Nedelja, 31. 3. 2024, 22.02
4 tedne
Skupina Kokosy: Trenutno se dogaja popolna renesansa #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,10
Fantje iz zasebe Kokosy se žanrsko ne uokvirjajo in želijo svojo publiko vedno znova presenetiti.
V družinsko podjetje in republiko s tremi ministrstvi, kot poimenujejo sami sebe, in skupino, katere ciljna publika so vsi, se združujejo štirje fantje pod imenom Kokosy. Za novo, še neizdano pesem so napovedali, da bo tranzicija (z besedilom: Čas celi vse rane, kar je bilo, naj tam ostane) med čustvenimi baladami in novo smerjo, v katero se zdaj podajajo. S fanti iz zasedbe smo o njihovih začetkih in ustvarjalni poti spregovorili še pred koncertom v razgretem vzdušju razprodane Cvetličarne, kjer so z njimi zapeli tudi Vlado Kreslin, Štras in skupina Plateau. Med drugim pa so razkrili tudi, kaj je največja neumnost, ki so jo kadarkoli prebrali o sebi.
Pri svojem glasbenem ustvarjanju ekperimentirajo in se igrajo.
Kdo so Kokosy?Skupina Kokosy je svoje začetne obrise začela kazati leta 2016 z Borisovim priložnostnim bandom, kasneje pa se je izoblikovala današnja zasedba, ki je svoje resno delovanje začela leta 2019, zato so letos v Cvetličarni praznovali svojih pet let. Vsi štirje fantje so obiskovali Gimnazijo Želimlje in tam je vzklila želja po osnovanju resnejše skupine. Zasedbo Kokosy sestavljajo Boris Kokalj, Martin Drobnič, Anže Lajevec in Izidor Valič.
Kmalu boste v Cvetličarni proslavili svojih prvih pet let delovanja. Kaj pripravljate? Ali lahko oboževalci pričakujejo tudi presenečenja?
Boris Kokalj (vokalist, kitarist): Pripravljamo najdaljši, najspektakularnejši in najbolj dodelan koncert, ki so ga Kokosy kadarkoli izvedli. Zadeva bo trajala več kot dve uri, vmes pa bomo imeli za pet pesmi tudi petega člana, ki bo igral na violino, kitaro in preostale zadeve, da bo še izboljšal zvok. Imeli bomo tri cenjene goste – to lahko zapišete, če intervju izide po koncertu v Cvetličarni –, ki bodo: Vlado Kreslin, Gregor Štrasbergar - Štras (Mrfy) in pa seveda celotno zasedbo Plateaujev, na katere ne smemo pozabiti.
"Mislim, da smo bolj po sreči kot načrtovano ujeli zelo zdrav začetek preporoda slovenske glasbene scene in to da smo tik pred tem lahko zasejali neke svoje pesmi in ideje, da nam je to dalo prednost, ki je sicer ne bi imeli," pove Izidor.
Izidor Valič (bobnar): Če intervju izide pred Cvetličarno, potem samo ne preberite tega odstavka (smeh, op. a.).
Boris Kokalj: Koncept vsega – poleg tega, da gre za naš peti rojstni dan, praznovanje in žur – je tudi cilj, da se čim bolj zabavamo in se poleg tega poklonimo sceni, ki nas je tudi vzgojila v teh petih letih. Kar zadeva sceno, smo še dojenčki, ampak smo imeli veliko očetovskih in materinskih figur, ki so nas zaznamovale. Želimo se torej pokloniti OG-jem, legendam te scene, ki jo predstavlja Vlado, in zdajšnjim ikonam, tistim, ki so kapitani tega novega vala (Mrfy), in še prihodnosti, ki bo sceno še razburkala, kot so Plateauji. S temi tremi gosti se nekako poklonimo celotni sceni, ki nas je zaznamovala.
Drugače pa bo vse v znamenju rojstnodnevnega praznovanja, šampanjci bodo, Izidorjeva mami bo imela na odru zdravico. Veliko bomo plesali, kričali in se zabavali. Predvsem pa je koncept dve uri popolne evforije.
Boris Kokalj: Naši oboževalci lahko pričakujejo dobesedno vse, kar smo kadarkoli izdali. 27 najboljših pesmi, toliko jih bomo tudi zaigrali, od tega je 21 naših, tri so z gosti ter dve novi skladbi, ki še izideta, in pesem Vse najboljše, ki jo bo zapela Izidorjeva mami.
