Nedelja, 13. 8. 2017, 15.00
5 let, 9 mesecev
Kako na Visu izbrati pravo konobo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,25
9
Vse bolj priljubljen, če ne že kar razvpit jadranski otok smo prekrižarili po dolgem in počez, da bi ugotovili, kje se tam najbolje obeduje.
Otok Vis, ki je bil dolga leta bolj ali manj zaprt predvsem za tujo turistično javnost, se je v zadnjih letih odprl in kljub relativni nedostopnosti - s trajektom pot traja kar dve uri in pol, poleti pa se morate v vrsto za trajekt postaviti vsaj uro, če ne kar dve, prej - postaja vse bolj tipičen jadranski otok. In to se bo po letošnji jeseni, ko bodo na Visu snemali nadaljevanje filma Mamma Mia, samo še krepilo.
Morda je bilo letošnje leto zadnje, ko smo lahko še kolikor toliko normalno obiskovali kavarne, konobe in restavracije mestec, vasic in zaselkov na devetem največjem jadranskem otoku. Če se odločite za obisk, je tukaj nekaj namigov.
S poznimi zajtrki so raj za zaspance
Pomembno: v večini boljših lokalov na otoku imajo najraje kune. V krajih, kjer vse teče počasi, se nikomur ne ljubi preveč ukvarjati s karticami in menjavami valut, velikokrat niti računa ne dobite. In ko pravimo, da vse teče počasi, je treba povedati, da predvsem v mestu Vis zajtrke strežejo do popoldneva. V lokalu Corto Magarese, kjer so v glavni vlogi ekološka vina Magić, celo do treh popoldne.
V konobi Bejbi lahko zajtrkujete v skladu z vsemi sodobnimi smernicami: ovsena kaša s sojinim mlekom, bananami, mandlji in jagodami goji. Če ne, pa naročite ocvrte "šnite".
Se pa po obsegu ponudbe ne morejo meriti s tistimi v konobi Bejbi na drugem koncu mesta, v četrti Kut, kjer vam zajtrk celo spakirajo za domov, imajo tudi veganski zajtrk, pa klasičnega kontinentalnega, ducat smutijev in, v veselje vseh prisotnih, ocvrt kruh oziroma "šnite". Tu jutranji obrok strežejo tam nekje do enih popoldne, če pa se odločite za večerjo, lahko ob morski hrani dobite zelo soliden biftek.
Hkrati so eni redkih v mestu, ki na kozarec ne strežejo le nedefiniranega "domačega" belega in rdečega vina, ampak tudi obsežen izbor hrvaških buteljk, pa naj gre za Korta Katarino, Krauthakerja, Tomića, istrska bela ali najbolj znanega domačega vinarja Senjanovića.
Eno najbolj hvaljenih viških vin je Senjanovićev plavac s konkretno alkoholno stopnjo.
Vugava v San Giorgiu
Vugava, avtohtona bela sorta, je najbolj znano viško vino, na rdeči strani pridelujejo predvsem plavac. Ne pri belih ne pri rdečih domači vinarji za zdaj še niso ujeli vin s Pelješca, Hvara in Korčule, smo pa v hotelu San Giorgio, prav tako v predelu Kut, spoznali daleč najboljšo vugavo - tam imajo "za tiste, ki imajo radi starana vina", na zalogi letnik 2004. Le malo je zaostajala njihova zvrst vugave in pošipa, izvrsten je bil tudi hišni plavac. Nikjer na Visu nismo pili boljših domačih vin, je pa treba reči, da so se s to oceno strinjali tudi slovenski strokovnjaki, ki jih letošnjo sezono na otoku ni manjkalo.
Ker poletne temperature kličejo po lahkotnejši kapljici, smo se zatekli k belemu vinu - med preizkušenimi sta izstopali vugava ter zvrst vugave in pošipa, ki ju prideluje gospodar viškega hotela San Giorgio.
Kultna Jastožera izgublja svoj sijaj
V Komiži na drugi strani otoka se na obali mesta na istem kraju drenjajo tri velike, v visoki sezoni vedno razprodane restavracije. Barba, Bako in Jastožera, ki je znana po tem, da je postavljena na vodi, na morju, s pogledom na potopljeno leseno kletko, iz katere vlečejo še žive rake, jih prinesejo pokazat k mizi in jih nato pripravijo na žaru ali s testeninami.
