Druga kariera
Nedelja, 21. 4. 2024, 17.40
1 teden, 4 dni
Druga kariera (357.): Tomaž Naglič
Tomaž Naglič skočil v šolsko telovadnico #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,63
Nekdanji slovenski skakalec Tomaž Naglič uživa v drugi karieri.
Ni se postavljal v ospredje in je vseskozi praktično sedel na dveh stolčkih, saj ni želel zaradi smučarskih skokov opustiti študija na Fakulteti za šport - na koncu je bil prisiljen, da ga je končal v roku. Nekdanji smučarski skakalec Tomaž Naglič je v Sportalovi rubriki Druga kariera povedal svojo zgodbo, kako je zgodaj skočil v povsem nov svet, in se dotaknil zanimivih spominov, ki jih je doživel skozi leta na svoji športni poti, na kateri je bil ob njem tudi legendarni Peter Prevc.
Dolžina 225,5 metra predstavlja najdaljši polet Tomaža Nagliča. "Prosim, napišite ga, da bodo učenci vedeli, koliko sem najdlje poletel, ker me to največkrat vprašajo. Zdaj bodo imeli zapisano," se je zasmejal Tomaž, ki svoje športno poslanstvo po končani karieri nadaljuje kot učitelj športne vzgoje v Žireh.
Njegova najboljša uvrstitev v karieri je bilo osmo mesto v Zakopanah 2014. Pet let pozneje je pri vsega 29 letih zaključil aktivno športno pot smučarskega skakalca. "Naenkrat sem dobil občutek, da to ni več to. Nekaj mi je govorilo, da bi bilo najbolje končati kariero in nadaljevati drugo," je takrat ugotavljal, da bi v življenju delal še kaj drugega. Tisti marčevski dan v Planici, kjer se je ob njem poslovil še Robert Kranjec, je imel v mislih, da bo pot nadaljeval v smučarskih skokih v kakšni drugi obliki. "Če gledam nazaj, mislim, da sem bil takrat toliko v skokih, da nisem videl širše slike," je dal Naglič vedeti, da so se mu obzorja po koncu športne poti razširila.
Uživa v tem, kar dela, in predaja svoje znanje in izkušnje, ki so razumljivo povezane s smučarskimi skoki, na mlajše generacije, kar je opisal v intervjuju za Sportal.
Kako ste sploh zajadrali v učiteljske vode in postali učitelj telovadbe?
Že med športno kariero sem razmišljal, s čim bi se ukvarjal po koncu kariere smučarskega skakalca. Že prej sem vedel, da bi bil povezan s športom. Nisem pa še natančno vedel, na kakšen način – ali v šoli ali kot trener. Vseskozi sem imel v glavi, da moram končati študij.
Zakaj vas ni potegnilo v skoke?
Takoj po koncu športne kariere sem delal dve leti v Kranju. Tam sem bil zaposlen v dijaškem domu. V tem sklopu sem tudi delal s športniki in skakalci, ki jih je tam kar dosti. Pol je športnikov, tako da sem bil dve leti tam in nekaj časa še v Idriji. Na gimnaziji sem se veliko stvari naučil od blizu. Nato se mi je ponudila priložnost v Žireh in odločil sem se, da jo sprejmem.
Kako gledate na otroke zdaj in kako ste gledali v času, ko ste bili tudi sami otrok, kar se športne vzgoje tiče? Kakšno razliko opažate?
Zdaj gledam iz druge perspektive. Takrat sem bil jaz tisti, ki sem se šolal. Zdaj gledam z drugega zornega kota, ampak zagotovo je drugače. Vse se spreminja. Družba in okolje se spreminjata in normalno je, da otroci ne morejo biti enaki, kot so bili pred 20 ali 30 leti. Ali pa 50 leti. Ampak moram reči, da so kar v redu. Ni tako slabo, kakor se večkrat govori. Zagotovo imajo težje obdobje za odraščanje kot na primer mi ali pa še kakšna generacija prej. Predvsem so tu mobilni telefoni, družbena omrežja in faktorji, ki predstavljajo kar veliko težavo. Posledično je manj aktivnosti in to se opazi.
Vseskozi je imel podporo na skakalni poti, hkrati pa vedel, da mora zaključiti študij.
Kako pa je v Žireh? Ali opažate, da so otroci, ki ne živijo v velikih mestih, bolj zagreti za športno udejstvovanje? Ali imajo več delovnih navad?
