob reke, jezera, v hribe … In potem gremo.

Kako pa popestrite potovanje, da je tudi otrokoma bolj zanimivo? Ja, ali pa ga otroka popestrita nama, da je nama še bolj zanimivo. Vsakič se kaj spomniva, rada imava eksperimente. Zavedava se, da je čas ob otrocih odmerjen, zato ga poskušamo skupaj preživeti čim bolj kakovostno. Letos smo po Balkanu iskali boga. Tako smo malo za šalo rekli našemu eksperimentu. Iskali smo ga v pravoslavnih, katoliških in muslimanskih svetiščih, ki smo jih obiskovali od Grčije, Albanije, Makedonije, Črne gore, Bosne in Hercegovine do Hrvaške. Ugotovili smo, da se ne skriva tam, kjer je veliko ljudi, ampak da ima rad bolj zapuščene kraje. In da ga največkrat najdeš tam, kjer ga ne pričakuješ. Zanimivo je bilo opazovati otroke, kako se odzivajo na tako imenovane svete kraje.

Se vam zdi, da je treba imeti z otroki bolj dodelan program animacije? Vsak otrok je edinstven. Najina sta res precej zahtevna, zelo zelo radovedna in zato tudi naporna. Okoli sebe potrebujeta dogajanje, ampak se znata zamotiti brez kakšnega vnaprej dodelanega programa. Sin lahko ure in ure opazuje mravlje in druge žuželke, hčerka išče predmete v naravi, iz katerih potem kaj sestavlja, ali pa že najde kakšno sorodno dušo, s katero se zaigra. Na potovanja nikoli nismo nosili igrač, zato da jih potem sami naredimo iz odpadnih stvari, in zdaj, ko kam pridemo, gresta takoj na lov za smetmi. Tudi doma je smetišče ena najbolj priljubljenih točk za igro. Če je pa treba animirati, je pa moj mož pri tem zelo spreten in ju odpelje na raziskovalno akcijo.

Je potovanje z otroki naporno? Če gre res za potovanje v neznane kraje na konec sveta, je potovanje z otroki gotovo malo bolj odgovorno, pa tudi fizično napornejše. Vsaj na začetku poti, potem pa stvari stečejo, sploh če greš brez prtljage ali z zelo malo te in brez pričakovanj, da moraš priti na točno določen cilj ob določenih dnevih. Letos mi je pred potovanjem novinarska kolegica rekla: "Na pot se odpravi brez pričakovanj in objemi življenje, kot je." Otroci so pri tem bolj spretni, mi odrasli pa se moramo tega še malce naučiti.

Se vam zdi, da ste na potovanju drugačni kot pa v vsakdanjem življenju? Ja, meni se že zdi tako, sploh ko mine nekaj časa. Bolj smo si podobni. Saj to je normalno, doma imamo vsak svoje obveznosti in se je treba malo več prilagajati. Nekje stran od obveznosti je lažje preklopiti na intuicijo, bolj veš, kaj ti je všeč in kaj ti ni, česa si res želiš in česa ne, več je prostora, da si prisluhneš. Zdi se mi, da nam je najlepše, kadar smo na poti brez načrta in nas kar nese. Tedaj srečamo prave ljudi, vse se zgodi, ampak doma ta magija izgine. Doma potrebujemo načrt, jasno vizijo, red, ki se ga držimo. Vsaj kolikor toliko.

Kako pridejo ideje za potovanja? Čez leto nas že grejejo, recimo ko pride deževno obdobje. Z možem veliko sanjava, pravzaprav vsa družina, ker smo vsi radi na poti. In ta pot se ne konča, saj na neki način potujemo tudi, ko smo doma. To je način življenja. Všeč nam je na poti. Tudi naša pot okoli sveta še ni končana, saj imamo nenehno priložnosti, da jo podoživljamo. Pisanje knjige je bilo že eno od teh, pa pripovedovanje drugim ljudem o poti je spet nova priložnost, da smo na poti. Vsaj z mislimi.

Na poti okoli sveta ste pisali zapiske, ali tudi na drugih potovanjih zapisujete svoja občutja? Ko smo potovali okoli sveta, sem zelo pridno zapisovala, tako zelo, da sem rekla, da če bomo še kdaj šli za dlje časa, ne bom nič pisala, beležila s fotoaparatom, kamero, ampak se bom samo prepustila. Zdržim kakšen teden, dva, potem pa me zagrabi, da dokumentiram. Sem pač novinarka. Mogoče bi bil pa to dober eksperiment za prihodnjič, da se zadržim. Mogoče svojemu spominu ne zaupam dovolj.

Po ideji pride načrtovanje poti. Ste že natrenirani ali morate še vedno vse organizirati? Toliko si že zaupava, da sproti urejava, kaj bomo počeli, nimamo programa. Če mi zmanjka kakšna obleka, potem imam razlog več, da si jo kupim (nasmeh). Ko smo potovali okoli sveta, sva pa morala pravočasno kupiti vozovnice in narediti nekaj rezervacij.

