Restavracija Evergreen: golf in zelo mešana mednarodna kuhinja

Joj, kako so ujezili stalnega člana naše posadke ustvarjalci iz restavracije Element v Črnučah. "First, dal si jim štirko, z ženo jeva pa bolj za trojko, če ne kar za dvojko." Vem, vem, na meji smo bili, ko smo jih ocenjevali, malce tudi pod vtisom podjetnega širjenja skupne Kaval po osrednji Sloveniji. Je pa tudi res, da ob našem obisku biftka niso mogli še enkrat speči in da smo pili raje preizkušenega Kabaja kot Belico, ki je v Kavalovih zgodbah pravzaprav hišno vino. Kot rečeno, našemu članu so v Črnučah pokvarili sobotno kosilo, mi pa smo se z razlogom odpravili na Smlednik, kjer v okviru tamkajšnjega golfkluba kot nekakšen country klub deluje Kavalov Evergreen.

Restavracija Evergreen Smlednik 200, 1216 Smlednik

Telefon: +386 41 366 249

Vhod v slabo označeno poslopje ni preprosta operacija, zdi se, da smo vstopili kar skozi garderobe, ampak na srečo se nihče ni preveč razburjal. Dodelili so nam izšolanega natakarja, ki nas je znal usmeriti in nam povedati, kaj je najboljše. Toda usoda je hotela, da so nam že po nekaj minutah določili drugega, ki na žalost ni dosegal iznajdljivosti prvega.

Notranjost poslopja je urejena kot zelo velika brunarica in les res prevladuje tudi v majhnih detajlih, celo v umivalnikih na lepo urejenih straniščih. Škoda, ker ideje niso izkoristili do konca in postavili na mizo tudi kakšen kos lesenega pribora. Lepo bi se skladal z delom ponudbe, ki jo imenujejo slovenska kuhinja. V tem sklopu ponujajo marsikaj (krompirjevo juho, razne golaže, štruklje, ocvrtega piščanca, žgance, žlikrofe, telečjo obaro, bakalco, kračo …), čeprav je tistega večera praktično vse že pošlo. Je to izgovor ali pa dejstvo, glede na to, da pri Kavalovi verigi znajo z gosti, ki pridejo v večjem številu. Če smo nazadnje v Elementu videli avtobus, so imeli tokrat v country klubu kar dve obletnici. Pa ste mislili, da so to prostori za debate ob cigarah in konjaku? Ne, na Smledniku že ne.

A kaj bi filozofirali in kopirali vzorce kapitalističnega zahoda, naročili smo nekaj s slovenskega jedilnega lista in nekaj z drugih delov sveta. Ideja pa je bila zapisana v jedilnem listu: slovensko-toskansko-provansalsko-mediteranska kuhinja. Mnogi bi protestirali proti takšnemu mešanju, mi pa ne, mi smo naročili (veliko) porcijo pršuta s parmezanom in rukolo, na drugi strani pa bučkino solato. Imajo še nekaj značilnih karpačev, pa tudi hobotnico v solati in tatarski biftek. Hrano sta pospremila izvrsten olivni in nepomemben beli kruh. Med pijačami smo se (tvegano) odločili za beli cuvee hišnega Belice, ki nas resnici na ljubo ni razočaral, se je pa s ceno 27 evrov že začel uvršati med razmeroma draga vina, ki jih ponujajo na golfu. Še posebej italijani in primorci letijo v nebo, nekoliko bolje je s francozi ...

Pri juhah smo se hoteli srečati s slovensko krompirjevo juho, ki so jo očitno pojedli množični udeleženci golfa, zato smo se morali zadovoljiti z znosno govejo juho ter s preveč nasitno koromačevo, ki so ji dodali ingver. A mi se nismo dali, steklenica belice se je počasi praznila, juhe so nas nasitile, zato je bil čas za nekaj drugega. Omizje se je hotelo seznaniti s slovenskim delom ponudbe in nudili so mulprato s krompirjevo pogačo, ki je bila kakopak soliden in to ne majhen biftek. Na drugi strani smo med kakšnimi desetimi rižotami naročili tudi tisto, ki se je zdela najmanj tvegana – s telečjim mesom, paradižnikom in zelenimi beluši. Poskušali smo že tudi boljše primerke in pomagala bi solata, ki pa so jo ob nenadni menjavi osebja pozabili pripraviti.

Škoda, pa tako lep dan je bil. Morda bi morali naročiti več francoskih specialitet: imajo namreč tudi gosja jetrca, morda bi se morali gibati v toskanskem območju – imajo lepo zbirko testenin, morda bi morali vztrajati pri ortodoksnejši mesni predstavi – imajo namreč florentince vseh kategorij, tudi tiste do okoli kilograma in pol. Ampak ne florentincev, ne rib, ne račk tokrat nismo objeli, smo pa na koncu prosili za sladico. Ob menjavi osebja je ritem tudi malce zastal, ampak lešnikova torta je bila na koncu tako sladka in tako težka, da smo se skoraj nasmehnili natakarju, ki nam jo je hotel polovico zaviti za domov. Malo boljše so bile skutne pite. Vse skupaj pa je bilo na koncu vseeno veliko cenejše, kot smo mislili. Le kakih 27 ali 28 evrov na osebo – brez vina seveda.

Povzetek

Še ena v verigi restavracij Kaval Group s podobno ponudbo, kot jo ima Element. Vse, kar se zdi moderno, a s prevelikimi porcijami in mešanjem mednarodnih kuhinj do nivoja vasabi in žganci oziroma za vsakega nekaj. Za country klub bi gost pričakoval malce natančnejši izbor oziroma bolj sofisticirano kuhinjo.

Vinska karta je solidna, na njej je mogoče najti marsikaj, na žalost pa so ljubše etikete veliko predrage.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.