Ne vem, težko primerjam, ker ne delam v drugem okolju. Kar opažam, je to, da so zelo velike razlike med tistimi, ki so angažirani in imajo določene delovne navade, in tistimi, ki jih morda nimajo, ker so bolj sami. Ne bom rekel, da so prepuščeni sami sebi, ampak sem bolj mislil na stvari, o katerih sem že prej govoril. Elektronske naprave, videoigre … Zdi se mi, da je vse instant, na hitro. Če ni zdaj takoj, hitro obupajo. Kot učitelji delamo na tem, da jih malce usmerjamo, kolikor jih pač lahko. To je en del. Drug del predstavljajo starši. Moram reči, da nimam kakšnih večjih težav. Seveda so takšne in drugačne stvari, ampak se vse uredi.
Ali učenci vedo, da ste včasih skakali? V vašem kraju so namreč skakalni objekti.
Eni vedo, drugi ne. Eni vprašajo in potem izvedo. Sam tega ne izpostavljam. Bodo pa zdaj lahko prebrali v tem intervjuju, koliko sem poletel najdlje, ker jih to še posebej zanima, torej kako daleč me je poneslo najdlje (smeh, op. a.).
Ali v klubu tudi pomagate?
Sem, a trenutno ne pomagam nič.
Takoj po koncu kariere je mislil, da so skoki njegov edini svet. Vendar je kmalu odkril, da se dogajajo stvari tudi izven teh meja.
Ko ste zaključevali kariero, ste govorili, da bi se preizkusili kot trener. Ali vas to ni povleklo?
Če gledam nazaj, mislim, da sem bil takrat toliko v skokih, da pravzaprav nisem videl širše slike. In to je bila pravzaprav težava, saj si kot skakalec potem mislil, da so skoki vse, kar znaš. Imel sem postopen prehod. V dijaškem domu sem bil nekoliko v stiku s skoki, nato sem začel delati v šolstvu.
Kako vam je med kariero sploh uspelo usklajevati študij in skoke?
Ni bilo najlažje. Če zdaj pogledam za nazaj, ne moreš sedeti na dveh stolih. Na enem študij, na drugem šport, pri katerem moraš biti stoodstotno pri stvari. Če imaš zraven še eno tako veliko stvar, kot je študij, se takoj pozna. Najboljšo sezono sem imel takrat, ko sem postavil študij na stranski tir. Ko sem dal prednost študiju, so šli rezultati navzdol. Mogoče je usklajevati, vendar je potem težko pri skokih dosegati boljše rezultate. Določeni profesorji so bili prilagodljivi, drugi manj. Še posebej glede terminov opravljanja izpitov.
Pa vam je bilo kdaj žal, da niste mogoče dali študija bolj na stran in se povsem posvetili skokom?
Prav je, da je bilo tako, kot je bilo. Ker drugače morda študija ne bi končal. Tako sem ga že med kariero. Takrat sem bil tudi malo prisiljen, ker sem delal še po starem, torej ne po bolonjskem programu, in je bilo treba zaključiti do roka. Drugi so po sezoni šli na dopust, jaz za knjige (smeh, op. a.).
Po najboljši sezoni, v kateri ste tudi zabeležili najboljšo posamično uvrstitev, osmo mesto v svetovnem pokalu, ste nato izpadli iz reprezentance. Ali je bilo to zaradi študija, ki ste se mu posvetili?
Zgodilo se je, ne vem. Težko je reči, ali je bilo zaradi tega, ker sem več časa posvetil študiju. En dejavnik je bil ta, da nisem bil povsem vpet v skoke, ker sem še študiral. Skoki niso nogomet, kjer imaš nekaj dobrih sezon in si potem načeloma preskrbljen do konca življenja. Vedel sem, da bom po koncu skakalne kariere moral nekaj delati. Starši so me ves čas podpirali. V športu sem imel njihovo podporo, dejali pa so mi, da mora biti šola končana.
Kako težko je za takšen tip skakalca, kot ste bili vi, ki vrha niste dosegli in ste na vsake toliko časa okusili dober rezultat? Predvsem z vidika finančnih nagrad, ki jih ni na pretek.
Nisem životaril, ampak niso bili to bajni zaslužki. S športom se ne začneš ukvarjati, da boš služil. Ampak se ukvarjaš z njim, ker ti je lepo. Če boš gledal le na denar in nisi s srcem pri stvari, boš težko uspel. Mislim, da denar v nobenem športu ni vodilo.
Če bi skakali še naprej, kot ste takrat, si verjetno ne bi mogli privoščiti hiše, ki ste jo zdaj postavili? Vendarle imate redno službo in reden vir dohodka.
Težko bi to komentiral. Verjetno res ne. Z redno službo je lažje. Odločila sva se, da nadgradiva življenje in greva na svoje.
