Zakaj športniki domujejo v Monaku ali Dubaju?

Monako, Švica, Dubaj ... To so kraji, kjer domujejo številne zvezde iz sveta športa, pa čeprav v tekmovalnih arenah zastopajo barve svojih, rodnih držav. Med njimi je tudi nekaj Slovencev. Zakaj?

1 / 4

Foto: Reuters , Vezovisek.si

2 / 4

Foto: Reuters , Vezovisek.si

3 / 4

Foto: Reuters , Vezovisek.si

4 / 4

Foto: Reuters , Vezovisek.si

"Odgovor je preprost - nižji davki," pravi osebni finančni svetovalec Mitja Vezovišek. Tako imenovane davčne oaze so priljubljene med številnimi posamezniki in tudi podjetji, ki se želijo izogniti plačevanju visokih davkov doma. Mnogi izkoriščajo tudi zakonodajo davčnih oaz, ki jih ščiti pred nadzorom nacionalnih davčnih uradov, pa mednarodnih nadzornikov in njihovo popolno nezainteresiranost o izvoru denarja. S tem so davčne oaze zanimive za marsikaterega malopridneža, same pa se v novicah pojavljajo bolj ali manj na straneh črne kronike.

Monako, Švica, Dubaj …

Pri športu igrajo vendarle nekoliko drugačno vlogo. Monako, Švica in Dubaj so priljubljena pribežališča za mnoge zvezdnice in zvezdnike iz sveta športa. Nizki davki na dohodek jim omogočajo, da večino zaslužka obdržijo zase.

Če denimo pri številnih dirkačih formule ena – svetovni prvak Lewis Hamilton je močno razburil britansko javnost, ko se je preselil v Monako -, največjih teniških zvezdah (Novak Đoković, Caroline Wozniacki, Victoria Azarenka …) in podobnih, ki s športom služijo bajne milijone, še lahko govorimo, da jih v davčne oaze sili predvsem pogoltnost, saj bi najbrž več kot odlično živeli tudi v državah, ki pobirajo običajne davščine, gre pri drugih, pretežno nekoliko manj uspešnih, za nekakšen eksistenčni manever.

Eksistenčni manever

Kariera vrhunskega športnika je namreč kratka, v najboljšem primeru dolga od 15 do 20 let, kar je polovica delovne dobe normalnega državljana Slovenije. V tem času si seveda poskušajo zagotoviti sredstva, ki bi jim omogočila brezskrbno starost. Večina je že v tem pogledu že v izhodišču obsojena na neuspeh. Ukvarja se namreč s športi, ki ne prinašajo bajnih zaslužkov.

O tej tematiki se je pri nas veliko razglabljalo, ko je negotov status vrhunskih športnikov po koncu kariere izpostavil naš atletski šampion Primož Kozmus. Mnogi vrhunski športniki pri nas so tudi zaposleni, v vojski, policiji, javni upravi …, a dejstvo je, da morajo tudi sami poskrbeti za svoj denar.

"Tudi športnik mora biti finančno pismen"

"Športnik se mora, prav tako kot vsi drugi, najprej oborožiti z osnovnim znanjem o osebnih financah. Pravimo, da mora postati finančno pismen," o teh najbolj ranljivih pravi naš sogovornik, tudi sodelavec pri projektu Play smart, ki so ga pripravili strokovnjaki s področja financ v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS): "Za začetek bo dovolj, da preuči omenjen priročnik Miselnost zmagovalcev, ki ga lahko dobi na OKS. Nato je smiselno, da si izdela osebni finančni načrt, pri čemur mora upoštevati specifičnost poklica, ki ga opravlja in dinamiko služenja denarja. Najbolj pomembno pa je, da si izbere in izgradi zmagovalno ekipo izven igrišča, ki mu bo v pomoč pri upravljanju z osebnimi financami."

Vprašati se je treba, kaj je veliko?

Tudi pri nas je nekaj takšnih, ki so izračunali, da se jim selitev v tujino izplača. Katarina Srebotnik, Polona Hercog, Jolanda Batagelj (prej Čeplak) in Jani Brajkovič so na primer takšni.