Ljudje nas sprašujejo, zakaj ne igramo pesmi, kot so Gloria ali pa Ranjene, torej pesmi, ki niso tako znane in niso take uspešnice, a jih ljudje radi slišijo. Tudi s tem koncertom smo jim želeli dati to, da jo boš ne glede na to, katera je tvoja najljubša skladba Kokosy, tudi slišal.
Kaj je recept, da lahko skupina funkcionira, čeprav se v njej skrivajo osebe z različnimi karakterji in pogledi? (video)
Lani ste predstavili svoj drugi album. Kakšni so bili pravzaprav vaši začetki in ali ste pričakovali, da se boste dokaj hitro razvili v eno izmed bolj priljubljenih mladih zasedb?
Izidor Valič: Mislim, da smo bolj po sreči kot načrtovano ujeli zelo zdrav začetek preporoda slovenske glasbene scene in to da smo tik pred tem lahko zasejali neke svoje pesmi in ideje, da nam je to dalo prednost, ki je sicer ne bi imeli.
Predvsem album nas je v tistem obdobju naredil precej prepoznavne, saj si lahko v času covid-19 poslušal le izdane stvari. Že pred tem pa smo bili na dobri poti, saj je bila predstavitev prvega albuma konec leta 2019 precej dobro obiskana.
"Res se kaže to pravilo, da je pomembnejše, da si zanimiv, karizmatičen in izstopaš, kot pa to, da znaš igrati kitaro," je povedal pevec in kitarist zasedbe Boris.
Vas je torej pandemija covid-19 ustavila ali vam je dala še večji zagon?
Boris Kokalj: Vseeno bi rekel, da nam je dala to, da smo pred njo nekaj izdali. Kar zadeva dinamiko v skupini, pa smo v tem obdobju stagnirali in nismo naredili ničesar. Nismo bili na primer v studiu.
Izidor Valič: Nismo pa razpadli, še vedno smo ustvarjali, kar ni bilo samoumevno.
Boris Kokalj: Kasnejša leta, na primer 2021 in še bolj zares 2022, pa je šla skupina konkretno navzgor. Kar se mi zdi pa še posebej pomembno, pa je to, da se na prvem albumu lahko sliši, kako je tehnično slabše posnet, poleg tega se vidi, da nihče razen Lajevca ne zna zares igrati instrumentov, a smo imeli neko zanimivost, ki so jo opazili tudi ljudje. Res se kaže to pravilo, da je pomembnejše, da si zanimiv, karizmatičen in izstopaš, kot pa to, da znaš igrati kitaro. Tehnično izvrstnih instrumentalistov v Sloveniji je veliko, a kdo bo poslušal spoliran pop, če ti ta nič ne da? Ali pa ponaredek Joker Out, Siddharte ali pa Mrfyjev?
Imeli smo tudi to srečo, da smo bili drugačni. Če zmešaš štiri začimbe Kokosyjev skupaj, dobiš nekaj precej unikatnega. Tehnično še nismo bili dobri, zdaj pa počasi postajamo. Nov singel, ki smo ga nedavno posneli, prihaja aprila in se že kažejo obrisi tega, da bi bil lahko to naš "magnum opus".
"Imeli smo tudi to srečo, da smo bili drugačni."
Po čem menite, da se najbolj razlikujete od izvajalcev mlade generacije, zakaj se poslušalci radi vračajo k vašim pesmim, vašemu materialu?
Boris Kokalj: Ko smo nedavno gledali za nazaj, smo si rekli, da je bilo leto 2019 tisto leto, ko smo se odločili, da nismo več "štirje modeli", ki se dobijo enkrat na leto, in postanemo resna skupina. Pa naj bo leto 2024 tudi naše rojstnodnevno leto. Glede na to, da bomo letos izdajali samo single in ne albuma, naj bo to leto v znamenju sproščenosti, zabave in pokanja šal.
Izidor Valič: Ko ste ravno vprašali, kaj nas razlikuje od preostalih skupin, sem pomislil na to, da je to takrat, ko ti nekdo reče, da imaš svoj zvok, in veš, da nekaj delaš v redu. Takrat se tudi navežejo nate in te poslušajo, da nisi samo imitacija nekoga drugega, ampak delaš nekaj v svoji smeri, ki je sprejeta in zanimiva.
Vedno znova moraš biti inovativen, iti v nove smeri in si postavljati nove izzive.