Tomaž v knjigi piše, zakaj ste bolj redka vrsta v Sloveniji. "Posnemalcev ne bo veliko. Eni pravijo, da nimajo časa, drugi denarja, tretjim je ovira sinov nogomet ali hčerina glasbene šola. V resnici pa je osnovni problem, da si ne želijo in ne upajo vzeti časa, da bi uzrli sebe in svoje odnose v pravi luči." Slovenci veliko potujemo. Manj je recimo družin, ki grejo na daljšo pot s šoloobveznimi otroki za dlje časa. Je pač nekaj več dela, da se na poti dela še šola. Eni imajo sredstva, pa imajo potem veliko izgovorov, zakaj ne grejo, drugi imajo želje in voljo, pa denarja ni nikoli zadosti. Vedno nekaj zmanjka. Zato je treba biti res hvaležen, kadar se stvari izidejo. Ljudje danes nimajo hrane in potem sploh ne razmišljajo na ta način, nekateri se borijo za službe in si ne upajo vzeti preveč prostih dni, da je ne izgubijo, ampak če že pride priložnost in če je želja, je pa lepo, da je človek ne zapravi. To se mi zdi dobra naložba za vso družino. Malo je treba pa tudi zaupati. Vsega se ne da imeti pod nadzorom, zato je daljša pot tudi fina terapija, sploh za obsedence z nadzorom. Spoznavamo veliko družin, ki potujejo, pa nimajo nekih dodatnih prihodkov, je pa res, da potem zmanjka za kakšen boljši avto.

Kako pa je s strahom pred potovanjem? Če me je strah, potem se tega ne lotim. Sama pri sebi vidim, ko me recimo popade strah med letom, pa ta strah ni nujno vezan na potovanje, potem se mi ponavadi vse zaplete. Če samo pomislim, da bo šlo kaj narobe, potem gre. Lani, ko smo nameravali na pot s kolesi iz Šenčurja do Grčije, me je bilo malo strah, pa se je zapletlo, tako da je šel potem Tomaž sam, pred potjo okoli sveta pa nisem razmišljala o strahovih, najbrž potem ne bi šli.

Mediji nam poročajo o nasilju po svetu, o kriznih razmerah, da nas postane kar strah iti malce dlje stran od tega, kar poznamo. Pa svet ni tako strašen, ne? Ne, svet je lep. Ljudje so prijazni, pripravljeni pomagati na vsakem koraku. Sem in tja se že najde kakšen nepridiprav, ampak saj obe veva, kako delujemo mediji, potem izpostaviva prav tega nepridiprava. In negativna informacija se v nas bolj zakorenini in je ne izpodrine 20 pozitivnih.

Ženske pogosto naletimo na težavo, da naša želja po potovanju in odkrivanju sveta pri partnerju ni sprejeta. O tem pišete tudi v svoji knjigi, da vaš mož nad idejo o potovanju okoli sveta najprej ni bil ravno navdušen. Kako vam ga je uspelo prepričati? Pri tem lahko pomembno vlogo odigrajo otroci, ker najbrž ni očeta, ki svojim otrokom ne bi želel dobro. In če verjame, da lahko potovanje otrokom prinese dobro popotnico in če ima to možnost, da gre, ga lahko tudi žena prej ali slej nekako usmeri v to. Prepričati ga je težko. Ustvariti mora pogoje, da se v njem porodi tako močna želja, da jo potem izpelje. Kako? To bo pa vsaka žena najbolje vedela za svojega moža.

Kaj pravzaprav odkrivate v novih državah? Nekaj, kar kdo svetuje, nekaj, kar je glavna znamenitost, ali se ravnate zgolj po svojem občutku? Hitro smo ugotovili, da na poti iščemo tisto, kar je namenjeno nam, ne tistega, kar je pred nami doživel že kdo drug. Tudi opevane turistične znamenitosti v velikih mestih niso tisto, kar mi iščemo. Odkrivamo sebe v novih okoljih, drug drugega. Prav fino je na novo odkrivati na primer moža (smeh, op. p.) …

Opažate, da so vam všeč druge stvari kot vašima otrokoma? Ja, to pa. Midva sva oba družboslovca, bolj usmerjena v ljudi, družbo, najin sin na primer pa je ljubitelj živali. In potem se učiva navduševati nad črički, želvami, kačami, ribami, mravljami, ribami, pticami. Neverjetno, kaj vse opazi. Hčerka, ki gre zdaj v šolo, pa se v zadnjem času navdušuje tudi nad notranjimi organi človeka in prav težko že najdeva odgovore na njena vprašanja. Ja, učiva se od svojih otrok. Na poti je to sploh lahko zelo zabavno, saj doma ponavadi nikoli ni dovolj časa, da bi se res poglobili v zanimanja svojih otrok.

Kako izpeljati potovanje z manj denarja? Mi ga imamo vsako leto manj, pa se mi zdi, da je z manj lahko tudi več. Sploh lani, ko je šel mož s kolesi od doma do Grčije, sam z obema otrokoma, je bila izkušnja za otroka veliko bolj intenzivna kot na primer pot okoli sveta. Tu sta kilometre premagovala sama, tam pa smo se vozili z letalom. Letos smo šli na pot s starim, razpadajočim kombijem, morebiti bomo primorani pa prihodnje leto peš. Eksperiment bo dober, naložba v otroke pa sploh.

Zakaj radi potujete? To je najtežje vprašanje. Ne vem, tako se nam zdi prav. Ker si pridemo bližje. Sebi in drug k drugemu. Pa ker radi spoznavamo novo. Ker smo take sorte, da se radi učimo. Ne vem natančno, odgovor najbrž še pride na kateri od novih poti.