P. Kukovica: Z roko v roki v leto 2006

Na čelu slovenske atletike je približno pol leta, v tem času pa je skupaj z ožjimi sodelavci naredil nekaj korakov v pravo smer. V prihodnost slovenske atletike zre z optimizmom. Tudi glede vprašanj v zvezi s krožno atletsko dvorano, mitingom EAA v Ljubljani in odnosov z zvezdnico Jolando Čeplak.

SP v Helsinkih je končano. Slovenski atleti in atletinje so razočarali … Res je, potenciali naših atletov niso bili izkoriščeni. Prijetno je presenetila Alenka Bikar s polfinalom na 200 m, pohvale pa si zasluži tudi Snežana Vukmirovič za nastop v troskoku. Med tiste, ki so upravičili pot v finsko prestolnico, bi uvrstil še Matica Osovnikarja, ki je tekel na 100 in 200 m. Ostali, žal, niso zadovoljili, tekmovali pa pod ravnjo letošnjih rezultatov. Boštjan Buč na 3000 m zapreke in Brigita Langerholc na 800 m sta taktično nastopila zelo slabo, Mirana Vodovnika v metu krogle pa sta "pokopali" tehnika meta in psihološka priprava. Od Teje Melink in Jurija Rovana v skoku s palico ni bilo moč pričakovati kaj več od doseženega. Nastopila sta v skladu s pričakovanji.

Kje tiči vzrok slabših nastopov slovenske odprave? Slovenski atleti in atletinje so na lanskih olimpijskih igrah nastopili odlično. Rezultati, ki so jih dosegali, so, glede na razmerje dosežkov in števila prebivalstva, sodili v svetovni vrh. Dejstvo je, da so bile Atene 2004 vrhunec dela dveh, treh rodov. Že v preteklosti so se pri nekaterih naših najboljših, kot so Jolanda Čeplak, Marlene Ottey, Helena Javornik in Rožle Prezelj, kazale poškodbe. Letos so se našteti, razumljivo, odločili, da bodo poškodbe pozdravili, zato je bila slovenska vrsta na Finskem močno oslabljena. Hkrati se moramo zavedati, da se bliža menjava rodov. Sicer si iz srca želimo, da bi Otteyeva, Primc in ostali še dolgo branili slovenske barve, a hkrati vemo, da bo potrebno najti nekoga, ki jih bo nasledil. Zato je eden glavnih ciljev novega vodstva čim boljše delo z mladimi, predvsem tistimi na prehodu iz mladinske v člansko konkurenco. Želimo si, da bi nekje do OI 2008 že lahko računali nanje.

Na čelu AZS ste šest mesecev. Kako ocenjujete delo, ki ste ga opravili v tem času? Težko je pričakovati drastične spremembe v tako kratkem obdobju, a nekaj novosti smo že uvedli. Podpisali smo pogodbe z vrhunskimi atleti, ki so precej višje kot v preteklosti. Poudaril bi, da smo mandat začeli brez sponzorskih pogodb, a v tem času pridobili kar nekaj priznanih pokroviteljev. Denimo Drogo Kolinsko, Mobitel, Zavarovalnico Triglav, v kratkem pa se bomo dogovorili tudi s časopisno hišo Delo kot medijskim pokroviteljem. V pogovorih s strokovno ekipo, trenerji, atletskimi delavci in še mnogimi smo si zadali veliko izzivov, ki jih že uresničujemo. Snujemo atletsko ligo več povezanih tekmovanj za tiste, ki niso tako dobri, da bi se prebili do mitingov zlate lige, velike nagrade in svetovnih, evropskih ter olimpijskih prvenstev. Večjo pozornost bomo atletom namenili tudi na področju zdravstva, z Ministrstvom za šolstvo in šport pa se dogovarjamo za podporo osnovnošolskih in srednješolskih tekmovanj.

Kakšno je bilo stanje, ki ga je za seboj pustila prejšnja vodstvena garnitura? Ne najboljše. Finančno stanje je bilo slabo. Zaskrbljujoče so bile, glede na to, da se bliža menjava rodov, predvsem razmere v mladinski atletiki. Na težave sem bil opozorjen, preden sem se spustil v kandidaturo, zato nisem bil presenečen. Prepričan sem, da se s pravilnim in načrtnim delom lahko stori veliko.

Je v slovenskem atletskem prostoru veliko "metanja polen pod noge"? Vam je morda žal, da ste kandidirali za predsednika? V kandidaturo sem šel z iskreno željo, da pomagam atletiki, zato mi ni žal. Storil bom vse, kar je v moji moči, da kraljici športa s poznanstvi in izkušnjami pomagam v boljši jutri. Seveda ni vse idealno, a prepričan sem, da nam bo z dvosmerno komunikacijo - AZS : klubi in obratno - uspelo. V slovenski atletiki je veliko prostovoljnega dela, tako med trenerji kot tudi med organizatorji in sodniki, in to me navdaja z optimizmom.

Pred časom so v Ljubljani na mitingih EAA nastopali vrhunski atleti in atletinje. Od letos naprej je drugače … Organizacija mitingov EAA je vezana na sredstva. V preteklosti smo v Ljubljani že gledali predstave vrhunskih atletov, a trenutno je stanje takšno, da v prestolnici ni organizatorjev, ki bi bili sposobni izpeljati tak dogodek. Podobno stanje je tudi v nogometu, košarki, rokometu … Seveda pa si vsi želimo, da bo v prihodnosti drugače in zato načrtujemo spremembe.

Zvezdnica slovenske atletike Jolanda Čeplak v preteklosti ni imela najboljših odnosov z zvezo. Kaj storiti, da bo odslej drugače? Jolanda Čeplak je perjanica slovenske atletike, ki je v tej sezoni, žal, poškodovana. Želim si, da čim prej odpravi poškodbo in nadaljuje športno pot. Imeli smo že nekaj pogovorov in se načeloma dogovorili o boljšem sodelovanju. Stvari bomo dorekli konec septembra ali v začetku oktobra in v sezono 2006 stopili "z roko v roki". Cilj je, da AZS pomaga Jolandi, ona pa mora biti zgled mlajšim, hkrati pa nastopiti na reprezentančnem evropskem pokalu in državnem prvenstvu. Prepričan sem, da bomo našli skupno pot, saj je tako najboljše za slovensko atletiko.

Krožna dvorana z atletsko stezo v Sloveniji. Utopija ali uresničljiva želja? Če se obrnemo v tujino, možnost obstaja. Krožne atletske steze so v Budimpešti, Gradcu in na Dunaju. Ko bodo politiki in občinski ljudje razmišljali v smeri novega športnega projekta, bi lahko vložili denar v večnamensko športno dvorano. Mi moramo prepričati odgovorne, da se odločijo za tak korak. Krožna dvorana je zagotovo v mislih AZS …