Boris Kokalj: V kontrapunktu s tem pa tudi to, da na stvari gledamo široko žanrsko in se ne želimo omejevati. Zato v tem smislu ne vemo, kakšen bo naslednji singel. Ali bo to country, neka baladica, nek disko banger, ne vemo. To se mi zdi tudi zelo pomembno. Ljudje, ki so slišali Čustveni vrtiljak, bi rekli: "O, mi želimo še tega!" Ampak v resnici si tega ne želijo. Če bi naredili še en Čustveni vrtiljak, bi si ljudje rekli: "Dobro, v redu." In če bi naredili še enega, bi si rekli, da so ti modeli passe in "past their prime". Vedno znova moraš biti inovativen, iti v nove smeri in si postavljati nove izzive.
Zato nam je dobro, da imamo našega producenta Gregorja Bajca, ki je kot naš terapevt, menedžer, oče, veliki brat in nekdo, ki "zateži" in vidi tvoje močne točke in jih odrine v ospredje pod žaromete. Zato se mi zdi, da konstantno delamo nekaj takega, da me končni izdelek vedno šokira. Pri zadnjem singlu sem bil presenečen, kaj je vsak od nas štirih dal v to pesem. Ni vedno nujno, da je boljše, a je drugače in gre v nove smeri.
Izidor in Boris sestavljata polovico energijske zasedbe Kokosy.
V katero zvrst glasbe se uvrščate?
Izidor Valič: Smo štirje različni modeli in imamo tako različne žanrske preference oziroma to, kaj se nam dobro sliši, da smo, potem ko ustvarjamo, nad končnim izdelkom zelo presenečeni, ker vsak doda nekaj, kar je njemu dobro.
Boris Kokalj: In potem je podoben občutek, kot bi mešal natrijeve kloride z malo žvepla in dodaš nekaj soli in železove kocke ter vse segreješ na 36 stopinj Celzija in še več, zatem pa iz tega nastane nekakšna čorba, ob kateri se vprašaš, kaj pa je zdaj to?
Izidor Valič: To je smešno, mislim, da se z glasbeno zvrstjo ne ukvarjamo, hkrati pa nas to definira. Tudi če zmešaš vse barve, na koncu dobiš nek čuden odtenek rjave. To, da se vse meša in je vse na voljo, je recept, da iz tega ven dobimo svoj zvok.
Boris Kokalj: V bistvu se igramo, poleg tega nihče sebe ne jemlje preveč resno, ko smo v studiu. V studiu pa res vlada demokracija z rahlo začimbo diktature Gregorja Bajca oziroma razsvetljenega filozofa, kjer se potem tudi zaradi tega zgodijo zanimive stvari.
"V bistvu se igramo, poleg tega nihče sebe ne jemlje preveč resno, ko smo v studiu," se strinjata člana skupine.
Kakšno glasbo si želite ustvarjati? Je za vas pomembnejša glasba ali sporočilnost besedil?
Boris Kokalj: Ne stremimo k ničemer, kar je nujno definirano. Zagotovo pa k nekim vrednotam, ki se nam zdijo pomembne: čustvena odprtost, sproščenost, neobremenjenost ter ne preveč resno jemanje samega sebe in drugih. Druga plošča je bila precej čustveno nabita, ker je tako pač čutil lirski subjekt. Eno pesem je napisal tudi Anže, sicer pa glasbo ustvarjamo skupaj, besedila pa večinoma jaz.
Izidor Valič: Besedila pa gredo kasneje še čez cenzuro oziroma nekakšen veto stroj. Pri našem ustvarjanju lahko vsak nekaj doda in potem je izdelek veliko bolj naš.
Priznavajo, da počasi vsi bolj razmišljajo kot kolektivna entiteta in dajejo dobre predloge.
Boris Kokalj: Tudi sam vedno več besedil pokažem drugim, v nekatere dele besedil pa sem prepričan že sam. Počasi vsi bolj razmišljamo kot kolektivna entiteta in vsi dajemo dobre predloge.
K čemu stremite pri pisanju besedil in kakšne tematike obravnavate?
Boris Kokalj: Verjetno je pripovedovanje zgodbe tista stvar, ki nas tudi besedilno razlikuje od drugih skupin. Zdi se mi, da nekatere zasedbe pišejo besedila kot neko mašilo, zato da skladba stoji. Spet drugi, kot so Mrfyji, se igrajo z besedili in ne veš točno, kaj želijo z njimi sporočiti. Pri nas pa si želimo stremeti k temu, da smo pripovedovalci zgodb, tudi takih za naše generacije. Ko pa bomo enkrat stari 60 let, pa si želimo biti ljubljanski Iztoki Mlakarji.
