Torek, 14. 5. 2019, 9.53
4 leta, 11 mesecev
Lea Sirk: Jaz sem rešila Kobala, mene pa Flisar #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
32
Slabe tri mesece po zdaj že slavnem komentarju "Ne morem fu**ing verjet" se Lea Sirk tega incidenta spominja z nasmehom na obrazu. Prinesel ji je namreč še več oboževalcev in še več dela, čeprav si želi, da bi se takrat bolj kot z njo ukvarjali z zmagovalcema, Zalo in Gašperjem. Danes se vsekakor bomo.
Predstavnika letošnje Eme, Zala Kralj in Gašper Šantl, bosta danes zvečer nastopila na prvem predizboru tekmovanja za pesem Evrovizije. Nastopila bosta peta po vrsti, za poljskim in pred češkim predstavnikom, konkurenco pa jima bo skupno predstavljalo 16 držav, med njimi tudi Srbija, Črna gora in Madžarska.
Tik pred njunim velikim večerom smo se pogovarjali z njuno predhodnico, Leo Sirk, ki ima svoj nastop na Evroviziji v najlepšem spominu in ga opisuje kot eno najboljših izkušenj v življenju. Enako pa lahko zdaj, po slabih treh mesecih, trdi tudi za incident na Emi, ko je po razglasitvi zmagovalca še vedno ozvočena dejala: "Ne morem fu**ing verjet."
Prve dni po tem se je nanjo zgrnilo na stotine zlobnih, celo škodoželjnih komentarjev, s katerimi pa je obračunala nadvse zrelo. Svoje "hejterje" je spremenila v oboževalce in incident obrnila sebi v prid.
Zdaj se je pa že precej poleglo "Ne morem fu**ing verjet", kajne?
Precej, da (smeh, op. p.). Všeč mi je, ker čeprav je na začetku vladala neka panika, a ne pri meni osebno, ker tisti, ki me poznajo, vedo, kako delujem in kaj vse rečem ... Prva dva dneva je bilo kar hudo, predvsem zato, ker so se vsi ukvarjali z mano in mi ni bilo jasno, zakaj (smeh, op. p.). Sem pa k večjemu dobila več dela kot pa manj. Zdaj sem zanimiva za vse, lahko bi bila voditeljica, lahko bi delala na radiu ...
Vas je kaj prizadelo, kako so nekateri komentirali to?
Mene je prizadelo bolj to, da bi lahko prizadelo mojo družino kot pa mene osebno. Jaz kar hitro prebrodim neke težave, a imam dva majhna otroka in starše, ki mi zelo pomagajo in podpirajo.
Nekateri komentarji na vaši strani na Facebooku so bili kar precej zlobni.
Precej je bilo zlobnih, 90 odstotkov. Ampak potem sem razmišljala, kaj bi naredila, saj mi je promet na vseh straneh že tako zrasel za tisoč odstotkov, pa sem si rekla: "Ok, ta folk me zdaj sovraži, a vsi visijo na moji strani." Zato sem se odločila, da se poigram z idejo, da grem vsakemu odpisovat. Pisali so mi grozilna pisma, cele romane, jaz pa nazaj: "Ej, čao Matej, hvala za tvoje mnenje, kako si drugače?"
Vse je šokiralo. Devetdeset odstotkov mi jih je odpisalo: "To si res ti? Ne morem verjeti, da si odpisala ... ja, saj se zgodi." Ljudje samo potrebujejo nekoga, da se nanj malo znesejo, v resnici pa so čisto topli v sebi. Tako, da imam ful novih prijateljev (smeh, op. p.).
Nekateri so mi res grozno pisali, jaz pa njim: "Imaš družino? Kako bi ti bilo, če bi tvoja otroka zdaj to poslušala?" In potem: "Da, res, imaš prav, tudi jaz preklinjam vsak dan." Na ta način mi je zdaj iz tega ostala zelo lepa izkušnja. No, za Zalo in Gašperja ne toliko.
Pa tudi onadva sta takoj dala vedeti, da se zavedata, kako ste to mislili, da ni bilo nič proti njima.
Da, saj v tisti paniki, ko zmagaš, se ti res ne da s tem ukvarjati. Takrat je toliko drugih stvari in si misliš, da je zdaj res najmanj pomembno to, kar sem jaz rekla.
Ste se z njima o tem še kaj pogovarjali?
Pravzaprav ne, ker nista taka tipa človeka, da bi pristopila in spregovorila o tem. Mi je kar v redu, da sta to, kar sta, da sta v svojem balončku.
Se zdaj, po skoraj treh mesecih, še kdo sploh spomni tega incidenta?
Da, ampak vsi v pozitivnem smislu. Ko na primer točim bencin, mi na blagajni rečejo "joj, fu**ing 83 evrov moraš plačat" (smeh, op. p.). Zelo pozitivno! Več ljudi mi je potem reklo. "Vau, ne morem verjeti, da si je nekdo upal to reči." A saj ne gre za to, da si nekdo upa to reči, gre za to, da je bila to pač neka reakcija, jaz bi si to upala reči pred vsemi, ni šlo za to, ali si upaš ali ne.
To je torej za seboj potegnilo same pozitivne stvari?
Jaz bi rekla, da je bila to ena super, simpatična preizkušnja, ampak velika šola meni in marsikomu. Za mano je bil pa potem Flisar (ko je pijan napadel policijsko vozilo, op. p.). Jaz sem rešila Kobala (ta je prevod italijanske komedije predstavljal kot svoje delo, op. p.), mene pa Flisar. Sem predala krono (smeh, op. p.).
Za razliko, da ste vi od vas treh naredili še najmanj škode.
Res je, ampak ljudem je važno, da je nekdo, nad katerim se lahko malo znašajo.
Sta vas Zala in Gašper pred odhodom v Tel Aviv prosila za kakšen nasvet?
Ne, saj sta že od samega začetka delovala zelo samosvoja in zadržana. Sicer sem jima dala nekaj nasvetov zaradi kamer, kot članica žirije na Emi in kot lanska zmagovalka. Da dobita vsaj neko podporo in pomoč, ker se mi zdi, da pri nas zelo malo delujemo tako. No, ampak na koncu se je izkazalo, da sem prav jaz tista ... V tistem tednu sem se torej trudila ukvarjati z njima, a imata svojo ekipo, v kateri sta zaprta, kar je po eni strani odlično, po drugi strani pa ni nujno vedno dobro.
Imate vseeno morda nasvet zanju, tik pred torkovim nastopom?
Kaj pa vem, videla sem, da sta se kar sprostila. Mislila sem, da se ne bosta odprla, a se je v tujini precej lažje odpreti kot doma. Tudi jaz sem bila tam čisto prerojena. Doma sem še čutila, kako ljudje samo čakajo, da bo iz tega nastal poraz, in to imaš vedno nekje v glavi. Potem pa prideš v tujino, kjer te zelo sprejmejo, se ukvarjajo s tabo in ti je potem lažje. Se mi zdi, da je tudi pri njima zdaj tako, sta bolj nasmejana.
To dobro kažeta na Instagramu, kjer sta res drugačna.
Nasmejana, poplesujeta ... Ampak izvajalec je v tem času res sam, lahko mu pomaga kdorkoli, ampak si sam. Trinajst ur na dan intervjujev, generalke ... No, onadva sta vsaj v prvem polfinalu in imata malo več časa, jaz pa sem bila v drugem in smo imeli dva tedna hudega dela. Jaz se spomnim, da sem zelo malo spala, onadva pa imata to možnost.
Kako se vi spominjate svoje Evrovizije?
Zelo dobro (smeh, op. p.), jaz bi šla kar spet. Oziroma želim si, da bi bilo pri nas več takšnih, ki bi tako uživali kot sem jaz. Jaz sem bila prej dvakrat (kot spremljevalna pevka, leta 2014 s Tinkaro Kovač in leta 2015 z duom Maraaya, op. p.), pa izvajalci niso tako uživali. Zaradi tega sem si mislila, da je to neka grozna stvar, vsi so bili zadržani, resni. Mi smo pa prišli, odvadili, opravili intervjuje in šli ven na sprehod, raziskovat mesto. Res smo se imeli dobro.
Kaj pa pravite na to, da bosta imela Zala in Gašper skoraj identičen nastop kot na Emi?
