Aleks Simčič: Vino moraš ujeti v pravem trenutku

Aleks Simčič, ki vodi klet in blagovno znamko Edi Simčič, poimenovano po njegovem očetu, nima tiste tipične vinarske zgodbe o družini, ki se je tako ali drugače že od nekdaj ukvarjala z vinom. Ne, zgodovina vin Edi Simčič sega v ne tako oddaljeno leto 1990, ko so napolnili prve steklenice. In prej? Edi Simčič je v zadrugi v Vipolžah skrbel za tehnični del vinogradništva, Aleks pa je študiral in doštudiral strojništvo. Ker so imeli doma nekaj vinogradov na zelo ugodnih legah, je že med študijem rasla ideja o lastni znamki vina, Edi in Aleks pa sta začenjala s prvimi poskusi v kleti in se učila umetnosti vinarstva. "Z vsakim letnikom veš več, imaš več izkušenj. Sicer pa zagovarjamo relativno preprosto kletarjenje, sploh s takšno surovino, ko jo imamo. Gre bolj za primerno pripravo vinogradov, pravi čas trgatve in potem dobro kakovost sodov, sploh pa za pravi občutek, ko pride do mešanja vin. Predvsem tega zadnjega ti ne more narediti nihče drug, ampak se moraš zanesti na svoj občutek. Le ti sam lahko poznaš vino v posameznih fazah, da veš, kaj bo nastalo iz njega."

Strojnik, vinogradnik, kletar, tržnik

Aleks kot inženir strojništva še vedno ostaja v podjetništvu kot direktor podjetja z motornimi in industrijskimi olji, ob tej službi pa opravlja še delo vinogradnika, kletarja in tržnika za vina Edi Simčič. Na posestvu z zdaj že 12 hektarji vinogradov pridelajo okoli 40 tisoč steklenic na leto. In to kakšnih! Saj smo nekatere poznali že prej, a tistega popoldneva, ko smo sedeli pri Aleksu v Vipolžah, le lučaj od Italije, smo z vsakim novim kozarcem bolje razumeli, zakaj se je prebil v sam vrh briških vinarjev. Od sauvignonassa pa do osupljivega chardonnaya Kozana, ki prihaja iz enega samega vinograda. V Kozani, seveda. "S tem vinom smo hoteli pokazati, kaj pomeni terroir, ena specifična lokacija. Imamo pet vinogradov chardonnaya, pa so vsi različni." Tisti v Kozani pa se je izkazal za tako posebnega, da si je zaslužil svojo linijo.

Ob celi paleti belih sort sta med vini Edi Simčič tudi beli zvrsti, Triton in Triton lex, prva je osnovna, druga bogata, namešana iz enakih delov chardonnaya, sauvignona in rebule. Rdeča vina pa so tri, podobna, a hkrati zelo različna. Vsa tri imajo približno enako sortno sestavo, od 75 do 80 odstotkov merlota, preostalo pa cabernet sauvignon in cabernet franc. Od tam naprej pa se začnejo razlike. "Najprej ločimo Duet in Duet lex, v Duet gredo mlajši vinogradi in vinogradi, ki imajo manj optimalne lege, v Duet lex pa starejši vinogradi z najboljšimi legami." Pri prvem je tudi zorenje za kakšno leto ali dve krajše.

Kolos, izbor najboljših sodov

Potem pa je tu še Kolos, resnično kolosalno vino. "Izmed sodov Duet lexa z degustacijo izberemo kakšnih pet do deset sodov, ki gredo še korak višje in postanejo Kolos. Pri tem izboru je pomembna le degustacija. Ne razmišljamo o tem, iz katerih vinogradov je vino, gre le za to, kateri sodi se nam zdijo najboljši." Kolos je verjetno najdražje slovensko vino, ki ni arhivsko ali predikatno, a je Aleks prepričan, da si nižje cene ne zasluži. In mu je tudi ni treba nižati, saj se je dobro prijelo in se menda dobro prodaja. "Kupujejo ga v ZDA, tudi pri nas, najpomembnejše občinstvo pa so zasebni kupci, ki kupujejo za svojo domačo klet."

Tudi sicer njegova vina spadajo v višji cenovni razred, ker Aleks noče sprejemati kompromisov ne pri vinih ne pri cenah. "Tudi v teh težjih letih se nismo odločili za korak nazaj kot nekateri drugi vinarji, ki so se usmerili v bolj preprosta vina. Prvič, ni mi do takšnih enostavnih vin, če bi jih prideloval, bi bilo samo zato, da nekaj delamo. Po drugi strani pa je tudi cel naš sistem usmerjen v en način dela, ki mu že 15 let prilagajamo vinograde in klet. Če bi se usmeril v enostavna vina, bi moral spet vse spremeniti. Zato raje malo več vlagamo v iskanje in odpiranje novih trgov."

Dve tretjini vina prodajo v tujino

Približno tretjino svojih vin prodajo v Sloveniji, drugo gre v tujino. Največ delajo v ZDA, tja prodajo približno četrtino pridelka, letos bo morda tudi kaj več. "Tam se je stanje že toliko popravilo, da je tako, kot je bilo pred krizo, ali pa morda še bolje. Seveda je pa pomembno tudi, s kom delaš." V ZDA recimo za velik uspeh šteje, če se v lokalu prebiješ v ponudbo vin na kozarec, saj ta predstavljajo kar 80 odstotkov prodanega vina. "Tam se je vzpostavil nek standard, da imajo v lokalih od 8 do 15 vin, ki jih prodajajo na kozarec. In med dobavitelji vlada prava borba, da bi bilo med vini na kozarec katero od njihovih vin, ker to avtomatsko pomeni visoko prodajo." Kitajska, ki na vinskem trgu trenutno vzbuja največ pozornosti, je po Aleksovih besedah ogromno, a hektično tržišče. "Danes se ti zgodi, da pride nekdo in kupi vse, jutri ne bo kupil ničesar. Glede na naše kapacitete smo trenutno bolj naklonjeni bolj zmernim trgom. Tako recimo delamo z Japonsko, Tajsko, začeli smo tudi v Braziliji."

"Imamo dobro občinstvo"

V dobrih 20 letih so si vina Edi Simčič utrla pot v nekatere najpomembnejše kulinarične institucije, točijo jih tudi v padovski restavraciji Le Calandre in The French Laundry v kalifornijski dolini Napa. Aleks ne skriva, da je zadovoljen. "Z leti smo si zagotovo ustvarili ime. Trudimo se biti konsistentni, brez nihanj. Karkoli gre iz naše kleti, mora imeti določeno raven. To smo skozi leta pokazali in zato dosegamo dobre rezultate, imamo dobro občinstvo."

Dela vina, kakršna rad pije tudi sam, "elegantna, fina vina s strukturo in telesom". Oranžna vina, recimo, niso v njegovem slogu. "Pri večini teh vin pogrešam finese, detajle, eleganco. Ne razumite me narobe, obstajajo tudi pozitivne izjeme, ki so ohranile pitnost in eleganco, ampak jih je neprimerno manj." Pri svojih izdelkih ne more govoriti o boljših ali slabših. "Najraje imam vino, ki je ravno v pravi fazi razvoja, ko se vse postavi na svoje mesto. Sorta ni bistvena, pomembno je, da vino ujameš v ravno pravem trenutku."