Druga kariera
Nedelja, 5. 11. 2023, 17.58
5 mesecev, 3 tedne
Druga kariera (334.): Anja Slivnik (Eržen)
V dnevu ne najde niti ure zase, ampak je srečna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,29
Anja Slivnik je imela izdelan načrt za življenje po športu in ga pred petimi leti tudi udejanjila.
"Dobro, dosegla sem svoje cilje, veliko sem se naučila, izjemno hvaležna sem za te izkušnje in čisto ničesar ne obžalujem," o svoji športni karieri, ki jo je zaključila pred dobrimi petimi leti pri komaj 26 letih, danes pravi nekdanja smučarska tekačica in biatlonka Anja Slivnik, nekoč Eržen. Trenutno je njeno življenje zapolnjeno in pestro. "Ne najdem niti ure v dnevu zase, ampak sem srečna," nam je še zaupala gostja današnje Druge kariere.
In čemu torej danes večino svojega časa namenja naša nekdanja vrhunska športnica, tudi dvakratna olimpijka Anja Eržen, danes Slivnik? "Kaj počnem? Delam v Tom Tailorju v marketingu, imam dva majhna otroka, stara leto in pol in štiri leta, pa zidamo hišo. To so tri glavne stvari, ki mi te dni polnijo dneve. Ni mi dolgčas, precej pestro je, veliko bolj, kot je bilo v času moje športne kariere," nam je v pogovoru ob kavi na Bledu poročala danes 31-letna nekdanja tekmovalka iz Ribnega.
Dobri rezultati je niso premamili
Čeprav je v svoji zadnji biatlonski sezobi dosegala najboljše rezultate, dvomov ni bilo.
Tekmovalno pot je končala že leta 2018, po olimpijski sezoni, v kateri je dosegala svoje najboljše biatlonske rezultate. Tudi to je ni več moglo ustaviti, bila je že trdno odločena, da smuči postavi v kot in se loti druge kariere. "Ne, ni me zamikalo, da bi nadaljevala. Mogoče sem bila v tej zadnji sezoni še najbolj sproščena, določeni dogodki so se pozabili, tekla sem bolj sproščeno, zato so bili rezultati nekoliko boljši kot v prejšnjih dveh letih, ampak me to niti malo ni premamilo, tako sem bila odločena, da grem v drugo smer, da ni bilo dvomov," se spominja.
Čas po tem, ko se s športom ne bo več profesionalno ukvarjala, je imela ves čas v mislih, tudi ko je tekmovala, priznava. "Ja, če sem čisto iskrena, moram priznati, da v športu nikoli nisem bila zares stoodstotno, morda 99-odstotno, ampak vedno me je zanimalo, kaj bo potem. Nenazadnje, kaj pa bi se zgodilo, če bi se huje poškodovala? Kaj pa potem? Jaz sem zato vedno iskala nek 'back-up', neko rezervo, sem pač tak človek in sem to varovalno mrežo preprosto morala imeti." Športno upokojitev je načrtovala dalj časa, imela je jasne cilje, želje, tudi zato se je vse odvilo gladko, še pravi.
Življenje se ji je postavilo na glavo
"Po koncu športne kariere se je moje življenje postavilo čisto na glavo, usmerila sem se v povsem druge stvari. Mogoče je bil majhen šok, ampak sem se na to navajala postopoma, pa tudi vedela sem, kaj si želim in kam grem, zato lahko zdaj rečem, da tega ne bi zamenjala za nič. Ni mi bilo težko, ker sem vedela, da ko bo prišel ta čas, se pravi olimpijske igre, da bodo te moje zadnje in da je to to. Imela sem načrtovano, že prej sem razmišljala, da bom stara že 26 let … Ne morem sicer trditi, da sem iz športa iztisnila čisto vse, mislim, da sem imela še rezerve, ampak je bilo toliko nekih stvari in dogodkov, da se v športu nisem več videla. Morda sem čutila, da mi malo tiktaka ura, če hočem imeti še kakšno drugo kariero, pa tudi otroke še kolikor toliko mlada. Mislim, da sem bila kar odločena, zato ta prehod zame ni bil težak. Če veš, kaj hočeš in kam greš, je to dokaj enostavno."
