Petek, 19. 1. 2024, 9.20
3 mesece, 1 teden
Rado Kočevar (1928–2024)
Umrl je Rado Kočevar, eno največjih imen slovenskega alpinizma
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,12
V 96. letu starosti se je poslovil alpinist Rado Kočevar.
V 96. letu se je poslovil Rado Kočevar, odličen alpinist prve povojne generacije, ki je s svojim nekajletnim intenzivnim delovanjem, velikimi plezalnimi uspehi in potem nenadnim zatonom predstavljal svojevrsten fenomen v zgodovini slovenskega alpinizma, so sporočili s Planinske zveze Slovenije. Leta 2018 je prejel priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu, leta 2019 pa je zanimive spomine na svoje pestro življenje obujal tudi za Siol Sportal.
Rado Kočevar je pripadal prvi povojni generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji mogočega. S peto in zgornjo šesto težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije in opravili tudi z nekdanjimi predsodki.
Rado Kočevar je leta 2019 svoje spomine obujal tudi v pogovoru za Sportal:
Kočevar je veljal za najmočnejšega in najbolj predanega plezalca te generacije. Svojo plezalno pot je začel leta 1946, ko se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja. Že dve leti kasneje je dokazal svojo nadarjenost in zagnanost z neverjetnim nizom vzponov v Julijcih – prvo ponovitvijo Aschenbrennerja, Skalaško v Špiku, Severovzhodnim razom Jalovca in Čopovim stebrom v osmih urah.
Leto kasneje se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal z zlatimi črkami, saj sta s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje pri nas. Sledili so težki zimski vzponi in odprave v francoske Alpe (Hudičev greben v Mont Blanc du Taculu, prečenje Grépona in vzpon v južni steni Velikanovega zoba) in v Severne Apneninške Alpe, kjer je svoje mojstrstvo znova dokazoval z odličnimi vzponi.
Po končani alpinistični poti je postal učitelj geografije, ostal pa je dejaven kot gorski reševalec, gorski vodnik, smučar in planinski predavatelj. Tudi pri častitljivih letih je bil izjemno vitalen, redno se je ukvarjal s športom, do življenja pa ohranil optimističen in humoren odnos.
Radovo življenjsko zgodbo in eno prvih generacij slovenskih plezalcev takoj po koncu druge svetovne vojne, ki je korenito spremenila dotedanji pristop do slovenskega alpinizma, prikazuje dokumentarni film Tista lepa leta (2010) scenaristke Mojce Volkar Trobevšek in režiserja Boštjana Mašere.
Rado Kočevar je skupaj s Francetom Zupanom leta 2018 prejel priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu. Njune velike smeri so danes čista alpinistična klasika, njune zgodbe pa občudovanja vredne legende. Radove zgodbe z veliko začetnico domujejo med platnicami knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja, ki sta jo napisala skupaj z Mojco Volkar Trobevšek.