V delu kot učitelj športne vzgoje uživa.
So vam pa skoki veliko dali in ste se ogromno naučili tudi za poklic, ki ga opravljate zdaj. Delovali ste v ekipah pri številnih trenerjih. Kaj vam daje šport?
Ogromno. Celotno osnovno šolo, nato srednjo in še med študijem sem se ukvarjal s skoki. Če ne drugega, se znaš organizirati. Dobiš delovne navade, naučiš se, kako delati v ekipi. Veš, za kaj se trudiš. Še posebej ko pride rezultat, je to potrditev. Poleg rezultatov ti šport res veliko daje, to pa potem posredno uporabiš v življenju.
Po konstituciji bi lahko še danes skakali, če se malo pošaliva. Ali ste imeli kdaj težave s težo, ki je v skokih večkrat na tapeti?
Ne. Imam srečo, da imam tako presnovo. Tudi po koncu športne kariere se nisem zredil. Sem aktiven, to je res, ampak vseeno. Prav tako pa je res, da nisem tip človeka, ki bi se usedel na kavč in le gledal v ekran.
Pa je težko držati prave kilograme med kariero?
Na težo sem pravzaprav pazil sam. Bolj na to, kaj jem, ker mi količinsko ni bilo treba paziti. Nisem jedel le solate in česa malega, ampak sem gledal na to, kaj jem. Imel sem precej sreče glede tega. Določeni imajo s težo težave.
S tega vidika so skoki precej krut šport, saj se je treba veliko odrekati, kar se hrane tiče.
Plezanje je tudi šport, kjer teža odloča. Navsezadnje tudi v kolesarstvu. Vidimo, da je veliko dela na teži. Paziti morajo.
Ali se tudi sami kdaj usedete na kolo kot številni nekdanji skakalci?
Na kolo grem, ampak le za svojo dušo. Najraje imam svoj tempo. Včasih je ta intenzivnejši, včasih bolj umirjen. Ne potrebujem tekmovalnega ritma. Zdi se mi, da mi to ne manjka, saj sem tekmovalno fazo že dal skozi.
Ali greste s kolegi in bivšimi skakalci na kakšne ture? Veliko nekdanjih skakalcev namreč kolesari.
Raje imam gorsko kolesarjenje. Nimam cestnega kolesa, bolj mi sede gorsko kolo. Da se umaknem.
Ali imate stike z bivšimi skakalci?
Z enimi več, z drugimi manj. Včasih se slišimo in srečamo, da ohranjamo stik.
Skoke še spremlja. V Planico gre vsako leto. Bil je tudi letos ob slovesu Petra Prevca.
Kot je bilo letos v Planici, ko se je Peter Prevc poslovil?
Lepo je bilo. Zaslužil si je takšno slovo. In vzdušje je bilo nepopisno. Vsi ti ljudje so lep pokazatelj tega, kako so spoštovali Petra. Da so ostali po koncu tekme še v izteku letalnice. Da niso le rezultati pri njem, ampak je tudi kot persona velik. Užival sem.
Sami ste bili v ekipi, ko je imel sanjsko sezono. Kako ste vse skupaj spremljali in doživljali?
Takrat mu je šlo kot po maslu. Praktično je vseskozi zmagoval. Ko gre, gre. Za razred je bil boljši od drugih, bil je vrhunski. Celotno sezono je bil izvrsten. Čeprav je bilo videti, kot da bi se igral z vsemi, se je treba zavedati, da je bilo v ozadju veliko vloženega truda. Ampak ko gre, enostavno gre. In pri Petru je šlo.
Kako ste drugi gledali nanj? Letel je nekaj metrov nad vami. Kot nekakšen meteor.
Mlajši je bil od večine v ekipi, ampak imel je nekaj več. Že takrat je bil nekakšen zgled, merilo na treningih in tekmah. Oseba, ki jo želiš imeti ob sebi.
Koliko pa še spremljate skoke?
Skoke spremljam, če imam čas. Ne bom rekel, da sem ves čas, ko so tekme, pred televizijo, ampak sledim, kaj se dogaja. Pogledam si posnetke za nazaj, če ne gledam v živo, ali pa pogledam rezultate. Da sem na tekočem. Planico pa si vedno ogledam v živo. Sledim tudi, kaj se dogaja v klubu.
A je v Žireh dosti podmladka?
Nekaj ga je. Dobro se dela, pogoji so dobri.
Ali vas bomo kdaj videli v skokih?
Nikoli ne reci nikoli. A sem trenutno zadovoljen s tem, kar delam.