A Vezovišek opozarja: "Športniki, ki veliko zaslužijo, z našo državo ne najdejo skupnega jezika, saj morajo plačevati bistveno višje davke, kot bi jih, če bi svoje osebne in ekonomske interese preselili v eno izmed davčnih oaz. Pri tem pa moramo biti previdni. Kaj pomeni veliko? Tistim, ki zaslužijo do 100.000 evrov letno, se selitev definitivno ne izplača. Naša davčna zakonodaja po novem pozna tudi status normirancev, pri katerih je končni davek od 1. januarja 2015 dalje, za prihodke do 100.000 evrov, 4% oziroma 4.000 evrov. To pa je malo in sprejemljivo za vsakogar. Če bi takšen zakon veljal tudi za prihodke v višini enega milijona evrov verjamem, da nihče izmed športnikov ne bi razmišljal o selitvi v davčno oazo."

Prijava stalnega prebivališča še ni dovolj

Tudi tako imenovani "davčni ubežniki" pa morajo biti pri urejanju statusa previdni in skrbni, kot pojasnjuje Vezovišek: "Samo stalno bivališče še ni dovolj za spremembo rezidentstva. Finančna uprava ugotavlja dva temelja in oba morata biti izpolnjena. To sta ekonomski in osebni interes. Sama sprememba stalnega bivališča (sodi pod osebni interes) tako še ni dovolj. Takšnih primerov športnikov, ki so bili obtoženi davčne utaje kljub spremembi bivališča je kar nekaj. Med njimi je morda najbolj poznan primer teniške legende Borisa Beckerja."

Boris Becker je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v tenisu osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, se preselil v Monaku, a pozabil odjaviti prebivališče v rodni Nemčiji. Nemška davkarija je bila neizprosna, obtožila ga je utaje davkov, lani se je na sodišču izognil dveletni zaporni kazni, zato pa plačal tri milijone evrov davčnih obveznosti in 300 tisoč evrov kazni.

Miselnost zmagovalcev – nujno čtivo za poklicne športnike

Se torej uspešnim slovenskim športnicam in športnikom splača razmišljati o selitvah v davčne oaze? Kakšne so zanje davčne obveznosti doma? "Prihodki so obdavčeni v odvisnosti od statusa športnika (poklicni, vrhunski), višine prihodkov in izbire ugotavljanja davčne osnove (prej opisani normirani stroški ali dejanski stroški)," pravi naš sogovornik in svetuje previdnost. Zakonodaja je namreč zapletena, statusi športnikov in športnic zelo različni. Vsako konkretno vprašanje je treba obravnavati posebej.

"Za podrobnosti o izbiri in olajšavah pri izplačilu nagrad, zakon o dohodnini namreč določa tudi takšne primere, je za športnike najbolje, da se obrnejo na davčnega svetovalca, ki naj bo tesno povezan z njihovim osebnim finančnim svetovalcem. Več podrobnosti in nasvetov na to temo športniki najdejo tudi v sklopu pravkar izdanega priročnika za osebne finance in življenjski slog profesionalnih športnikov z nazivom Miselnost zmagovalcev," še poudarja.

"V davčnih oazah so stopnje obdavčitve bistveno nižje"

Pa je razlika med slovenskimi davčnimi obveznostmi in tistimi v t.i. oazah res tako velika? "Razlika je, kot že rečeno, velika predvsem pri večjih zaslužkih, ki presegajo 100 tisoč evrov letnih prihodkov. Če ima športnik lastno podjetje in ima na primer 500 tisoč evrov prihodkov, mora pri izplačilu na osebni račun plačati vsaj slabih 38 odstotkov, če je izplačilo v obliki dividend, ali čez 50 odstotkov, če je izplačilo preko plače. V davčnih oazah so stopnje obdavčitve bistveno nižje." In zakaj so določene davčne oaze bolj priljubljene od drugih? Zakaj se v največji meri odločajo za Monako, Dubaj in Švico, manj pa za denimo Luksemburg, Ciper, Kajmanske otoke ...? "Iskreno, ne vem," nam je še priznal Mitja Vezovišek: "Morda zaradi ugodnejših pogojev bivanja in priljubljenosti med ostalimi športniki."

Beg možganov, mišic …, talenta

To je bilo le nekaj besed o privlačnosti davčnih oaz v specifičnih razmerah poklicnega športa, sama tema je seveda širša in neprimerno bolj zapletena. O sistemskih rešitvah statusa vrhunskih športnikov v Sloveniji je bilo že veliko govora in prepričani smo, da ga bo še veliko.

Tudi tovrstne teme sodijo pod okrilje Olimpijskega komiteja Slovenije, reševati se morajo na ravni panožnih zvez, vselej pa se bodo našli tudi posamezniki, ki jih še tako dober, pošten in domišljen sistem preprosto ne bo zajel. Slovenske vlade se bodo morale prej ali slej poleg bega možganov spopasti tudi z morebitnim begom mišic ali talenta na splošno.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano