Petek, 1. 7. 2016, 12.01
7 let, 2 meseca
Posestvo Lambergh: trd pristanek pri visokoletečem dvorcu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,60
Prenovljeni dvorec z modernim hotelom, bazenom in restavracijo v zadnjem času jezdi na različnih festivalih in tradicionalni radovljiški kuhinji.
Včasih je prav nerazumljivo, kako se v naših krajih lahko ista restavracija nekomu zdi sijajna, drugemu pa preprosto slaba. Dobro, nekaj je odvisno od okusa posameznika, nekaj pa je tudi zaradi tega, ker lahko kakovost močno niha zaradi različnih kuharjev, postrežbe ali celo odnosa lastnikov.
Lambergh Château & Hotel
Dvorska vas 37 a, 4275 Begunje na Gorenjskem
Telefon: +386 8 200 5000
Pri Lamberghu v Begunjah je že tako. Morda zato, ker je že projekt preveč visokoleteče zastavljen. Menjave lastnikov pri projektu, ki bi rad bil vse in nič, so več kot očitne: wellness, graščina, moderen dizajnerski hotel, restavracija, kjer včasih degustirajo za 16 evrov, drugič pripravljajo radovljiške okuse, spet tretjič pa bi bili hudo razkošna destinacija. Vse skupaj deluje milo rečeno shizofreno in treba je dodati, da se v Lamberghu še nikoli nismo zares dobro počutili.
Tudi v nedeljo pred tednom ali dvema ne, ko smo okoli treh prosili, ali lahko dobimo kosilo. Natakar ni bil prepričan, ali je to sploh mogoče. V dvorcu, ki se je, verjetno pod prejšnjim lastnikom, imenoval Drnča, zdaj pa je njegovo ime še bolj prestižno, Chateau&Hotel Lambergh, bi pa že lahko vedeli, ali imajo ali nimajo kosila.
V vsakem primeru niso imeli ne vinskega lista ne jedilnega lista. Obe karti naj bi bili v izdelavi. Natakar je odšel v kuhinjo ter po krajši debati in analizi obstoječega stanja v neposredni proizvodnji prišel povedat, da če je nujno, lahko dobimo špargljevo ali govejo juho. Nobenih hladnih predjedi, nobenih drugih namigov, le še nekaj mesa za glavno jed bi se lahko našlo.
Špargljeva juha s trdo kuhanim, ne poširanim jajcem
Tako smo vzeli, kar je bilo ponujeno. Špargljevo juho so ovenčali z jajcem, ki je očitno želelo biti poširano, pa se poskus ni povsem posrečil. Izjalovil se je tudi poskus, da bi malicali govejo juho. Pomota, je priznal natakar. Goveje juhe ni bilo, prišla je pegatkina. Mogoče za odtenek preslana, s testeninami in trakovi jušne zelenjave. Zraven so prinesli soliden čebulni kruh in hišni chardonnay, ki ga za Lamberghove pridelajo pri Aleksu Simčiču v Brdih. Solidno vino, čeprav gre za zelo osnovno linijo, je bilo pravzaprav edino, ob cabernet sauvignonu iz taiste kleti, ki je bilo na voljo na kozarec.
Pozneje, ko smo se sprehodili po veliki dvorani, pa smo – prepozno – ugotovili, da imajo v hladilnikih še kar nekaj dobre kapljice, celo nekaj šampanjcev smo opazili. A kot rečeno, moštvo nima vinske karte, zato je naročanje hudo oteženo.
Telečji hrbet ...
Tudi pri glavnih jedeh so se morali v Begunjah odločiti, kaj sploh lahko v nedeljo ponudijo. Pri ribah so našli brancina ali lososa za 18 evrov ter postrv za 15 evrov. Pri mesu telečji hrbet ali telečji file za 18 evrov ter piščančji dunajski zrezek ali svinjske medaljone za 15 evrov. Priloge so krompir in zelenjava, povsod isto, so nas še podučili. Izbira je majhna, cene pa kar visoke.
Prav hecno je, kako so lahko restavracijo hvalili po časopisih. Prav ne upamo si pomisliti, da bi bilo povsem drugače, če bi se predstavili in povedali, da bomo o njih napisali kakšen članek. Po drugi strani pa je mogoče, da se vzamejo skupaj samo za razne festivale ali, tako kot mnogi, za Odprto kuhno. Nekajkrat na leto.
... in telečji biftek.
Naj delajo, kar hočejo, smo si mislili, in naročili tako telečji file kot telečji hrbet. In obakrat dobili enako prilogo, pečen krompir, drobljenec in nekaj zelenjave. Povsem solidne jedi, pripravljene, kot se spodobi, korektno meso in priloge, ki so se rimale z mesom, pa tudi s Simčičevim cabernetom. Vina Aleksa Simčiča so bila tako ali tako najboljši del sončne nedelje pri dvorcu Lambergh, ki so ga počasi začeli obkrožati grozeči črni oblaki.
Mousse iz likerja Baileys
Še preden je začelo zares treskati, smo si zaželeli sladice. Ena možnost je bil mousse iz likerja Baileys. Rahlo nerazumljiva jed, preveč kremasta, s premalo alkohola, po katerem je bila poimenovana. Bližje svojemu poslanstvu je bil creme brulee, obe sladici pa sta imeli bogato in enako spremstvo: nekaj svežih malin in malinov sladoled, piškotni drobljenec in jabolka s cimetom, pa še nekaj lističev vrtnic.
Na koncu seveda niso ponudili žganice, a tega niti ni bilo pričakovati. Zunaj je začelo kapljati, plačali smo in odvihrali v avto.
Enakih prilog kot mousse je bil deležen tudi creme brulee.
Povzetek
Restavracija, ki ima vse menije v izdelavi in ki ob nedeljah nima goveje juhe, bi se lahko vprašala o osnovnih ciljih svojega obstoja. Ne glede na kakovost nekaj jedi, ki jih ponujajo brez koncepta. Konec koncev imajo prodajalno radovljiških in slovenskih kulinaričnih spominkov, kjer so ponudba in cene jasno izražene.
Vinska ponudba je pravzaprav solidna, a kaj, ko niti natakarji ne vedo, kaj lahko razen (več kot solidnega) hišnega vina še pogrešajo.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