Eden najlepših spominov iz tekmovalnih dni:
V tem pogledu je bolj kot ne izjema, veliko preveč športnikov preprosto ne razmišlja dovolj o življenju po športni karieri, opaža, ob tem pa poudarja, da bi slovenski športniki potrebovali tudi veliko boljšo sistemsko pomoč. Od naših športnikov vendarle pričakujemo, da bodo stoodstotno osredotočeni na treninge in tekmovanja, in to nenazadnje tudi so, po koncu kariere pa … "Ja, vidim jih precej, ko takole zaključijo s športom, in zdi se mi, da sploh ne vedo, kaj bi sami s seboj. Večina jih potem pristane v trenerskih vodah, ampak toliko je še drugih stvari, ki jih lahko počneš. Sama se ne bom obremenjevala, menim, da sem si dokaj dobro začrtala pot, verjamem pa, da je marsikdo zamudil in si zdaj očita, zakaj je tako dolgo vztrajal in zdaj ničesar nima. Žal je veliko takih primerov."
Do srednje šole je še urejeno, nato pa ...
"Jaz sem varčevala in si šolo na daljavo plačala sama."
Ključnega pomena pri gladkem prehodu med karierama je tudi šola, še pravi. Do srednje šole je urejeno dobro, tudi sama je bila učenka športnega oddelka jeseniške gimnazije, višje stopnje šolanja pa so nato na voljo le nekaj privilegiranim, ostali pa se morajo znajti sami. Le peščici uspe s profesionalnim športom zaslužiti dovolj za mirno življenje, velika večina pa se jih znajde v nadvse nezavidljivem položaju. "Ja, to me je zelo zmotilo. Prej ali slej vsakdo pride do prelomnice, ko se mora vprašati, ali se bo šolal ali treniral. Jaz sem varčevala in si šolo na daljavo plačala sama. Ampak to je bila tudi edina možnost, da pridobim izobrazbo. Tega, da bi mlajšim prišle naproti tudi fakultete, pa je v Sloveniji po mojem mnenju premalo."
In to vprašanje ni enostavno, še priznava, nenazadnje je za vrhunske športnike lahko zahtevna že srednja šola. "Že na jeseniški gimnaziji se je zgodilo, da sem bila toliko odsotna, da sem morala tretji in četrti letnik delati po dve leti. Ne zato, ker ne bi bila dober učenec – vse letnike sem zaključila z oceno prav dobro, tudi maturo –, ampak me preprosto ni bilo, ni bilo časa, da bi hodila k pouku. Že tam se mi je zamaknilo, zavleklo, že tam sem ves čas nekaj 'lovila'. Moram pa povedati, da sem imela na srednji šoli izjemne profesorje, ki so mi ogromno pomagali, tudi ravnateljica je bila tedaj odlična in nam je šla zelo na roko, učno pomoč smo imeli na voljo, kakšen predmet je bilo mogoče opraviti na daljavo …"
"Pustite mlade športnike, naj raziskujejo"
Nadarjene športnike – Anja Eržen je to v teku na smučeh vsekakor bila – izjemno hitro in popolnoma "posrka" tudi športni sistem. Tek na smučeh jo je navdušil že v tretjem razredu osnovne šole, ko je v šoli v naravi prvič stopila na tekaške smuči. "Zelo mi je bilo všeč in takoj po tistem smo že začeli iskati način, kako bi jaz to začela trenirati," se spominja, tudi zaradi strica Janeza Mariča pa se je nato pridružila klubu SK Bled. "Bila sem malo premlada, kakšno leto sem morala počakati, potem pa sem se hitro znašla v skupini starejših, hodili smo na Javorniško planino, Rudno polje, tudi na Klek, če ni bilo snega. Potem nas je bilo vedno več, prišla je moja generacija. Kot otroci smo uživali v tem, kar počnemo. Res smo trenirali trdo, SK Bled je bil eden boljših klubov, vseeno pa smo bili ena taka sproščena ekipa. Edino, kar me je mogoče zmotilo, je bilo to, da me je Vinko Poklukar (glavni klubski trener, op. p.) vozil na čisto vse mogoče tekme, čeprav sem bila za nekatere premlada. To je bil malce nepotreben pritisk. Pustite mlade športnike, naj raziskujejo, da se najdejo v tem športu, ne pa jih siliti na tekme in vsem drugim kazati, kakšnega tekmovalca imate. To se je zgodilo meni, pa tudi Urški Poje in še marsikomu drugemu."