Rarog - v Dalmaciji mu rečejo jastog - v komiški Jastožeri
Nekoč so tu menda redili rake in jih pošiljali v evropska kulinarična središča, vse do Pariza, Budimpešte in Dunaja. V sodobnih časih žalostno in nekoliko razburjeno žival spektakularno potegnejo iz vode in ljudstvo to spremlja z omizij. Kilogram takšnega teatra stane precej čez sto evrov. Naš rarog je imel kakšnega pol kilograma, dodali so mu špinačne rezance, prinesli kirurški pribor in potem k mizi kar nekaj časa ni bilo nikogar, ki bil motil obred. Mesa, če ste si to želeli, pri Jastožeri ni veliko, tudi lokalnih specialitet ne, če odštejemo rožičev kolač. Ribja juha je bila pikantna, v solati hobotnice je bilo veliko zelenjave, sipina rižota pa ni tako črna kot drugje. Jastožera je klasika, kjer vse teče počasi, zelo počasi.
Po robinzonsko pri Senku
Senko Karuza, lokalni umetnik in zasanjani literat, ima medtem svojo hišico v enem najlepših zalivov otoka, v Mali Travni na južni obali. Dostop v zaliv po kopnem ni preprost, zadnja dva kilometra je cesta makadamska, potem pa je treba še nekaj metrov premagati peš. Ko že mislite, da ste se izgubili, da boste padli v morje ali zašli k sosedu, ste na pravem kraju. Tam, kjer ni telefonskega signala. Jasno, vse je lažje, če imate plovilo.
Idila pri Senku v Mali Travni
Senko ne prisega na račune, vino ima samo svoje, med obedom vas pošlje na kopanje in sončenje na plažo pred hišico, a tisto, kar je na mizi, je vsaj pri predjedeh najboljše, kar boste dobili na otoku. Ob skoraj sladki vugavi in plavcu strežejo, kar tisti dan jedo pri hiši: recimo karpačo sardel s kaprami, sir z vloženim motarjem in sušenimi paradižniki, sardele v šavorju, inčune, kuhane v olju, sir s kremo oliv in česna ter z inčuni, pa še pašteto iz pečenih rib ...
Pri Senku blestijo s predjedmi, pri teh so najboljši na Visu.
Tudi kantarja, ki so ju spekli na žaru, nista veliko zaostajala.
Zadovoljen porabnik vsega, kar je "padlo" z mize.
Juho so tisti dan skuhali iz sušene morske mačke, glavna jed pa so bile pečene ribe po imenu kantar, malce podobne oradi. Nožev in vilic v tej fazi ne ponujajo, saj razumejo, da se ribe je z rokami. Pri sladicah imajo, kot povsod na otoku, res zelo sladke hruštule, ki jim pri nas rečemo krhki flancati. Račun pri Senku dobite napisan na kamen, znesek pa določijo na samo njim jasni podlagi - v našem primeru je šlo za kakšnih 45 evrov na osebo.
Najboljša pica in hobotnica pod peko
Na Visu tudi hitra hrana na mizo prispe bolj počasi. Se pa zato pica v Karijoli lahko kosa z najboljšimi slovenskimi.
Ker je treba pred kopanjem ali po njem nekaj hitrega pojesti, je dobro vedeti, kam na pico. Ob mnogo nasvetih, saj je takšne hrane na otoku skoraj toliko kot ribje, smo se odpravili h Karijoli v mestu Vis. Prostor je majhen, natakarjev premalo, ljudstvo čaka in včasih dočaka povsem kaj drugega, a domačini se, kot v večini primerov, ne razburjajo preveč. Bo že, radi pravijo. Pica pa je bila izvrstna. Pečena, kot je treba, s širokim hrustljavim robom, z najboljšo mocarelo in paradižnikom. Celo v Sloveniji, kjer v zadnjem času pečejo res dobre pice, se ne bi branili takšnega obrata. Cene se gibljejo okoli petih evrov.
Vročinski val, ki je zajel tudi Vis, je onemogočal bogata kosila. Zato tudi v konobi Roki's v notranjosti otoka, v kraju Plisko Polje, kjer je bilo nekoč letališče, v ponudbi nismo uživali tako kot bi, če bi bilo nekaj stopinj manj.
Roki's ima prijeten vrt v senci, a med vročinskim valom je kosilo vseeno naporen podvig.
Roki's slovi po specialitetah izpod peke, pravijo, da so v tem najboljši na otoku. Ker priprava traja več ur, je treba mizo rezervirati vsaj dan vnaprej in ob tem tudi povedati, kaj naj vam pripravijo - možnosti so teletina, jagnjetina, ribe ali hobotnica.
Vino je hišno, so ena bolj znanih vinskih kleti na otoku, stekleničijo vugavo (ki ji oni pravijo bugava), rukatac, plavac in rosé, med srkanjem pa vam za ogrevanje ponudijo hladno ribjo ali mesno predjed. Mesna pomeni pršut, kulen in sir, a bolj logično je na sredini otoka, od koder morja sicer ne morete videti, naročiti ribji začetek z dimljeno tuno, slanimi inčuni, olivami, motarjem, kaprami in ribjo pašteto, zmešano po domačem receptu: inčuni, tun, kapre, limona, kumare, jajca in kremni sir. A v glavni vlogi je velika hobotnica, pečena skupaj s krompirjem, rižem, čebulo in korenjem, ki jo cenijo na kakšnih 40 evrov.
Dimljen tun, inčuni in ribja pašteta z motarjem in olivami
Roki's je institucija za jedi izpod peke. Pravijo, da najbolje pripravijo hobotnico - in ne bomo jim oporekali.
Na Visu ima vsak svojega favorita
Morda slovenski gost, jedec in turist pozna premalo lokalov na Hrvaškem. Verjetno nas večina ne zna najti dobre gostilne v Zagrebu, da ne omenjamo Osijeka ali Čakovca. Drugače je v Istri, Dubrovniku in na Visu. Tu imajo vsi, ki so že hodili po teh krajih, svoje favorite in svoja razočaranja.
"Najboljši je Bako, Lola je najslabša."
"Lola ima izreden vrt, pa še prijazni so, nič ne zaostaja Kaliopa."
"V Pešo morate, tam boste jedli najboljše."
"Ste že bili v Barbi? Za umret dobro …"
No, Barba, še ena iz Komiže, ima vse, kar morajo imeti klasične ribje oziroma morske gostilne. Od tistih, ki smo jih poskusili, imajo najboljše jadranske lignje na otoku. Velike, ravno prav zapečene, skoraj sladke.
Razgled z Barbine terase na komiško luko.
Karte pri Barbi odprejo že na začetku, ko na mizo, pri 32 stopinjah v senci, za začetek prinesejo višnjev liker, ob najboljših vinih Dalmacije, Istre in Slavonije pa na kozarec kot večina viških lokalov strežejo le domače vino, v našem primeru soliden pošip. Pri hladnih predjedeh medtem prisegajo na motar, rastlinje, ki divje raste med obalnim skalovjem, z njim začinijo hišni krožnik z izjemnim zorjenim ovčjim sirom, solato hobotnice, ribjo pašteto, kozicami in mariniranimi inčuni.
Že pri juhah - poskusili smo ribjo in bučkino, obe prav dobri - porcije zrastejo do orjaških dimenzij. Juhe strežejo v jušnikih, porcija je tako trojna, s sipino rižoto bi nahranili povprečno družino. Sladice so pri Barbi izključno lokalne - cviti so krhki piškoti, odišavljeni z žganjem iz janeža in koromača, rožata je dalmatinski creme caramel, torta je rožičeva, hruštule pa so, kot smo že omenili, naši krhki flancati, le da nanje potresejo več, veliko več mletega sladkorja.
Hruštule oziroma krhki flancati so na Visu sladka stalnica v skorajda vseh gostilnah.
Pojoda, najboljša restavracija hrvaških otokov
Pri Barbi je, kot rečeno, dobro, a na koncu se je treba sprijazniti z dejstvom, ki ga ponavlja večina kompetentnih ocenjevalcev. Najboljša restavracija na Visu je kronično razprodana Pojoda v mestu Vis. Restavracija ima izredno lep vrt, na katerem strežejo ribe, pa tudi lokalne jedi, kar na morju ni vedno samoumevno. Kilogram raroga (ki mu v Dalmaciji rečejo jastog) je kar 30 evrov cenejši kot v Jastožeri in na koncu, če odštejemo vino in vodo in žganje, je naš kvartet za tri obilne hode plačal 25 evrov na osebo.
Nevpadljiv napis v mestu Vis najavlja restavracijo, ki velja za najboljšo na hrvaških otokih.
V notranjosti zgradbe se skriva izjemen vrt.
Kaj pa imajo, da jih tako hvalimo? Predvsem blestijo pri predjedeh, tako hladnih in toplih, ki se jih tako najeste, da o klasičnih ribah z žara sploh ne razmišljate več. Sipa z bobom, pašta fižol z brodetom, solata palamide v omaki kaper, solata z gofom, polpeti iz hobotnice, kozice z oljčnim oljem, juha z lečo, ječmenom in lignji ter "ričota" s kozicami in grahom, pa lignji z žara ali dušeni s krompirjem.
Predjedi so zvezdnice ponudbe v Pojodi.
Vin je veliko, predvsem istrskih in dalmatinskih, nekaj z Visa, škoda je le, da tako kot skorajda povsod po otoku na kozarec točijo le odprto hišno. Smo si pa zato dali duška v sladkem finalu - žrtve so bile med drugim rožičev kolač, cviti ter hib, še ena značilno viška sladica. Gre za v tortico stisnjeno zmes suhih fig, mandljev koromača in žganja, ki jo je treba seveda zaliti še z nekaj žganja. In prav pri žganicah je na Visu izbire morda celo več kot pri vinu. Med našim romanjem smo pili vse od klasične travarice in tropinovca do zvarkov iz rožičev, limon, vrtnic in kaktusov.
9