Tudi sam sem pri nekaterih stvareh zelo ponosen na naš zvok, pove Boris.
Pred leti ste v enem izmed pogovorov dejali, da imate "še kar dobra besedila in povprečne melodije". Zakaj ste to dejali o sebi in ali je to še vedno vaše mnenje o delu zasedbe?
Boris Kokalj: To ni več res.
Izidor Valič: Zdaj imamo povprečna besedila in povprečne melodije (smeh vsi, op. a.).
Boris Kokalj: Takrat pa je to veljalo, ker smo bili precej slabi na svojih instrumentih. Zdaj pa je bilo v tem času toliko vaj, studio sessionov in koncertov, nasvetov in nove opreme. Sploh ni pomembno, da si tako dober, ampak da se čim bolj ustvarjalno igraš s svojim instrumentom. Tudi sam sem pri nekaterih stvareh zelo ponosen na naš zvok.
Izidor Valič: To, da smo bili slabi in da smo zdaj malo manj, je na nek način vplivalo tudi na našo ustvarjalnost, saj ne veš točno, kaj je prav in kaj ni, in se zaradi tega tudi ne obremenjuješ.
Boris Kokalj: Če daš nekomu, ki je devet let na Dunaju študiral slikarstvo, v roke čopič in platno, bo verjetno narisal nekaj zelo lepega, a nekaj, kar si že enkrat videl. Če pa boš dal čopič v roke opici, pa bo lahko v nekaterih primerih narisala nekaj veliko bolj inovativnega.
Anže Lajevec je v zasedbi vsestranski klaviaturist.
Ste v svojih petih letih delovanja naleteli na kakšne prepreke, vendarle vam je v tem času uspelo ustvariti kar nekaj materiala?
Boris Kokalj: Imeli smo nekaj težav sami s sabo in z egoti, niti ne toliko s tem, da bi kdo mislil, da je veliko boljši od drugih. Ampak v načinu razmišljanja.
Izidor Valič: Se sprejemamo, ampak se ne razumemo. A hvala bogu se dobro poznamo in se znamo o stvareh pogovoriti na način, da se razumemo in predvidimo naslednje korake. Ni stvari, o katerih se ne bi mogli usesti in o njih pogovoriti.
Boris Kokalj: Vse zasedbe se med seboj prepirajo. A so nekateri, ki se zaprejo vase in je na fotografijah vse videti lepo, a potem vre, dokler ne eksplodira. In potem gre nekdo ven iz banda in na Instagramu piše: "Z Matijem smo se odločili, da gremo v različne kreativne smeri." Ne, niste ste se odločili, da greste v različne smeri. Matija se vam zdi kreten in vi se mu zdite kreteni (smeh op. a.).
Ni stvari, o katerih se ne bi mogli usesti in o njih pogovoriti, priznavajo.
Izidor Valič: Če se v bandu ali pa v odnosu ne prepiraš, potem nekaj ni v redu. Ne moreš se z vsem strinjati, saj s tem pokažeš, da ti je vseeno.
Boris Kokalj: Nikoli pa se nismo soočili z izrazitimi kritikanti (hejterji). Nekateri starejši izvajalci so nam povedali, da se jim zdimo kul. V mladi generaciji pa se imamo tako ali tako radi med sabo. Tukaj je veliko podpore. Meni veliko več pomeni pohvala mlajših izvajalcev, saj imam veliko več interakcije z novim valom.
Edini, s katerimi se nismo razumeli in se z njimi "zapeli", so nekateri kvazipsevdomenedžerji, ki so nam rekli, da bi iz nas lahko naredili veliko več, kot smo. Kreativni menedžerji smo v skupini vsi štirje, Anže pa ima največ znanja iz glasbe ter je vodilni pri ustvarjanju aranžmajev. 70 odstotkov zaslužka gre tako ali tako nazaj v skupino, 30 odstotkov pa so stroški ekipe.
Izidor Valič: Če najdete dobro ekipo, se jo potrudite obdržati. Velik del koncerta in šova je tudi ekipa. Pomembno je najti ljudi, ki jim lahko zaupaš, saj so velik del tvoje podobe.