"Pustite mlade športnike, naj raziskujejo, da se najdejo v tem športu, ne pa jih siliti na tekme in vsem drugim kazati, kakšnega tekmovalca imate."
"To preprosto ni bilo več zame"
A pravi tudi, da dobro razume, zakaj je tako. "Seveda je težko, saj niti niso imeli izbire pri tem pomanjkanju tekmovalcev, sploh pri dekletih." V majhni Sloveniji velikih športnih talentov ni veliko, za nameček je pri nas še huda konkurenca med športi samimi, nadarjene tekmovalce in tekmovalke se zato hitro, morda prehitro obremeni. Tu pa ključno vlogo odigrajo trenerji in sistem treninga. Ni vsak primeren za vsakega, je prepričana naša sogovornica. "Že če gledam tek na smučeh, kjer sem začela, ko sem trenirala pri Norvežanu, po njihovem sistemu, so bila to moja najboljša leta. Vse je bilo usmerjeno v športnika, pomembno pa je bilo tudi, da uživaš v tem, kar delaš. Potem sem zamenjala trenerja, ki mi ni ustrezal. Jaz sem tekačica na dolge proge, nisem sprinterka in to nikoli nisem bila. Te menjave mi resnično niso ustrezale. Če mi je nekaj ustrezalo, način treninga denimo, sem se hotela tega držati in napredovati. Ne moreš pa napredovati, če ta način treninga traja le eno leto, nato pa pride nov sistem. Treba je delati na daljši rok. Enako kot v teku na smučeh se mi je nato zgodilo pri biatlonu. To preprosto ni bilo več zame."
Popolno nasprotje norveškega sistema je bil ruski – trd, garaški in neizprosen pristop –, ki ga je gojil še en njen nekdanji trener, priznani beloruski strokovnjak Vladimir Korolkevič. "Volodja, ja. Zelo sem ga cenila, ampak iskreno povedano, se midva nisva našla. Nisva bila na liniji. On je imel te sprinte, jaz pa sem tako pogrešala tiste dolge treninge v hribih. Vedela sem, kateri treningi mi največ dajo, tudi v biatlonu je bilo tako. Vsi ostali so šli kolo, jaz pa sem šla za šest, sedem ur v hribe. Poskušala sem delati po svoje, ko je bilo možno, ampak tako ni šlo ves čas. Vseeno smo skupaj hodili na priprave in delali po istem programu. V reprezentanci A nimaš veliko svobode."
Dve leti je bilo imenitno, nato so se začele stvari podirati
"Dela se po principu, da se zadovolji le tistega na najvišji ravni, ostali pa naj se znajdejo sami. Jaz sem bila takšnega načina naveličana."
V biatlon je iz tekaških vrst prestopila leta 2013, padla pa v turbulenten čas sprememb. V ženski vrsti se je že dogajala menjava generacij, Teja Gregorin je kariero zaključila nenadno, Andreja Mali jo je podaljševala v zrela leta, novih, mladih biatlonk pa ni bilo veliko. Veliko upov je vodstvo biatlonske reprezentance zato polagalo prav na Erženovo in Urško Poje. Obe sta ta šport zapustili zelo zgodaj. Se je v vsega petih letih vsaj naužila biatlona? "Ja in ne," pravi zamišljeno in pojasni: "Prvi dve leti sem zelo uživala in je kazalo na to, da lahko posežem po dobrih rezultatih, potem pa … Potem pa so se začele zadeve malce podirati. Ne vem, pridejo kakšne spremembe v ozadju, pa vodstvo, trenerji itd. Ti si sicer osredotočen na trening, te pa lahko zmotijo druge stvari. Meni to ni bilo všeč. Težko sem se osredotočila na trening, dve leti sem malo padla, v zadnji sezoni sem se malo dvignila, ampak takrat sem bila že odločena, da se poslovim."