Vedno je tveganje. Na Emi je nastop deloval in je to lahko dovolj dober recept, da deluje tudi tam. Lahko pa bo to premalo za tujino oziroma nikoli ne veš. Odvisno tudi od tega, v kateri državi si in kakšno je tisto leto. Videla sem, da sta zamenjala ozadje in ne bo isto, kot je bilo pri nas. Mislim, da imata vse pod nadzorom. Ne moreš delati nekega cirkusa, če je pesem tako mirna.
Kako menite, da ju bodo sprejeli na prvem predizboru, imate kakšno napoved?
Tam je glavno, kaj pravijo novinarji, in ne toliko ljudje, ker ljudje niso vpeti, dokler se ne zgodi sam dogodek. Novinarji so ju imeli do zdaj zelo radi, to je dober znak. Kaj se dogaja zdaj, pa ne vem. Evrovizija je zelo majhna, a hkrati zelo velika stvar.
Kaj pa, ko je konec in prideš domov? Kako je bilo pri vas?
Jaz sem hotela biti dokaz, da lahko iz Evrovizije nekaj nastane. Zato smo mi že pred Evrovizijo garali za celotno mojo turnejo, ki traja še zdaj. Želela sem si pokazati in razbiti teorijo, da greš na Evrovizijo, prideš domov in se nič več ne zgodi. Ravno zato, da spodbudimo mlade, da se prijavljajo, da je to festival, ki je vreden, ki ti lahko odpre vrata. Ni samo zapravljanje davkoplačevalskega denarja, ki gre v nič. Jaz mislim, da gre največkrat denar kje drugje v nič. To je edini festival, ki ga imamo in ga dejansko podpiramo kot država.
In ga vsi gledamo, čeprav ga "nihče ne gleda".
Da, tako je. Če bo še kdo tako kot jaz vztrajal pri tem, bo iz tega festivala še nekaj nastalo. Ker to je res dobro doživeti.
Že skoraj vsak, ki je šel na Emo, je potrdil, da mu je odprla mnogo vrat. Nazadnje nam je to v intervjuju potrdila tudi Raiven.
Res je. In ta moj "Ne morem fu**ing verjet" je bil namenjen temu, da je bila že tretjič druga. Sploh ni važno, kakšen je komad, meni komad v resnici ni bil pisan na kožo, gledala sem njo in vem, kako tam oboževalci delujejo. Ena Slovenija je tako majhna, da jo čisto pozabijo, in takrat ko sem bila jaz na Evroviziji, so se veliko ukvarjali z mano, res je bilo dobro. Še zdaj sem na zvezi z režiserji, ki so mi snemali razglednico (promovideo za Evrovizijo, op. p.) in res smo naredili dober vtis. Rekli so mi, da komaj čakajo naslednje leto druge slovenske predstavnike, zato sem si želela nekoga podobnega - za Raiven sem bila prepričana, ker vem, kako dela in sem vedela, da bo naredila zgodbo iz tega. V superfinalu sta bili potem dve popolnoma različni zgodbi: ena, ki je spontana, naravna, superge, nič mejkapa, ena pa tako dodelana, kot smo bili mi lani.
Če bi bila na Raiveninem mestu, ne bi odnehala, jaz sem zmagala v četrto! Na Emi sem bila leta 2009, 2010, 2017, ko nisem prišla niti v polfinale, in 2018, ko sem zmagala. Torej, ni pravil, kdaj zmagaš. Samo, kaj izžarevaš. In jaz sem bila leta 2018 najmanj pripravljena.
Bilo je prvič, da sem šla brez zgodbe, brez filozofiranja, vseeno mi je bilo, češ, grem se predstavit, ker mi bo pomagalo pri singlu. Leto prej pa maske, dvojnost, neke luči ... Ni pravil, ni. Tudi ljudje začutijo, kdaj nekdo komplicira, ko je na odru. To se je morda čutilo pri Raiven, preveč je bilo vsega. Zala in Gašper sta pa samo pela, bila skulirana, pristna. Jaz sem se pa lani "zafrkavala", šla sem na oder in sem se smejala. Ni enačbe.
Kako sta Ema in Evrovizija spremenili vaše življenje? Kako drugače bi živeli danes, če se ne bi še enkrat prijavili na Emo?
O, bilo bi precej drugače. Jaz sem tako ali tako deloholik, prej sem bila deset let po televizijah, po vseh oddajah, tako da je življenje enako pestro, le da sem imela zdaj možnost stopiti na svojo pot, ki si je v resnici nisem nikoli želela. Ni mi treba biti tako zelo v ospredju in se imam zelo dobro tudi sicer. Je pa dobro to izkusiti, da dobiš moč ustvarjanja, da bo zdaj zaradi tvojega imena več ljudi poslušalo tvojo glasbo.