Martin Drobnič - Drobo je v zasedbi Kokosy basist.
Kakšne izkušnje imate z glasbenimi uredniki in njihovimi odločitvami?
Izidor Valič: Načeloma nič takega, česar ne bi mogla rešiti malo debelejša kuverta (smeh vsi, op. a.).
Boris Kokalj: Absolutno pozitivne izkušnje, predvsem z Valom 202, da so nas vrteli in dajali v ospredje. Od veliko urednikov smo dobili pozitiven odziv in občutek, da to, kar delamo, je carsko in dobro. Enkrat smo bili celo na Radiu 1 s pesmijo Še mislim nate, kar je bila najbolj čudna situacija.
Kaj pa vaša vizualna podoba? Na tem področju ste, lahko ocenimo, že od svojih začetkov precej inovativni.
Boris Kokalj: Imamo prijatelje, s katerimi delamo, pesem Mislim nate smo naredili z Boninom Englarom, Lukovo mami pa s Filipom Jembrihom. To sva dva režiserja, ki sta zaznamovala našo pot. Tudi za dizajn iščemo nove ljudi in smo se po naključju srečali s čisto odbitim Petrom Zabretom, ki je ilustrator. Kreativa pri njem je tako kot dihanje. Z njim smo se ujeli tudi pri smislu za humor, ustvaril pa je tudi minimalistično podobo Čustvenega vrtiljaka. Ni "flashy", ampak temelji na vsebini, podobno kot naša besedila.
Ste se v teh letih že "zdefinirali"?
Boris Kokalj: V nekih vidikih da, v nekaterih ne, verjetno želimo biti večno žanrsko nedefinirani.
Izidor Valič: Nikoli ne bo kristalno jasno, za kateri žanr gre, na kar se nanaša tudi ta nedefiniranost. A prav to nas ironično spet definira.
Kaj bi na slovenski glasbeni sceni spremenili, če bi lahko?
Boris Kokalj: Da bi se spet vrnila klubska scena, saj nekatera mesta že umirajo v tem pogledu. Ko pridemo v dokaj velika mesta, a se stvari ne dogajajo. Če želimo imeti regionalni razvoj v Sloveniji, moramo to delati tudi na področju kulture. Da se vse ne dogaja le v Ljubljani.
Kar pa zadeva ljudi, pa se trenutno dogaja popolna renesansa, zato je zelo za pohvaliti to dogajanje. Vse gre le na boljše, tako da smo optimistični.
"Kar zadeva ljudi, pa se trenutno dogaja popolna renesansa, zato je treba pohvaliti to dogajanje. Vse gre le na boljše, tako da smo optimistični."
S čim se ukvarjate, ko ne nastopate in mislite na glasbo?
Boris Kokalj: Band je kot nek popoldanski s. p. Vsak od nas najde še neke svoje "špure", Anže je še v nekaj drugih bandih, Izidor in Drobo imata zelo rada družabne igre, Izidor ima tudi rad craft piva, Drobo dela koktejle, čeprav jih ne pije. Tudi jaz sem precej družabna oseba.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Boris Kokalj: Ustvarjanje novih komadov, nova plošča in nov zvok. Zaprli se bomo v studio in poskušali nekaj "spacati" skupaj. Okviren načrt je, da bi leta 2025 izšel tretji album. Decembra pa razmišljamo še o enem presenečenju. V zadnjem letu smo bolj vadili skladbe z drugega albuma, zdaj, ko se to nekako dobro sliši, pa se bomo prepustili ustvarjalnemu izdelovanju stvari in nemiru.
Slišijo tudi kakšne neresnične stvari, ampak jih te veliko bolj zabavajo kot motijo.
Kaj je največja neumnost, ki ste jo prebrali ali slišali o sebi?
Boris Kokalj: Jaz sem o sebi slišal, da sem na odru pod vplivom kokaina. To sem vzel v bistvu kot zelo velik kompliment, ker to pomeni, da samo na treh viski kokakolah oddajam to energijo. In pa še ena zanimiva stvar, ki smo jo slišali po koncertu, je bila: "Ali so Kokosy vsi geji ali samo Boris?"
Na nek način je bil to tudi kompliment, neka čustvena ranljivost, nek občutek, tudi neke pozitivne stvari, ki jih s tem povezujem. Slišimo tudi kakšne neresnične stvari, ampak nas te veliko bolj zabavajo kot motijo.
Oglejte si še:
