Pokhara v preddverju Himalaje

Nepalsko mesto, ki se ob jezeru Fewa spogleduje z zasneženim zobovjem strehe sveta, je odskočna deska za treking v kraljestvo Anapurne in priložnost za posvetne užitke po vrnitvi v civilizacijo.

1 / 14

2 / 14

3 / 14

4 / 14

5 / 14

6 / 14

7 / 14

8 / 14

9 / 14

10 / 14

11 / 14

12 / 14

13 / 14

14 / 14

Od birokratskega do pristnega stika z mestom Prvi stik s Pokharo je strogo birokratski, ko si si primoran urediti takšna in drugačna dovoljenja za treking v osrčje ali na obrobje Anapurne, zato pa je drugo snidenje – po vrnitvi z večdnevnega "kolenogrizenja" – toliko pristnejši. Ob svežem sadju, ki teče, se ti končno uresničijo sanje, nedosegljive v gorskih vaseh okrog mogočnega himalajskega gorskega masiva, predenje med ajurvedsko masažo priča o nebrzdanem ugodju razbolelih mišic, gurmanska večerja, ki neprekosljivo zamenja (skoraj) vsakodnevno otepanje tradicionalnega nepalskega dal bhata na trekingu, pa lahko naključno postane prav "romantično" doživetje … ob svečah.

V Pokhari namreč urno ponotranjiš zlato pravilo: ko pade mrak, nikamor brez svetilke, saj nikoli ne veš, kdaj bo zmanjkalo elektrike; morda za minutko, dve, morda za dve uri ali vso noč. Nepalci, ki se sicer kopajo v naravnih virih energije – sonce neutrudno žge, po prostranostih države se podi veter in reke se penijo med zasneženimi vršaci –, so nekaj hidroelektrarn zgradili s finančno pomočjo Indije in Kitajske, kamor morajo zdaj izvažati toliko energije, da zadostijo njihovim potrebam, sami pa so se vdali v usodo vsakodnevnih električnih mrkov.

Jezero Fewa, ki se spogleduje z zasneženim zobovjem Himalaje Tretje največje nepalsko mesto, ki leži dobrih 200 kilometrov zahodno od Katmanduja, je precej bolj umirjeno od prestolnice Nepala, prav tako ima milejše podnebje, ki ga narekujeta nižja nadmorska višina in jezero Fewa. Globokomodro sladkovodno jezero se v jasnih dneh spogleduje z zasneženim zobovjem Himalaje. Z jezerske gladine tam daleč na obzorju zrastejo Anapurna, Mačapučare in Daulagiri, pa še prgišče bolj oddaljenih špic. Kar triperesna deteljica desetih najvišjih vrhov na svetu – Anapurna I, Daulagiri in Manaslu – je od jezera oddaljena manj kot 50 kilometrov zračne razdalje, zato je Pokhara odskočna deska za številne osvajalce in obiskovalce nekoristnega sveta.

Objezerski pas je (turistična) duša Pokhare. Ob robu jezera se v jutranjem soncu lesketajo barčice živopisanih odtenkov, ki jih lahko najameš ali pa se pustiš zapeljati do otoka sredi jezera, kjer v vrtincu jutranjih daritev kraljuje majhen hindujski tempelj. Malce drugačen vrtinec pa je Mednarodni gorniški muzej v Pokhari, kjer v preddverju Himalaje domuje tudi slovenski kotiček z gorenjsko narodno nošo in fotografijami prelesti dežele na sončni strani Alp.

Miroljubni vrvež pokharskih ulic Pokharske ulice so sestavljanka kotičkov, ki bi utegnili ustaviti obiskovalčev korak. V isti stavbi se v prvem nadstropju bohotita restavracija in bar z razgledom na jezero, v pritličju pa se kot piščeta h koklji druga ob drugo stiskajo knjigarna, turistična agencija, trgovinica s spominki in prodajalna s športnimi oblačili in gorniško opremo. Mammut, Millet, North Face, Lowe Alpine in druga (obvezno!) zveneča imena proizvajalcev se nasmihajo z obešalnikov in polic – ti pa se ob cenah, vsaj petkrat nižjih kot pri nas, nasmehneš nazaj. Ponarejeno blago neverjetno spominja na svoje izvirnike, le material in dovršenost izdelave malce zaostajata. A v nekoliko manj ekstremnih razmerah se za sezono, dve ali tri prav dobro obnesejo tudi ti izdelki za plitvejši žep.

Čeprav se v primerjavi s katmandujskimi pokharske ulice zdijo kot miroljubni balzam, jih prav tako preveva značilen azijski vrvež. Svete krave se pomešajo med pločevino na štirih kolesih, ob robu ceste pa zvečer zrastejo stojnice s hrano, pravi magnet za vznemirjene vonjalne in okušalne brbončice, ki jih čez dan razvajajo stojnice s sadjem. Pokhara v globoki jeseni ponuja granatna jabolka, ananas, papajo, banane, mandarine, kokos in jabolka, ki se samostojno ali malo mešano izvrstno znajdejo tudi v sadnih sokovih, pravih vitaminskih bombah. Tudi družbe "pocukrano" prijaznih prodajalk spominkov nikoli ne zmanjka, prijetnejše pa so milozvočne nepalske melodije, ki jih tu in tam kakšen virtuoz izvablja iz umetelnega indijskega godala sarangi.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano
{{headline}}
{{display_url}}
{{description1}} {{description2}}