Je zdaj lažje?
Da, seveda. Jaz pa sem imela še to srečo, da je pesem Hvala, ne sprejela tudi mladina. Zaradi tega je nastalo celo eno gibanje, še zdaj pokupijo ves promocijski material, vse. Natisnili smo tisoč bombažnih vrečk z napisom "Hvala, ne" in vse so pošle v dveh tednih.
Imam občutek, da je bilo prej neko zatišje z mlajšim občinstvom in niso toliko poslušali slovenskega popa, zdaj pa precej bolj.
Res je, bila je neka praznina na trgu, zdaj pa smo samo mladi na trgu. Jaz, Nika Zorjan, BQL in vsi imamo isto ciljno občinstvo. To se mi zdi odlično.
Kako pa vaši hčerki doživljata vašo slavo?
Briga ju (smeh, op. p.). Včasih me edino prosita, da dam kakšen avtogram za nekoga v vrtcu. Ali pa naveličano rečeta: "Mami, ena te hoče videt'." Jaz ne delam iz muhe slona, a če kam gremo, se posvetim nekomu, če se hoče pogovarjati ali slikati. Zdaj že onidve vesta in kar sami povabita ljudi, naj se slikajo z mano, če opazita, da me kdo gleda.
Vas velikokrat ustavljajo na ulici?
Da, ves čas. Zdaj tudi zaradi barve las. Najhuje pa mi je, ko grem telovadit, ker me je zelo sram. Ko grem recimo teč in se ukvarjajo s tem, kako tečem. Potem si dam gor kapo in si rečem: "Lea, samo teci (smeh, op. p.)".
Mnogi so presenečeni, ko izvejo, da sta vaši hčerki stari šest in štiri, vi pa 29 let, kajne?
Jaz sem hotela imeti otroke še prej. Z mojim Gabrom, ki je producent in sem ga spoznala, ko sem snemala za prvo Emo leta 2009, sva se že takoj zelo ujela, in ko sva postala par, sva rekla, da hočeva imeti otroke čim prej. Jaz sem bila še v Švici, kjer sem še študirala, potem sem pa rekla, da dajva kar začeti z družino. Saj bi imela še kakšnega, a ne vem, kako bi vse skupaj uskladila (smeh, op. p.).
Kaj ste študirali v Švici?
Flavto, sem flavtistka po izobrazbi, solistka za orkester. Komaj sem čakala, da sem zbežala pred temi uniformami, saj sem umirala, jaz imam toliko energije! Ko sem delala magisterij, sem šla vmes delati še glasbo za film in aranžiranje, saj nisem zdržala. Kaj bom celo življenje vsak dan po deset ur vadila flavto? Zmešalo se mi bo, za koga? Bom hodila po svetu in igrala flavto v orkestru? Ni govora.
Ste kaj razmišljali, da bi flavto vključili v svojo glasbo?
Sem, ampak tu je že Tinkara Kovač, zato mi to ni bilo preveč všeč. Jaz imam rada trendovske stvari, da si izmislim nekaj novega. V nekaj pesmih sicer je flavta, a ljudje sploh ne vejo, da sem to jaz. Potem sem včasih na nastopih razpoložena, da jo vzamem v roke in nekaj zaigram, pa me ljudje samo čukasto gledajo. Da, 16 let sem študirala flavto! Včasih me vključijo tudi v kakšne klasične projekte in se pojavim kot flavtistka, potem se pa ljudje še pol ure ukvarjajo s tem, ali je to Lea Sirk ali ne (smeh, op. p.).
Kaj lahko od Lee Sirk pričakujemo v prihodnje?
Zdaj bom izdala nov, poletni singel, potem so na vrsti novi televizijski projekti. Sicer mi pa na roki piše, da bom imela kariero do 55. leta, moj cilj je pa do 35. Potem želim samo poučevati, saj imam na Obali že deset let svojo zasebno glasbeno šolo. Lepo bi učila, dvakrat na teden, preživljala bi čas z otroki in imela bi še enega otroka (smeh, po. p.).
Preverite tudi:
32