Sobota, 6. 5. 2017, 20.00
6 let, 7 mesecev
Je štopanje danes pred izumrtjem ali je preprostejše kot nekoč?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,43
Da je s štopanjem danes drugače, vidimo že na Dolgem mostu ob vstop na avtocesto. Tam so še posebej med konci tedna pred leti redno stali štoparji. To je bilo v preddigitalnem času, preden so nastale spletne platforme (pri nas Prevozi.org, mednarodna in največja pa BlaBlaCar), ki so večinoma nadomestile to navado. Vendar to ne drži za vse, kar dokazuje način potovanja Urbana Misleja.
Študent geografije in etnologije ter kulturne antropologije še vedno vsak petek štopa na Dolgem mostu, prevoz išče do domače Postojne. Pravi, da ne čaka dolgo, največ 15 minut, prej ali slej pa mu ustavi kakšen avto.
Zanj je štopanje način življenja, saj pri tem ni toliko pomemben cilj kot sama pot, ker je ta polna zgodb. "Ko potuješ z avtobusom ali vlakom, greš od točke A do točke B, medtem ko je pri štopanju pomembno tudi vse vmes. Nikoli ne veš, kje boš pristal, v katerem mestu, kam te bodo ljudje povabili. Že dolgo ne štopam zato, da bi bilo moje potovanje cenejše, temveč zato, kar se ti lahko pri tem načinu potovanja zgodi vse. Spoznaš veliko zanimivih ljudi, veliko izveš o njihovem načinu življenja in kulturnem okolju," svoje izkušnje in poglede strne Urban Mislej.
Štoparski video Urbana Misleja:
Spontanost in lokalnost
Prav spontanost je ena od osrednjih potez štopanja. Ob tem se sogovornik spomni svojega prvega štopanja pri 16 letih, ko sta s prijateljico nameravala potovati do Pulja, a ker ju je prvi prevoz, ki sta ga dobila, odpeljal do Italija, sta na koncu odšla tja. "Na pot za tri dni sva šla brez cilja, čeprav z mislijo na Hrvaško. Ko sva na koncu prišla do Palmanove, sva spoznala že veliko ljudi in samo v treh dneh se je nabralo ogromno zgodb."
Po besedah domačinov v turškem mestu Çorum turisti nimajo kaj počet, a Urban Mislej pravi, da prek Couchsurfinga - globalne izmenjave gostoljubja, predvsem v obliki prenočišča na domovih - spoznaš veliko novih ljudi in poskusiš dobro hrano.
Svoboda, spoznavanje ljudi, vpogled v lokalno življenje, pot, ki je pred ciljem - to so tiste stvari, ki Urbana Misleja prepričajo pri avtoštopu. Pri potovanjih ga še posebej vleče na Vzhod, sploh v države nekdanje Sovjetske zveze. Bil je že v šestih: v Moldaviji, Armeniji, Litvi, Latviji, Gruziji in Ukrajini. Prištopal je tudi že do Grčije, Španije, Francije, Liechtensteina …
A na Vzhodu je več fleksibilnosti, ki je zanj še posebej vabljiva, "vse je načeloma dovoljeno. Vsi se znajdejo po svoje. Predvsem pa mi je všeč gostoljubnost, seveda je ta prisotna tudi drugod, vendar je tam zelo izražena."
Med zasebnim in javnim prevozom
Kot je v svojem članku o štopanju zapisal estonski antropolog Patrick Laviolette, je štopanje mogoče razumeti kot nekakšen hibrid zasebnega in javnega prevoza. V drugem so ljudje sicer individualizirani prek nakupov svoje destinacije, a hkrati si delijo prostor in ob tem je v nasprotju z zasebnimi prevozi mogoča interakcija med njimi. Štopanje po meji zasebnega in javnega stopa ravno s tem, da se zasebni prostor avtomobila odpre za družaben ter nemonetarni odnos med nepoznanim prevoznikom in potniki.
Praznovanje prvega rojstnega dne hčerke voznika, ki je v Armeniji ustavil Urbanu Misleju in ga nato povabil na gostijo.
Štoparske zgodbe Urbana Misleja kažejo, kako lahko mimobežna srečanja med neznanci postanejo osebna. Naključni prevoz tako preraste meje pragmatičnega ter postane družabna in družbeno-kulturna izkušnja. Kot na primer armenska, ko "naju je moški, ki nama je s prijateljico ustavil, povabil na čaj za pol ure. Na koncu sva pri njem, 20 kilometrov iz Erevana, ostala tri dni, tudi na rojstnem dnevu njegove hčerke, kamor je bilo povabljenih 200 ljudi."
Ali pa v Franciji, ko ju je s prijateljem voznik, ki jima je ustavil na silvestrovo, povabil na zabavo v francoske Alpe. Tako sta novo leto praznovala v majhni vasi. "Pri štopanju na začetku dneva nikoli ne veš, kaj te čaka. Lahko bi se zgodilo, da bi takrat prespala na bencinski črpali in novo leto praznovala tam."
Popotnik, ki se na pot sicer najraje odpravi sam, ima veliko prijetnih spominov. V nekaj letih in po 30 tisoč prepotovanih kilometrih s pomočjo avtoštopa se jih nabralo kar nekaj. Med daljšimi potmi, ki jih je opravil na ta način, sta 16-dnevna do Ukrajine in nazaj v Slovenijo, in lanska, ki je poleti trajala mesec in pol. Do Gruzije je kupil enosmerno vozovnico, štopal do Armenije in nazaj v Gruzijo, potem pa do Turčije, Bolgarije, Romunije, Moldavije in nato vse do Slovenije.
Razlogov, da v digitalnem času, ko je štopanje dobilo svojevrstne spletne oblike, tega ne bi počeli v fizičnem prostoru, ni, poudarja Urban Mislej. Trdi, da je štopanje danes celo lažje kot nekoč. Zanimivo se mu zdi, da so ljudje do spletne platforme za prevoze, imenovane Prevozi.org, kjer ljudje pri nas stopijo v stik le prek telefonskih številk, včasih bolj zaupljivi kot do pobiranja potnikov ali iskanja voznikov na cesti.
Tudi spanje pod milim nebom
Slabih izkušenj nima. "Način vožnje je po mojem mnenju edina nevarnost, prvi občutek o človeku pa je tisti, ki je pomemben," pravi. Kako pa je s čakanjem, ki je eden od sestavnih delov tega početja? Odgovarja, da se je nekajkrat, a ne velikokrat zgodilo, da je kje čakal več ur.
Zaradi različnih dogodkov na poti se je kdaj, ko je kam prišel pozno zvečer, zgodilo, da je prespal kar v spalni vreči pod milim nebom. Ko je na primer ob štirih zjutraj prispel v Kišinjev, ni iskal prenočišča, temveč zaspal kar pred državno moldavsko televizijo. Zjutraj so ga tam uslužbenci pozdravili s kavo in piškoti, se spominja dobrodošlice.
Več kot 200 kilometrov od Istanbula do bolgarske meje je Urban Mislej prevozil s Kurdom. Na koncu sta skupaj preživel skoraj ves dan, si ob tem ogledala starodavno mesto Edirne, si privoščila dobro kosilo, vožnjo pa preživela ob pogovoru o razmerah v Kurdistanu, z etno kurdsko glasbo in uporniškim rapom v ozadju.
Danes je lažje štopati kot nekdaj
"Moram poudariti, da menim, da je danes lažje štopati kot pred desetletji," tudi pravi. Med razlogi navede izboljšanje infrastrukture, ki olajšuje cestna potovanja na daljše razdalje. Malo konkurence je drugi razlog, čeprav se lahko zgodi, da se na kakšni bencinski postaji na avtocesti v istem času kljub vsemu znajde več avtoštoparjev. Ob tem se tudi zgodi, da en voznik v avto naenkrat sprejme kar vse in tako vožnjo do določene točke nadaljujejo v skupini.
"Obožujem avtoštop v baltskih državah. Štopaš lahko kjerkoli, čakalna doba je minimalna, da ne govorimo o super pogovorih o aktualnih in preteklih zadevah. Od Vilne do Rige in nazaj mi je uspelo priti v manj časa, kot bi ga potreboval za potovanje z vlakom," pravi Urban Mislej.
Prav tako so ljudje še vedno pripravljeni ustaviti. "Velikokrat so to tisti, ki so štopali tudi sami, ali pa vozniki, na primer kamionov, ki si želijo družbe na dolgi poti." Z njimi se je Urban peljal že večkrat, med vožnjo pa na njihovi postelji, ki jo imajo za sedežem, ali na viseči mreži nad njo med potjo tudi že počival.
To je ena od možnosti, a večinoma je cesta priložnost za biografske izmenjave med voznikom in potnikom oz. potniki, vožnja pa tako vir različnih novih pripovedi, spoznavanj in izkušenj. V tem pogledu je polnovredna že mobilnost, Urban Mislej pa rad pogleda tudi v zakulisje mest. Če to ni preveliko, do tja hodi, sicer se zapelje. Kar želi videti, je celotna slika, ne le spolirana središča, medtem ko na poti sledi prostorskim in socialnim transformacijam zgrajenih okolij.
Štopanje vs. digitalno štopanje
Razlogov, da v digitalnem času, ko je štopanje dobilo svojevrstne spletne oblike, ne bi tega počeli v fizičnem prostoru, ni, poudarja sogovornik. Do platform, kjer ljudje poiščejo ponudnika prevoza, kot je pri nas Prevozi.org, je kritičen: "Pri nas je to skoraj že preraslo v pobiranje denarja. Ko so se prevozi začeli, je bilo drugače, bolj osebno, ker si se med vožnjo res pogovarjal. Zdaj je to bolj neka 'storitev': usedeš se v avto, tiho si vso pot, voznik na koncu vzame denar in te pozabi."
Seveda so izkušnje različne, interakcije med uporabniki pa bolj ali manj intenzivne, a tisto, kar želi poudariti Urban, je predvsem razlika v motivaciji ob teh mobilnostnih srečevanjih. Praviloma te je nekdo, ki ti "ustavi med avtoštopom, vesel, želi vedeti, od kod si, tako kot mene zanima on". Gre za čisto drugo perspektivo, je prepričan. Kot smo že omenili, predvsem družabno in nemonetarno. Mobilnost tako postane izkušnja sama po sebi, ne le nujnost prihoda na izbrano destinacijo.
Pri štopanju tako izkušnja sama po sebi postane že pot in mobilnost ni več samo nujni del do prihoda na izbrano destinacijo. Na fotografiji je strastni štopar Urban Mislej v Bolgariji.
