ljubezen
Nedelja, 10. 2. 2019, 4.00
5 let, 2 meseca
"Princa na belem konju ne bo. Čakamo ga zaman!" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,28
27
Dr. Saša Krajnc – psihoterapevtka, predavateljica, avtorica in coachinja.
Bliža se valentinovo – praznik zaljubljencev, ki smo ga sicer posvojili iz tujine, a je vse bolj priljubljen tudi pri nas. Številni samski se v tem času počutijo še posebej osamljeno in nesrečno. Tisti, ki so v ne tako zelo popolni zvezi, pa te dni malo bolj kot sicer tuhtajo, ali je partner sploh pravi zanje. O samskosti, ljubezenskih razmerjih in tem, kako biti zares srečen, smo govorili s psihoterapevtko in coachinjo dr. Sašo Krajnc.
Dr. Saša Krajnc je psihoterapevtka, predavateljica, avtorica in coachinja, ki ljudi navdihuje, da se osvobodijo notranjih spon pridnosti, presežejo strahove in se povežejo z avtentično notranjo močjo. Uči jih sprejemati odločitve, ki odražajo ljubezen do sebe in ki vodijo v uspešno življenje, izpolnjeno z ljubečimi odnosi.
Doktorirala je iz sociologije, poleg tega se je štiri leta izobraževala iz transakcijske analize ter zaključila specialistični študij za psihoterapevte na uglednem mednarodnem inštitutu IITAP v ZDA. Pridobila je mednarodno priznani certifikat EMDR inštituta iz ZDA, tako čez lužo kot doma pa še vedno redno nadgrajuje svoje znanje na najrazličnejših izobraževanjih in usposabljanjih.
Občutek osamljenosti kaže na pomanjkanje odnosa s sabo.
Kakšen nasvet bi dali tistim, ki so samski in s tem statusom niso zadovoljni, da bi jim bilo v tem času ali pa ne nazadnje v življenju na splošno lažje?
Trpljenje je stvar osebne izbire, ne življenjskih okoliščin. Če čutimo osamljenost, kadar nismo v ljubezenskem odnosu, in zato trpimo, je naša naloga, da se najprej naučimo biti sami s sabo. Narediti je treba prav to, česar se najbolj bojimo: stopiti v praznino in v temelje začutiti svojo osamljenost.
Občutek osamljenosti namreč kaže na pomanjkanje odnosa s sabo. Zato čutimo, velikokrat nezavedno, da nam brez partnerja nekaj bistvenega manjka. Čakamo princa na belem konju, da bi nas odrešil. ''Potrebujemo'' ga, da bi prek njega zmogli začutiti svoje bistvo. Na tak način se postavljamo v boleč položaj odvisnosti od drugih in poglabljamo občutke nemoči.
Kaj bi jim torej svetovali?
Z ljubeznijo bi jih spodbudila, naj pogledajo v ogledalo in se vprašajo, ali jim je všeč, kar vidijo. Če jim ni všeč, naj začnejo gledati na samskost kot na dragocen čas priprave na partnerstvo. Odločno naj se zavežejo procesu odkrivanja in spoznavanja sebe, skozi katerega se bodo naučili vzljubiti se. Ko bo prišel čas za partnerstvo, bodo lahko izbrali partnerja iz ljubezni do sebe – in ne zato, ker ga ''potrebujejo''.
Sogovornica svetuje: ''Zavežite se procesu odkrivanja in spoznavanja sebe, skozi katerega se boste naučili vzljubiti sami sebe.''
Na drugi strani pa so tisti, ki so povsem srečni kot samski ljudje, za zadovoljstvo ne potrebujejo partnerja, romantične zveze. V čem je njihova skrivnost? Kako priti do takšnega stanja duha?
V prvi vrsti je treba opustiti zmotno prepričanje, da ima kdorkoli razen nas samih moč, da nas osreči ali onesreči. Prav tako zmotno verjamemo, da bodo drugi poskrbeli za nas namesto nas samih.
Sprejeti je treba, da princa na belem konju ne bo. Čakamo ga zaman. Prevzeti je treba polno odgovornost za zadovoljitev svojih psiholoških in drugih potreb ter se naučiti sprejemati odločitve, ki odražajo več ljubezni do sebe.
Denimo, namesto da za valentinovo sanjarimo, kako lepo bi bilo, če bi imeli s kom iti na zmenek, peljimo za spremembo na zmenek sami sebe. Lahko si prižgemo svečke, skuhamo svoj najljubši čaj in poslušamo pomirjujočo glasbo (seveda odsvetujem pesmi v slogu ''vse me boli, ker te ni ...''). Lahko gremo sami v kino ali na krajši oddih v kraj, ki si ga že dolgo želimo obiskati. Postanimo sami svoj princ. Ravnajmo s sabo, kot si želimo, da bi drugi ravnali z nami.
Kaj pa bi rekli, da je težava pri osebah, ki si želijo najti življenjskega parterja, a jim nikakor ne uspe? Imajo previsoka merila, so prezahtevni?
Če imamo ponavljajoče se težave v odnosih, rešitev zagotovo ni v tem, da znižamo kriterije izbire partnerja. To enostavno ne deluje. Kar zagotovo deluje in tlakuje pot k izpolnjujočemu partnerstvu v prihodnosti, je, da prevzamemo odgovornost za svoje ponavljajoče se težave in si priskrbimo strokovno pomoč. Strokovnjak nam lahko pomaga razumeti, zakaj ponavljamo določena vedenja, čeprav nam ne prinašajo želenih rezultatov.