Stabilnost organizacije je izjemno pomembna tudi za športnike same, poudarja: "To se dogaja v vseh športih, te spremembe so pri nas zelo pogoste, mogoče se v ozadju znajde tudi kdo, ki ne razmišlja preveč o tem, kaj je za športnika dobro. Dela se po principu, da se zadovolji le tistega na najvišji ravni, ostali pa naj se znajdejo sami. Jaz sem bila takšnega načina naveličana. Dobro, dosegla sem svoje cilje, veliko sem se naučila, izjemno hvaležna sem za te izkušnje in čisto ničesar ne obžalujem, ampak zame je po koncu sezone 2018 napočil čas, da začnem drugo pot."
Dvakrat na olimpijskih igrah
V teku je blestela v mladinski konkurenci in dosegla devet zmag, v svetovnem pokalu je imela le šest startov, se je pa leta 2010 udeležila olimpijskih iger v Vancouvru in tam zasedla 59. mesto v dvojnem zasledovanju ter 14. mesto v štafeti ob Vesni Fabjan, Katji Višnar in Barbari Jezeršek. V biatlonu je imela 92 startov v svetovnem pokalu, najboljše posamične izide, uvrstitve okoli 30. mesta je dosegala prav v svoji zadnji sezoni 2017/18, leta 2018 pa na svojih drugih OI v Pjongčangu na posamični biatlonski tekmi pristala na 35. mestu, v mešani štafeti ob Urški Poje, Jakovu Faku in Klemnu Bauerju na 14. mestu. Z biatlonsko žensko štafeto (ob Pojetovi, Malijevi in Gregorinovi) je bila na svetovnem prvenstvu v Oslu leta 2016 deveta. Nekaj lepih športnih spominov tako vendarle ima.
Kot smučarska tekačica je imela po prestopu v biatlon največ težav s puško.
"Ja, streljanje je bilo zame kar projekt"
"Spomini so lepi, ampak iskreno povedano, leta 2010 v Vancouvru od mene niti ni bilo pričakovati nekih rezultatov, nekaj več sem si želela od Pjongčanga, sploh na tisti individualni preizkušnji, kjer pa sem streljala nula, nula, nula, tri. Saj ne vem. Morda je bil to znak, da naj zaključim, ali pa preprosto nisem bila za streljanje," pravi. In ta zgodba je kar pogosta, Slivnikova ni bila ne prva ne zadnja smučarska tekačica, ki se je soočila z izzivi biatlona. Zdaj se to dogaja Anamariji Lampič. "Ja, najtežje je osvojiti puško," priznava. "Pa niti ne gre samo za streljanje, že teči je težje s puško. Spremeni se tehnika, če si se prej lahko zaganjal nižje, moraš biti v biatlonu v bolj pokončnem položaju, ker nosiš dodatno težo na hrbtu. Ampak jaz sem imela težave tudi s streljanjem. Saj ti trener ves čas govori, da se sprosti, da ne razmišljaj o ničemer in se osredotoči na streljanje, ampak ta glas me je spremljal ves čas na strelišču. Tega nisem znala izklopiti, streljanje je zame predstavljalo velik stres, velik pritisk. Že na treningih! Pa so bili tam sami domači, tekmovalci, pa sem se na kakšnih manjših internih tekmah tresla in se nisem mogla umiriti. Ja, streljanje je bilo zame kar projekt."
In kako se je lotila tega zanjo novega elementa? Kako smučarskega tekača v biatlonskih vrstah sploh vpeljejo v streljanje? "Jaz sem začela na strelišču Crn grob pri Škofji Loki s Tomašem Kosom. Tam sem začela brez rolk, čisto na suho na vojaškem strelišču in, kot sem že rekla, bilo je super. Začetek je bil super, ker so tudi stvari v ekipi bile v redu, kasneje je prišel Tonka, kot kličemo Ljuba Tomažiča. Njega sem se sprva zelo bala, kasneje pa sem ugotovila, da mi je on še največ dal, kar je zanimivo, saj ne izhaja iz biatlona, pač pa iz policije. Ampak on se je tako poglobil v streljanje, da nam je napisal načrt za suho streljanje in vse, z mano je opravil ogromno individualnih treningov, predvsem pa je pristen človek. Ni tam, ker bi želel slavo, pač pa zato, da pomaga tekmovalcem. Na meni je pustil globok vtis, še vedno se slišiva, še vedno sva na vezi in on mi je ogromno dal."
"Zdaj bova potrpela, ni nama težko. Bova speljala."
"Zdaj bova potrpela, ni nama težko. Bova speljala."
V zadnjem času pri dveh otrocih, novi službi, ki jo opravlja z največjim veseljem, pa gradnji hiše – to z življenjskim partnerjem Martinom Slivnikom, ki je "tipičen Gorjanc, ampak zelo iznajdljiv, zelo dober, ni stvari, ki je ne bi znal urediti", gradita sama – časa za spremljanje biatlona nima. Pravzaprav časa ni za spremljanje kateregakoli športa, še pove Anje Slivnik. "Ne, vse sem odrezala, res nimam časa. Tu in tam preberem kakšne novice, ne spomnim pa se, kdaj sem nazadnje kaj pogledala na televiziji. Te sploh nimam časa gledati, sem si šla pa lani z Alenko Čebaškovo ogledat tekaško tekmo na nordijskem SP v Planici. To pa sem! No, ampak nič ne pogrešam, meni je super, fino, saj je naporno, veliko bolj kot prej, ampak me osrečuje. Martin večinoma dela na hiši, jaz sem z otroki in tako izgleda naš trenutni vsakdan. Verjamem pa, da bo po pol leta, ko naj bi bila hiša končana, več časa tudi za druge stvari. Zdaj bova potrpela, ni nama težko. Bova speljala."
O dogajanju v slovenskem biatlonu je obveščena samo preko novic in občasnih pogovorov ob srečanjih z nekdanjimi kolegi, še pojasni. "Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje gledala biatlonsko tekmo v živo. Sem kar temeljito prekinila. Se pa s kom srečam – Miho Dovžana srečam pogosto, Jakova srečam, ko teče skozi Šobec – in se pogovorimo. Tako da opažam razliko, vidim, da so spremembe, obveščena sem, da odkar sta v reprezentanci Ivek (vzdevek Janeza Mariča, op. p.) pa Ricco (glavni trener Gross, op. p.), zadeva deluje. In hvala bogu! Te punce, ki jih gledam, Polona (Klemenčič, op. p.), Lena (Repinc, op. p.), vsa čast. Naj gre tako še naprej in naj še zrastejo. To so potrebovali. Nimam pa časa, da bi se v to poglabljala, zdaj iskreno ne najdem niti ene ure v dnevu zase."
Njena otroka, štiriletna hčerka in leto in pol star sin, seveda še ne kažeta kakšnih športnih vzgibov, tudi njun oče ni bil vrhunski športnik. Kaj pa bo prinesla prihodnost? "Če ju bo zamikal šport, ju bom seveda podpirala, ampak jima bom dala jasno vedeti, da so še druge stvari, ki jih lahko počneta. Ne bom ju silila v ukvarjanje s športom. Vem, kako težko je, in spomnim se, kaj sem dala skozi. Svoja najboljša leta sem posvetila športu, kar naenkrat sem bila stara 26 let, dobro je, da sem končala vsaj šolo in je bilo treba najti službo. Čas gre hitro in čeprav sem mlada, se mi zdi to moje športno življenje tako daleč. Se je pa v kratkem času zgodilo ogromno stvari, zato je ta čas tekel še malo hitreje. Zdaj imam vizijo, da zaključimo hišo, da to uredimo, da lahko potem nekaj časa posvetimo kakšnim potovanjem, raziskovanju … To mi manjka," pravi Anja Slivnik.