Naučimo se biti srečni sami s seboj in se zavedajmo, da je naša sreča odvisna od nas samih, da ni položena v roke drugim.
Se vam sicer zdi, da je dandanes prisoten tudi pritisk okolice, da si lahko srečen, izpopolnjen le, če si v srečni zvezi? Da te še vedno ljudje postrani gledajo, če rečeš, da uživaš v samskem stanu?
Vedno se bo našel kdo, ki nas bo, kot pravite, postrani gledal. Naša naloga je, da se naučimo upravljati strah pred izoliranostjo in osamljenostjo, ki se nam vzbuja, kadar ne izpolnjujemo pričakovanj okolice. Pa tudi to, da se vedno znova odločamo tako, kot čutimo, da je za nas najbolj prav.
Dandanes je tudi precej več ločitev, razhodov kot nekoč. Kaj je krivo za to? Bi morda lahko rekli, da so pred 50, 60 leti razmerja enako razpadala kot danes, a je bila ločitev sramota in so zato ostajali skupaj, danes pa se preprosto ločiš brez stigme?
Eden od pomembnih razlogov za razveze je ta, da imamo romantično predstavo o ljubezni. Zmotno verjamemo, da je pravi zakon tisti, v katerem se živi ''srečno do konca svojih dni''.
Na težave, do katerih v zakonu zagotovo pride, pa gledamo kot na znamenje, da partner ni pravi, in jih poskušamo na hitro razrešili tako, da zamenjamo partnerja.
Ne zavedamo se dovolj, da si partnerje izbiramo nezavedno in da nas najbolj pritegnejo takšni, ki ustrezajo podobi naših staršev, še zlasti v negativnih lastnostih. Zato se je za uspešen zakon treba zavzeto poglabljati vase, se naučiti iskreno in spoštljivo izražati čustva, opuščati obrambne in napadalne odzive in si priskrbeti ustrezno terapevtsko pomoč, kadar težav ne znamo razrešiti sami. Terapevt nam lahko pomaga v kratkem času razrešiti tisto, za kar bi sami potrebovali mesece ali leta.
Torej, namesto da ohranimo problem in zamenjamo partnerja, razrešimo problem in ohranimo partnerja. Seveda pa to ni mogoče v prav vseh primerih.
Če ne vemo, kdo smo brez partnerja, ali če čutimo, da razen njega v našem življenju ne obstaja nič drugega, smo v partnerskem odnosu najbrž izgubili sami sebe.
Ko smo v zvezi z nekom, nas lahko tako zelo prevzame ljubezen, da začnemo pozabljati nase. Kaj narediti, da se v ljubljeni osebi ne izgubimo?
Načrtno razvijajmo in negujmo svoje življenje na področjih, ki so samo naša, in se jim ne odpovejmo niti takrat, ko začnemo novo zvezo. Ohranjajmo stike s prijatelji, ki niso skupni, imejmo svoje hobije in neodvisno od partnerja počnimo še druge stvari, ki nas izpolnjujejo. Vsakodnevno si vzemimo čas zase.
Za preizkus, ali smo se izgubili v drugem, pa se lahko vprašamo, kdo smo, če nismo v partnerski zvezi. Bi se naše življenje v temeljih spremenilo ali morda celo zrušilo, če danes postanemo samski? Če ne vemo, kdo smo brez partnerja, ali če čutimo, da razen njega v našem življenju ne obstaja nič drugega, smo se v drugem najbrž res izgubili.
Nekako se zdi, da si vse bolj želimo najti recept za srečno, ljubečo, s spoštovanjem prežeto zvezo, ki bi trajala za vedno. Pa je to sploh v človeški naravi, da je vse življenje z eno samo osebo in da je v takšnem ljubezenskem razmerju srečen?
Če opredelimo srečo kot stanje človekove splošne dobrobiti, ki ga spremljajo občutki smisla in globokega osebnega zadovoljstva, potem je mogoče biti dalj časa srečen z isto osebo. Hrepenenje in upanje, da bo trajalo za vedno, pa izhaja iz otroškega dela nas, ki si želi občutke varnosti zagotoviti z vplivanjem na nekaj, nad čemer v resnici nimamo nobenega nadzora.
Vem, da se morda sliši paradoksalno: po eni strani lahko veliko naredimo za dolgotrajno partnerstvo, hkrati pa nimamo nobenega zagotovila, da bo večno trajalo. Predvsem zato ne, ker v odnosu nismo sami in ima drugi vedno pravico, da si premisli in odide iz odnosa.
Sprejeti tovrstno ranljivost v partnerskem odnosu in kljub temu ljubiti z vsem srcem namesto s figo v žepu, je po mojem mnenju globok proces osebnega zorenja, ki nas uči zdrave ponižnosti in poglablja našo človeškost.
''Zavedati se moramo, da je za dober partnerski odnos treba trdo delati in da ni realno pričakovati, da se bomo vedno počutili samo dobro in ljubeče," pravi dr. Saša Krajnc.
Kakšni so torej nasveti za dolgo in ljubeče razmerje?
Zorenje v zavestno partnerstvo je proces, ki ga je nemogoče zaobjeti v nekaj kratkih stavkih. Zato bi poudarila le, da se je treba zavedati, da je za dober partnerski odnos treba trdo delati in da ni realno pričakovati, da se bomo vedno počutili samo dobro in ljubeče.
Prav tako je treba opustiti zmotno prepričanje, da je za dober odnos treba le najti pravega partnerja. Resnica je ravno nasprotna: mi sami moramo najprej postati oseba, s katero si želimo biti v odnosu. Zato pa je potrebne veliko predanosti in volje za osebno rast ter spremembo.
27